Tito: 10 skrivnosti

Članek dr. Pirjevca ponavlja, čeprav je naslovljen samo na Josipa Broza Tita, ki pa simbolizira drugo jugoslovansko državo, v zelo grobi obliki, še enkrat predstavo o Jugoslaviji kot eni sami črni kroniki in historia scandalis. To je zelo površen in senzacionalističen pristop k predstavitvi in pojasnitvi druge Jugoslavije, ki pa je zelo razširjen, saj so v njem zastopani vsi elementi značilnega za rumeni tisk.

Jugoslavija zasluži resnično pojasnitev, kar mora biti naloga daljšega obsega, tukaj pa si upam izpostaviti nekaj podatkov, ki mečejo luč na njo. Resnica pa je, da je ves čas od leta 1943 Titova Jugoslavija bila za njeno elito, za njene nacionalne elite ena neobvladljiva tvorba. Pri tem, v ozadju dogajanj v Jugoslaviji niso bili le Tito, generali in člani politbiroja, Jugoslavija je bila predvsem večetnična skupnost, ne zelo srečna in čedalje bolj znotraj sprta, na poti razkrajanja. Elita/elite ji niso bile kos. Torej osnovne sestavnice so bili narodi, katerih elite so bile vedno in vedno bolj zapleteno sprte. Osnovna resnica, da niso bile kos urejanju države, je rezultirala v vse večji decentralizaciji do ravni republik in pokrajin (in v sami uvedbi pokrajin kot zveznih konstituensov z ustavnimi dopolnili leta 1971). Je pa imel prav profesor Mihailo Đurić, ki mu tedaj nisem verjel, da je leta 1971 »oblikovano več držav, celo zoperstavljenih in sovražnih držav«. Če ni bilo točno kot diagnoza, je bilo še kako točno kot napoved.

Torej še v času predsednika Tita (čigar zasebno življenje je bilo, kakršno je bilo, tudi, da bi se maskirali dejanski procesi razkrajanja države) je pričelo nezaustavljivo razkrajanje države in ta razvoj je ostal prikrit. Prihodki necentralnih javnih oblasti kot odstotek javnih prihodkov so po podatkih Svetovne banke tako v Jugoslaviji leta 1975 znašali 20 odstotkov, nato pa se hitro povečevali na 72,9 odstotka v letu 1980 in na 78,1 odstotka v letu 1990. Kaj nam pove ta podatek? Zvezna država terja neko stabilnost v porazdelitvi pristojnosti in tudi v porazdelitvi davščin oz. prispevkov zveznih enot zvezi. V Jugoslaviji je pa že leta 1980 podoba popolnoma drugačna, kakršna je bila pet let prej (ko so izpeljani zakoni, predvideni v ustavnih normah iz 1971 in 1974). Enostavno povedano, zvezna država je v kratkem ostala brez denarja. To je nujno povezano z odpravo samih pristojnosti.

Do tega je prišlo kot posledica prerekanj, ki so trajala ves čas po drugi svetovni vojni (tudi v času vojne), začenši npr. z očitki, da Slovenija izkorišča kmetijsko intenzivne kraje v neenakopravni naturalni planski menjavi (zaradi česar je Jovan Veselinov jokal na seji Politbiroja), preko pritožb in prošenj vseh drugih republiško-pokrajinskih udeležencev, do zadnjega pritoževanja Titu slovenskega vodstva, da slovensko gospodarstvo ne more prispevati k skladu za nerazvite, ker ne ostane nič za širitev slovenskega gospodarstva.

Ta igra progresivne odprave zveznih pristojnosti in njene posledice so bile ves čas sprejete kot legitimne. Najprej se je »vodil boj« za odpravo

Občega investicijskega (zveznega) sklada, zatem je sledila zgodba o tem, da komercialne banke izkoriščajo (zlasti gospodarstva republik, kjer niso matične), da se izkorišča prek paritete cen različnega blaga, da se izkoriščajo republike ponudniki turističnih storitev tujim gostom, da se izkoriščajo pridelovalci hrane, da se izkorišča preko tečaja dinarja, da se izkorišča z emisijo dinarja (ki neenakomerno koristi »onim drugim«), da so »oni drugi« vedno bližji koritu.

Jugoslovanske elite so se večno bojevale za večji delež pri koritu, od sedemdesetih let pa tudi, da bi oblikovale »samozadostna« gospodarstva in je vsaka morala zgraditi vse industrijske kapacitete ter je težila k samozadostnosti v hrani, v osnovnih energentih in drugih strateških dobrinah. Na neki ravni je to tudi uresničeno, se bo pa skrhalo zaradi sprememb na svetovnem trgu, pa nič ne bo pomagalo, če je Slovenija »imela« TAM, celo »Mercator« bo zapravljen, rafinerija v Lendavi še ni popolnoma usahnila (kot primeri gospodarskih subjektov, zraslih na koncepciji samozadostnosti).

