Antivirusni program

Restavracija Boheja
Belokranjska cesta 24a, Novo mesto
Tel.: 059 01 06 74
Boheja vas od ponedeljka do sobote vabi od 8.30 do 22.00, ob nedeljah od 8.30 do 16.00, ob praznikih pa ne.

Ambient:
v temno rdeče, temno lesne tone odeti prostori v novogradnji blizu roba tovarne avtomobilov; lokalna edicija Radia 1 se v zvočnikih dere preveč na glas

Napitki:
dobro zastopana je predvsem vinorodna dežela Posavje – najdba še vedno neverjetnega Šekoranjevega gamaya, letnik 2003, za 23 evrov nas je spravila v res dobro voljo

Dostopnost:
parkirišče je, zaprek za gibalno ovirane ni

Fino:
ravioli z jagnjetino
račji file

Ne tako fino:
pomarančna pita
polenta ob jagenjčku

Bohejine predjedi stanejo od 6 do 7 evrov, račje prsi so 17, jagenjčkove kronice 20, sladice pa po 4,5 evra.

»Jejhata, najhujši virus vseh časov! In to ravno zdajle, ko se peljemo mimo fabrike. Saj si bo še kdo kaj mislil ...« je poslušajoč zaskrbljena radijska poročila o prisilni ustavitvi proizvodnje v novomeški tovarni avtomobilov razpredal glavni strojevodja tokratne Konzumove odprave na bregove Krke. Ga je pa bolj kot 300 ta dan neizdelanih štirikolesnikov skrbelo, da bi virus zablokiral delovanje pečic in štedilnikov v restavraciji Boheja, in ko se je izkazalo, da je tu vse v najlepšem redu – še več, v kleti se je našla steklenica izjemnega gamaya, ki ga na Bizeljskem prideluje Janez Šekoranja in ki je bil 14 let po nastanku še vedno v za to mladostno sorto neverjetni formi – smo pomirjeni sedli k mizi. Na njej se je hitro znašla živo zelena tristrana prizma, za katero se je izkazalo, da je z obiljem zelenjave spaštetena riba – zanimiv in okusen uvod, ni kaj.

Z istima pridevnikoma lahko mirne duše označimo tudi goveji karpačo, ki so ga spremljali hrustljavo ocvrti obročki šalotke, čemaževa pena in mazava ter silno aromatična krema iz jurčkov, še bolj pa rezine živo oranžne, lososu podobne hladno prekajene postrvi, katerih dodatna oprema je bila (poleg nakockanih jagod in okrasnega motovilca) resno nestandardna: krema iz zmletega zelenja redkvic in majoneza s sokom rdeče pese, ki je s sladkasto zemeljskim okusom lepo štihala slankasto umamijost ribe.

V Bohejini kuhinji izkoriščajo sezonske reči (čemaž in šparglji so all over the place), jih predelujejo na razne načine in na krožnikih smiselno vključujejo v zanimive kombinacije – s čemažem obarvan in odišavljen pire, ki ga ob sladkastem konfitiranem paradižniku priložijo rožnato pečenim račjim prsim, je en tak primer preproste, a zanimive in usklajene jedi. Drugi je hrustljavo zapečen file smuča, položen na popečene, z rezinami slanine spete pušeljčke tankcenih zelenih špargljev in dodatno ozaljšan s hrustljavo pocvrtimi paradižnikovimi lupinami – če bi jim jajčne kreme pri segrevanju ne odneslo predaleč v grudasto koagulacijo, bi bila jed odlična. Tudi krožnik z okusnimi, sočnimi, v kosu pečenimi, nato pa na posamične zarebrnice narezanimi jagenjčkovimi kronicami je imel tehnično napako: s tartufato zmešana polenta je bila napol surova, tekoča, res slaba. Tako da smo si z jagnječje strani v spomin raje vtisnili močno jagnječjo juho, v kateri sta plavala konkretna raviola, polnjena z mleto jagnjetino, ki je juhi dala okus. Krasna vaja v italijanskem nič-ne-sme-iti-v-nič slogu.

Sladični zaključek je bil mešane sorte – pomarančno-skutna pita je s pocasto zmehčano testeno bazo in grudasto filo takoj romala v pozabo, pistacijev crème brûlée pa je bil idejno in izvedbeno super. To konec koncev velja tudi za Bohejo – kakšna napaka tu in tam ne spremeni dejstva, da gre za več kot le korektno restavracijo, kjer razmišljajo in vedo, kaj delajo.