Nacionalist na levi

Ameriški predsednik Donald Trump je eden najbogatejših Zemljanov. Pa ne eden tistih, ki skrivajo svoje premoženje, ki navzven želijo delovati skromni. Trump svoje premoženje in premožnost bahavo razkazuje. Še preden je bil izvoljen za ameriškega predsednika, je bil eno prvih imen, ki so prišle povprečnemu Zemljanu na misel, ko si je predstavljal elito in bogataše. In vendar je s politično retoriko prav temu Trumpu uspelo prepričati volivce v večini ameriških zveznih držav, da je glas drugorazrednih, odrinjenih, tistih, ki sta jih politična elita in globalizacija pustili na robu.

Janez Janša je med vsemi vodilnimi slovenskimi politiki brez dvoma najpremožnejši. Ima zavidanja vreden življenjski slog, več nepremičnin, družinsko hišo v velenjskem zaledju, sodobno stanovanje v Ljubljani, idiličen vikend na Bovškem, skupaj z bratom apartma na družinskem smučišču v Avstriji, na počitnice hodi na oddaljene eksotične otoke, golf igra po vsem svetu. Vozi šik avto, prav tako njegova žena. Njegovo finančno poslovanje je sumljivo: ne more na primer dokazati, od kod mu gotovina, s katero je kupoval nepremičnine, avtomobile in plačeval račune (oziroma sta mu jih plačevala sestrična njegove žene in njegov brat). Enako velja glede premožnosti za njegovo stranko: je edina stranka s sodobno lastno poslovno stavbo v prestolnici in največjo upravo stranke v Sloveniji, v posredni lasti članov ali drugih organizacij pa ima SDS skoraj toliko medijev kot kakšna večja medijska hiša, od strankarske televizije Nova24TV, najrazličnejših internetnih portalov do tednika Demokracija ter mnoštva lokalnih medijev, ki jih usmerjajo strankini župani. Podobno je stranka močna tudi na lokalni ravni. Vse druge stranke, s Socialdemokrati vred, ki imajo premoženje še iz časa socializma, so bistveno manj premožne in imajo manj profesionalnega in zaposlenega kadra. Janša sicer tudi nima nobenih moralnih ovir pri zaposlovanju družinskih članov prek političnih zvez v slovenski in evropski javni upravi: hčer je dal zaposliti v državni Geoplin, sina zaposluje evropski parlament v svojem birokratskem ustroju. Če bi iskali primer tipičnega vzhodnoevropskega pripadnika politične elite, bi bil Janša prav idealen primer. Ustreza vsem opisanim pogojem. Zakaj je še pred uradnim startom volilne kampanje neslavno propadel kandidat francoske desnice François Charles Amand Fillon? Zaradi razkritja, da je sredstva, namenjena njegovemu političnemu delovanju, nakazoval družinskim članom. Kaj je bil eden najbolj neprijetnih očitkov vodji skrajne francoske desnice Marine Le Pen v predvolilnem času? Da je nezakonito porabljala sredstva za plače sodelavcev Nacionalne fronte prek navideznih pogodb o delu asistentov v evropskem parlamentu. A če je Fillon zaradi tega politično padel, Le Penovi, čeprav gre za istovrstno ravnanje, razkritje in kazenski pregon nista škodovala.

Vsa ta dejstva, ki smo jih našteli, bi politično pokopala večino evropskih in svetovnih politikov. A ne Marine Le Pen. In tudi za Trumpa ni bilo dejstvo, da je sinonim za elito, nobena ovira, da ga ne bi shirani ameriški nižji in celo srednji razred prepoznal za borca za svoje pravice. Enako velja za Janšo in SDS. Ne škoduje mu niti dejstvo, da je danes največji protikomunist v državi hkrati edini predsednik politične stranke, ki je bil dejansko dolgo časa s srcem član Komunistične partije Slovenije in njenih odločujočih organov.

Janša je med vsemi vodilnimi slovenskimi politiki brez dvoma najpremožnejši. Ima zavidanja vreden življenjski slog, na počitnice hodi na oddaljene eksotične otoke, golf igra po vsem svetu.

