Prava ideja

Družbo Minis je država v vročici protibegunske histerije jeseni 2015 izbrala po hitrem postopku, brez javnega naročanja in brez posebnega preverjanja konkurence. Uradna obrazložitev se je glasila, da so razmere sila resne in da se mudi, preden Slovenijo preplavijo množice z Bližnjega vzhoda. Ministrstvo za notranje zadeve oziroma policija je po besedah državnega sekretarja Andreja Špenge informacije o potencialnih ponudnikih »pridobila s strani Slovenske vojske, na podlagi telefonskih razgovorov in lastnih preverjanj«, z Minisom pa so sprva poslovali kar prek naročilnice (po aplikaciji Erar so mu izplačali 185.336 evrov).

Od takrat je podjetje gladko dobivalo večji del poslov s protibegunskimi ovirami. Tudi ko je vlada sprejela odločitev o nadomeščanju osovražene žice s panelno ograjo in je od notranjega ministrstva nabave prevzel Zavod za blagovne rezerve. Ta je novembra 2015 k oddaji ponudb pozval samo dva dobavitelja, dvomilijonski posel pa so oddali Minisu. Ko je februarja 2016 država potrebovala dodatne ovire na meji, se je zgodba ponovila; spet je slavil Minis. Čeprav ni bil – kot vztrajno sicer trdi direktor Zavoda Anton Zakrajšek – tudi najcenejši. Za zahtevano količino ograje je namreč terjal 92,8 evra na meter, njegov konkurent pa je ponudil kvadratni meter ograje po 92 evrov.

Tajne poti javnega denarja

Za nameček država od drugega ponudnika ni pridobila ponudbe za dodatno, maksimalno količino panelov – od Minisa pa jo je. Kar je bil eden ključnih razlogov, da je ta na koncu tudi dobil 2,1 milijona evrov vreden posel. Minisovemu konkurentu – kot je vidno iz aplikacije Erar, gre za družbo Paleco – pa je pripadla »tolažilna nagrada«; Zavod je pri njem naročil za dobrih 300.000 evrov ograje in vrat. In še ena zanimivost: kot smo izvedeli, je v postopku sodelovalo še eno podjetje, ki je celo oddalo ponudbo, vendar ga država doslej ni razkrila v nobenem izmed dokumentov, ki jih je predstavila javnosti. Pa teh doslej ni bilo prav dosti; Zavod za blagovne rezerve je namreč vso dokumentacijo o poslih s tehničnimi ovirami označil za tajno oziroma »interno«. Pri čemer še vedno vztraja – čeprav mu je namestnica informacijske pooblaščenke Kristina Kotnik Šumah po pritožbi nevladnikov Transparency International (TI) Slovenija že konec lanskega oktobra naložila, da mora oznako umakniti. In čeprav smo davkoplačevalci doslej za zapiranje države z žico in paneli skupaj plačali že več kot 12 milijonov evrov. »Zavod počne vse, da mu ne bi bilo treba razkriti dokumentov. Že lani so po odločbi urada informacijske pooblaščenke celo sprožili upravni spor; upam, da bo postopek letos zaključen. Vmes pa Minis služi z davkoplačevalskimi sredstvi,« pravi vodja projektov pri TI Slovenija Sebastjan Peterka.

Od zarubljenega deleža do 700 tisočakov v žepu

Prav Minis je med vsemi izvajalci prejel največji delež omenjene vsote, saj je po javno dostopnih podatkih na račun begunske »krize« zaslužil že štiri milijone. Pri čemer gre za podjetje, ki je bilo še leta 2013 na pragu likvidacije in do nedavnega ni premoglo niti spletne strani, v letu 2015, ko je začelo postavljati ovire na meji, pa je po podatkih iz poslovnih registrov imelo večkrat blokiran bančni račun. In ne le to; februarja 2016, ko je bil Minis globoko sredi (uspešnih) pogajanj z Zavodom za blagovne rezerve za drugo dvomilijonsko pogodbo, je njegovemu lastniku Bojanu Plohlu lizinška družba Abanke zarubila del lastništva zaradi izterjave dobrih šest tisočakov dolga. »Družbeniku je prepovedano razpolaganje z zarubljenim deležem, sicer stori kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic,« je v sklepu o izvršbi zapisalo celjsko okrajno sodišče. Kljub temu je firma brez težav pridobivala pogodbe za postavljanje tehničnih ovir.

S posli z ograjevanjem države pred fantomskim begunskim valom je Minis zabeležil rast, ki bi bila v ponos vsaki poslovni gazeli; med letoma 2015 in 2016 so se mu prihodki iz prodaje povečali za več kot šestkrat, čisti dobiček pa za kar osemnajstkrat. Pri čemer je dobršen del denarja končal prav v žepu direktorja Plohla. Ta si je glede na nedavno objavljeno letno poročilo izplačal za 480.000 evrov bruto dobička, še 210.564 evrov pa je iz Minisa izčrpal kot posojilo samemu sebi. Za nameček je družba v letu 2016 oblikovala za dobrih 613.000 evrov rezervacij za hude čase – kar je skoraj desetkrat več kot leto prej. Na vprašanja Mladine, za kakšna tveganja je dal na stran ta denar in s kakšnimi razlogi je iz Minisa zdaj počrpal 700.000 evrov, Plohl ni odgovoril. Kot tudi ne na vprašanje, ali je morebiti povezan s katero od državnih agencij, ki delujejo na varnostno-obveščevalnem področju.

S kupčijami med državo in Minisom se sicer ukvarja tudi institucija, ki je pri Plohlu prva naročila postavljanje žice – policija. Ta je v skladu s 148. členom zakona o kazenskem postopku (ki govori o zavarovanju dokazov za primere, v katerih obstaja sum za obstoj razlogov za pregon po uradni dolžnosti) na okrožno državno tožilstvo v Ljubljani posredovala poročilo o primeru; kot smo izvedeli, je tudi to opremljeno z oznako »interno«.