Torej osnovna realnost, ki je tukaj ne bomo mogli opisovati v podrobnosti, je bil nenehen, neusmiljen boj nacionalnih komunističnih in kulturnih elit, zaverovanih v »tragičen položaj« svojega naroda. Za slovensko elito je to bila vrsta beograjskih zarot proti Sloveniji, njenemu vodstvu, za Srbijo se bo pa zgodba o Jugoslaviji končala z ugotovitvijo, da je v Jugoslaviji ves čas vladala »antisrbska koalicija«.

Ta zgodba dobi svoj razplet v 80-ih letih, po smrti ustanovitelja, na katero so vse elite čakale.

Elite niso delovale kot etnični podjetniki (ki so npr. govorili, da pripadnike njihovega naroda zdravniki druge narodnosti zastrupljajo), temveč so elite uničile finance Jugoslavije. Kako je Jugoslavija ostala brez denarja, na psu. Čeprav slovenska in srbska elita v teh igrah bili najbolj aktivni, se ne sme pozabiti, da je šlo za vsaj sedem nacionalizmov in da je igra bila komplicirana, čeprav ni privedla do koalicij, saj je vsakdo bil tako zaverovan vase.

Poglejmo, kaj se je v 80ih letih dogajalo s sprejemanjem zveznega proračuna, kot indikacijo funkcioniranja države, saj naj bi se tu odražale vse dejavnosti (kot strošek in prihodek). Ta seveda ni bil redistribucijskega značaja, kjer bi se prelival dohodek iz enega kraja v drugega, kot posledica večdesetletnega boja republik za »čiste račune«. Proračun se je nanašal predvsem na financiranje obrambe in pomoč nerazvitim delom zvezne države. Proračun je, seveda, pogoj za delovanje države in to delovanje zrcali v proračunu.

Tukaj nas ne zanima struktura proračuna, temveč vidiki, pomembni za stabilnost države.

Leta 1983 je proračun bil sprejet šele z zamudo v februarju, po apelih, »ker so razmere bile brezupne«, saj republike in pokrajini niso mogli priti do soglasja. Zunajparlamentarno Predsedstvo ZKJ, kot najvišja avtoriteta, je samo izpeljalo kompromis proračuna.

Leta 1984 je proračun zopet zamujal, zvezno vlado pa so v parlamentu preglasovale republike in pokrajini v prizadevanjih vlade po omejevanju porabe republik in pokrajin v okviru »stabilizacije«, na katero so vsi prisegali.

Leta 1985 je proračun bil sprejet z malo razprave, vedoč, da bo inflacija razveljavljala vse dogovore, saj bo več kot 50% in vsi zainteresirani se bodo znašli z manevriranjem v takšnem stanju ne glede na postavke proračuna. Po osnutku proračuna za leto 1985 vladni osnutek proračuna ni bil predlagan skladno s politiko »stabilizacije«. Proračun bo povečan z 69% v odnosu do prejšnjega. Zvezna vlada je razmišljala o izdaji obveznic kot načinu financiranja, saj republike in pokrajini niso bile pripravljene prispevati svojih deležev.

Proračun za leto 1986 je bil sprejet v razmerah galopirajoče inflacije, kjer so oborožene sile zahtevale nov način izračuna svojega zakonsko določenega deleža 5,2% BDP. Republike in pokrajini pa so predlagale, da njihove prispevke »nadomesti zveza s primarno emisijo denarja«.

Proračun za leto 1987 je predvideval dalje zmanjšanje prispevkov republik in pokrajin.

Za leto 1988 je zvezna vlada menila, da »se je izkazalo, da fiksiranje zveznega proračuna ni dobra rešitev v inflacijskih razmerah« in se je torej odpovedala načrtovanju proračuna. Pričakovalo se je, da bo rastel za 60% v odnosu do predhodnega leta. Povečan bi naj bil za 4% realno.