SDS že dve leti vodi na vseh lestvicah priljubljenosti političnih strank. A obenem še nikoli ni bila vsaj navidezno politično tako osamljena. Tudi dolgoletna zaveznica Nova Slovenija z njo ne želi sodelovati, SDS oziroma Janša pa tudi vedno znova poskrbita za poniževanje tako stranke kot njenih članov – nazadnje so prav na sobotnem kongresu zavrnili vstop njenemu predstavniku Janezu Pogorelcu, ki se je vnaprej napovedal kot gost namesto zasedene predsednice stranke Ljudmile Novak. Da s SDS ne želijo (več) sodelovati v vladah, zatrjujejo tudi v drugih strankah, od DeSUS do SMC. Vendar pa se tovrstna zaklinjanja in zaveze v politiki lahko hitro spremenijo in doslej so se že nemalokrat – spomniti se velja na primer Državljanske liste Gregorja Viranta leta 2011, ki je pred volitvami zavračala kakršnokoli sodelovanje s SDS, nato pa po volitvah takoj vstopila v Janševo vlado. Zgodovina politike je polna tovrstnih prestopov, tudi individualnih. Danes se še redko kdo spomni poslanke Slovenske nacionalne stranke Polonce Dobrajc. Janši je bila izrazito nenaklonjena, v svojem izražanju zavračanja je šla celo tako daleč, da se je konec leta 1999 na seji ene izmed parlamentarnih komisij vpričo kamer stoje nagnila nad sedečega Janeza Janšo tako, da so bila njuna ramena poravnana in glasno vzkliknila: »Joj, saj tvoja ramena so pa ožja celo od mojih!« in se tako ponorčevala iz dejstva, da je Janša takrat nosil suknjiče z vložki, ki poudarijo ramena. A navkljub temu je le nekaj mesecev kasneje podprla prvo Janševo vlado, ki jo je sicer formalno vodil Andrej Bajuk.

Priprave SDS na volitve tudi tokrat potekajo po enakem scenariju kot doslej. Dve leti pred volitvami stranka že oblikuje osnovno listo svojih kandidatov za poslance in izvede nekakšno očiščenje. Tudi lani smo lahko opazovali, kako so iz stranke izstopali nekateri poslanci – pri čemer je bilo dejansko nasprotno, njihovo negodovanje je izhajalo iz dejstva, da jim je bilo sporočeno, da ne bodo več mogli kandidirati za poslance na listi SDS. To »očiščenje« Janša vedno opravi zgodaj, dolgo pred volitvami, v javnosti je bila na primer zelo razvpita odstranitev poslanca Iva Hvalice. Nato sledi oblikovanje nekakšne širše predvolilne mreže stranke, včasih raznih zborov izobražencev, ki podpirajo stranko (nekdaj na primer krog Nove revije in Svetovnega slovenskega kongresa, nato Zbora za republiko), včasih satelitskih političnih strank (tokrat na primer stranke Glas za otroke in družine) in vrste navideznih civilnih združb – letos to lahko opazujemo pri iniciativah proti gradnji avtomobilske industrijske cone v Hočah in pri pobudi, ki pripravlja referendum zoper gradnjo drugega tira.

Čeprav je tudi letos začetni del orisa predvolilne kampanje na mariborskem volilnem kongresu začel z običajnima temama – protibegunsko in nacionalistično retoriko, zavito v opisovanje, koliko denarja daje država za begunce, medtem pa Slovenci težko živijo, ter izpostavljanje domnevne moči struktur nekdanje države, ki da še vedno držijo vse v svojih rokah –, pa je uspešno v javnost lansiral tudi nov osrednji termin, na katerem bo gradil v predvolilnem času in ga tudi jasno poudaril v zaključnem stavku svojega govora: »Slovenska demokratska stranka z današnjim kongresom napoveduje neusmiljen boj za izkoreninjenje drugorazrednosti v Sloveniji.« Prav drugorazrednost je bil termin, ki ga je v svojih nastopih z drugimi besedami poudarjala tudi Marine Le Pen, na tem istem občutku pa so svoje kampanje gradili tudi drugi sicer desni populisti, s Trumpom vred , pa čeprav gre za volilno populacijo, ki jo s temi poudarki nagovarjajo socialdemokratske in leve stranke. Janša se je pri svojem socialdemokratskem nagovoru zgledoval tudi po sestrski hrvaški stranki HDZ in mladim obljubil prijazno stanovanjsko politiko, ki med drugim vključuje tudi zmanjševanje glavnice kredita za 20 odstotkov za vsakega novorojenega otroka.

Da bo SDS na prihajajočih volitvah gradila na občutku drugorazrednosti državljanov, je Janša opisal takole: »SDS se bo borila za vsakega, ki se v lastni domovini počuti drugorazreden. Za vsakega otroka, ki zmore, pa zaradi družinskih razmer ne more obiskovati primerne šole. Za dijaka in študenta, ki je neupravičeno ostal brez zadostne štipendije. Za vsakega delavca, ki so mu vzeli delo zaradi gospodarskega kriminala in ropa slovenskih bank. Za vsakega dnevnega delovnega migranta, ki ga preveč obdavčijo. Za vsakega podjetnika, ki ga davčna uprava neupravičeno šikanira. Za vsakega kmeta, ki skrbi za zdravo hrano in urejenost ter poseljenost našega podeželja in našega gorskega sveta. Za vsako družino, ki jo brez njene krivde potiskajo proti socialnemu robu. Za vsakega uslužbenca v javnem sektorju, ki za enako plačo opravlja še delo tistih, ki delajo pol manj ali nič in izkoriščajo togo delavnopravno zakonodajo v javnih službah.«

Janša se je pri svojem socialdemokratskem nagovoru zgledoval tudi po hrvaški HDZ in obljubil stanovanjsko politiko za mlade, ki vključuje tudi zmanjševanje glavnice kredita za 20 odstotkov za vsakega novorojenega otroka.

