Hiša na vodi

Gostišče Oaza
Mlajtinci 39, Moravske Toplice
Tel.: 051 383 141
V Oazo se lahko od torka do četrtka zatečete od 12. do 21., ob petkih in sobotah od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 16. ure.

Ambient:
idila: prijetna, sodobna in pretežno zastekljena brunarica z leseno ploščadjo nad prikupnim ribnikom

Napitki:
špricer z všečnim domačim belim za prvo žejo, nato nekaj lokalnih, primorskih in kakšna argentinska buteljka

Dostopnost:
za parkirna mesta so poskrbeli, tudi zaprek za gibalno ovirane ni

Fino:
argentinski ramstek (in žar vobče)

Ne tako fino:
ponev z govejim filejem

V Oazi boste za prekmurski krožnik odšteli 5,5, za mešano meso na žaru 9, za ramstek 18, za ponev z govejim filejem 14,5, za ledeni veter pa 3,8 evra.

»Že res, da je ravnina, da so horizonti odprti in da ni gneče, ampak puščava pa tole vendarle ni!« je vozeč po dnu nekdanjega Panonskega morja tip pokrajine analiziral častni gost tokratne Konzumove odprave v glavo slovenske kure. Debata se je namreč puščavsko obarvala zato, ker je bil naš cilj ob robu majhnega bukoličnega ribnika blizu Moravskih Toplic delujoče gostišče Oaza. Zdi se, da v njem predah od penzionskih obrokov iščejo predvsem topliški gostje, domačini pa pridejo, kadar se jim zalušta še kaj drugega od prekmurske klasike.

Prvi – morebiti celo glavni, vsekakor pa najočitnejši – adut Oaze je ambient. Lesena stavba z velikimi stekli in pomolno teraso je res prijetna, strežno osebje pozorno, špricer z dišečim, domačim (bi rekel, da polsuhim) belim, ki se hitro znajde pred gosti, pa tudi lepo izraža terroir, na katerem smo bili. Ponudba kuhinje temelji na treh stebrih – prvi so tako imenovane ponve, v katerih strežejo raznoliko kombinatoriko mesa in dodatkov, drugi je balkanski (natančneje leskovački) žar, tretji pa argentinsko goveje stejkovje. A preden smo šli po svetu, smo pospravili prekmurski narezek, od katerega sta v pozitivnem delu pomnilnika ostali dišeča zaseka in s papriko obarvana salama, na drugi strani pa na predebele kajle narezana prekmurska šunka. Prekmurski štih je bilo zaznati še v zamisli za serviranje mocarele, ki ji v Oazi ob bok dajejo Luštove paradajze, vse skupaj potresajo s sesekljanimi bučnimi semeni in prelivajo z bučnim oljem – čisto spodobno.

Zdaj pa k onim trem glavnim stebrom, ki jih lahko povzamemo takole: leskovačko roštiljado jim očitno fura nekdo, ki zna pripraviti maso in speči odlične čevapčiče in pleskavico, mojstrsko ohraniti sočnost bele vešalice in ražnjičev ter pripraviti zgleden prebranec, ki mu očitamo le malo premalo zapečeno povrhnjico. Tudi argentinski oddelek ne zaostaja – tristogramski ramstek je odrezan v debel kvader, močno opečen po vseh stranicah, pod katerimi se skriva sočna in okusna rožnata sredica; minimalistična oprema s prepraženo čebulo, ocvrtim krompirjem in knofkom zeliščnega masla pa glavno rolo lepo prepusti kosu mesa. Še najbolj neposrečena reč so Oazine ponve. Težava je v tem, da gre bolj kot za način priprave (pri katerem bi vse reči res pripravili v ponvi in tako postregli) samo za način postrežbe, pri kateri različne reči namesto na krožnik naložijo v ponev – ki je za povrhu še hladna. Tako sta se v našem primeru na dveh rezinah govejega fileja ob pretežno hladnih kuhanih brokoliju, cvetači in korenju mešali naravna in sladkasta curry omaka, v nastali mešanici pa se je kopal ocvrti krompir, ki se je razčofotal in izgubil vso hrustljavost. To smo malo pogrešali tudi v sicer simpatično zamišljeni sladici ledeni veter, v kateri so se plasti pečene meringe izmenjevale z različnimi vrstami sadja, je bil pa tiramisu zato všečno močno kofetast. V Oazi se lahko nadejaš čisto korektnega doživetja in dobrega počutja, ne pričakuj pa kakšnega presežka.