Proračun za leto 1989 ni bil deležen velike pozornosti, čeprav je bil za 69% višji od predhodnega, ker so upi bili usmerjeni na reformno politiko novega predsednika zvezne vlade Ante Markovića. Ta bo dejansko uvedel »konvertibilni dinar«, ob pomoči Evropske skupnosti. Republike bodo zmanjšale svoje prispevke za 70%. Prišlo je do poskusa konvertibilizacije dinarja na samem koncu 80ih let in koncu Jugoslavije s strani predsednika vlad Ante Markovića, ampak takrat so republike skrbele le še zase. Predvsem pa je inflacija uničila zaupanje občanov v državo, kar se je ujemalo z delovanjem etničnih podjetnikov.

Proračun, seveda ni smel, skladno z vladajočimi predpisi in nazori, biti redistributiven (prenašati prihodke iz enega območja v drugo) in čeprav je obstajal zvezni sklad za pomoč nerazvitim območjem, je zanesljiv kazalec situacije in tesno povezan z inflacijo. Inflacija pri izdelkih na drobno je pa znašala: 1981 = 42%, 1982 = 32%, 1983 = 41%, 1984 = 53%, 1985 = 73%, 1986 = 89%, 1987 = 120% in 1988 = 195%. Mehanizem inflacije v Jugoslaviji tega obdobja je pojasnil francoski ekonomski zgodovinar Palairet. Ni več šlo za vladni tisk denarja (takšne pristojnosti so vladi odvzete), šlo je za sistem „narodnih bank“, saj je poleg zvezne narodne banke obstajalo še 8 narodnih bank. Ko pa so komercialne banke in gospodarski subjekti ostali brez gotovine, so se „zadolževali“ pri „svoji narodni banki“. Palairet meni, da je v tem prednjačila Srbija (2007). Sicer so obstajali tudi drugi mehanizmi, kot izdaja nekritih menic in razni drugi manevri „za proizvodnjo“ denarja, potem, ko so federaciji odvzeta takšna pooblastila, v večnem prizadevanju po „čistih računih“.

Pripadniki politične elite bi pa lahko vedeli, da bo zategovanje pogajalskih stališč samo privedlo do slepe poti za jugoslovansko državo in kjer bodo narodi drug drugemu rezali vratove. Tito je vedel, ali bolje rečeno opozarjal. Vemo, da je to storil dvakrat: prvič, na seji Politbiroja še marca 1962, ko je zaskrbljeno posvaril, da takšno inzistiranje pri domnevnih republiških stališčih in interesih privede do sklepa, da bo država „razpadla“, drugič v pogovoru z zunanjim ministrom Mirkom Tepavcem konec 1971, kjer je trdil, da bi se nagovorjeni zgrozili, če bi vedeli, kaj on misli o prihodnosti Jugoslavije. Tepavac mu sicer očita, da ni ukrepal proti izbruhu te groze s kakšno reformo. Ampak se lahko vprašamo s kakšno? Ni nam potrebno sklicevati se na svetovne strokovnjake o federalizmu, ki potrjujejo, da se vsaka reforma v multietničnih federacijah, v razmerah frustracij in nezaupanja manjšinskih skupin, zlasti pa večinske skupine, tolmači kot popuščanje drugi strani – in grožnja za lastne interese (to smo videli tudi pri poskusih reform v 80ih letih). Nobena reforma več ne bi mogla 1971. leta, pa tudi prej ne, ohraniti Jugoslavijo. (Sicer se je Tito lotil ene, uvedbe kolektivnega predsedstva Jugoslavije).

Tito se je zavedal, kam zadeva pelje, njegovi nasledniki, ki so se nenehno pogajali in nič popuščali – pa ne. Verjetno je vsakdo zategoval štrik v nadejanju, da bo oni drugi popustil – rezultat je znan. Vsekakor, Dejan Jović, ki je govoril z največjim številom udeležencev, je sklenil, da je za njih izid bil „nenameravan“.

Hočemo samo poudariti, da je Jugoslavijo potrebno proučevati brez senzacionalizma, ne zvesti razprave na Titovo osebno življenje ne na Tita samega. Npr. tudi sloviti dan mladosti je morda Titovi nečimrnosti ugajal, ampak glavna funkcija je bila, da bi se prikrilo razkrajanje Jugoslavije, ki je potekalo. To je „osamosvojiteljem“ v članicah prepustilo bore malo dela.

Torej, šlo je za nenavadno tvorbo, komplicirano tvorbo, ki je dolgo odmirala. Ljudstvo pa ni vedelo. Npr., ni vedelo, da je Udba v največji meri delovala po letu 1966 samo do republiške meje, da je sodelovanje republiških služb med seboj in z zvezno službo bilo omejeno, da so druga drugi postavljale pasti. In ljudstvo ni vedelo, kako šibka je bila Jugoslavija, in da je razpad elit bil nekaj, na kar je bila pripravljena.