Lahko Janša, ki je na volitvah že dvakrat zmagal, leta 2004 in 2011, dejansko s temi slogani tudi zmaga? Ni neskladje med njegovim dejanskim ravnanjem in slogani preveliko? So ljudje res pozabili, da je najbolj zmanjšala socialne pravice – in hkratno izboljševanje položaja premožnih – prav njegova vlada z znamenitim zakonom o uravnoteženju javnih financ? Janša začenja volilno kampanjo zelo zgodaj, kot vedno. Izpostavlja teme, na katerih gradijo kampanje in programe socialdemokrati in nove leve politične stranke. In kot smo zapisali zgoraj: čeprav je med slovenskimi prvaki političnih strank brez dvoma najbogatejši in živi povprečno življenje družbene elite, enako pa velja tudi za njegovo stranko, Janši uspeva nagovarjati volivce, ki se čutijo ponižani in odrinjeni. Ne gre podcenjevati anket javnega mnenja, celo več: vedno znova se izkaže, da imajo danes prav populisti največ volivcev, ki svojih volilnih namer ne izrekajo. Na primerljivih sloganih so bile zgrajene kampanje vseh sodobnih populistov, ki zmagujejo v zahodnem svetu v zadnjih dveh letih. Oziroma drugače rečeno: kaj lahko ponudijo tem volivcem na primer socialdemokrati, ki so del vladajoče koalicije, česar jim ne ponuja že Janša, pri čemer pa on gradi tudi na občutku strahu pred begunci? In enak problem ima tudi poslanska skupina IDS in TRS Združena levica, ki naj bi se v prihodnjih tednih oblikovala v stranko Levica – mar lahko razžaljenim ponudi več kot SDS? Volilno telo je tudi v Sloveniji najprej razdeljeno na mestno in podeželsko, prav na tem vse bolj izrazito različnem pogledu na državo, prisotnem po vsej Evropi, gradi tudi SDS.

Čeprav se zdi vse prozorno in že videno, čeprav se zdi, da je Janša vse te obrate že naredil, da nima verodostojnosti, s katero bi lahko nastopal s tipično levimi političnimi zahtevami, nam izkušnje po vsej Evropi govorijo nasprotno. Kombinacija socialdemokratskih zahtev in narodnjaštva je danes uspešen politični recept – z njim je Janša ne nazadnje že dvakrat zmagal. Najbolj ohromi politično levico prav to, ko populisti prevzamejo te teme in jih združijo z narodnjaštvom in strašenjem pred tujci. Zadnji primer tega je Francija, delno tudi Velika Britanija. Za britanskega predstavnika nižjega in srednjega razreda je še vedno varnejši obet ponudba, da bodo službe dobivali najprej Britanci, ki jo tiho sporoča vladajoča vlada torijcev, kot socialno naravnani programi laburistov. Podobno bližnjico ponuja tudi SDS. Seveda pri tem tudi Janša nima nobenih zadržkov, da ne bi potvarjal podatkov: »V negotovih časih, ki so pred nami, je relativna nacionalna homogenost Slovencev velika prednost in dobrina, tako kot je bila v času slovenske osamosvojitve. Zato ne pristajamo na politiko, ki za ilegalnega migranta troši trikrat več davkoplačevalskega denarja, kot znaša minimalna plača slovenskega delavca.«

Mnogi se tolažijo, da Janša sicer lahko s tem programom zmaga na volitvah, ki bodo najkasneje čez dobro leto, a da ne bo imel partnerjev, s katerimi bi lahko sestavil vlado. Na to se, kot smo zapisali že v uvodu, ne gre zanašati. Poleg tega Janša prave kampanje sploh še ni začel. A dejstvo je, da je že postavil okvire prihodnjih razprav. SDS je trenutno stranka, ki jo zelo trdno podpira največ volivcev.

Preberite tudi članek Vasje Jagra »Civilna družba SDS« o tem, kako SDS s prisvajanjem civilnih iniciativ učinkovito spodkopava Cerarjevo vlado in z minimalnimi stroški gradi mrežo na terenu.