Posledice onesnaženja

Prve meritve onesnaženosti so se začele, ko je na pogorišču še tlelo. Takoj zjutraj po požaru, v torek, 16. maja, so na teren prišli prvi strokovnjaki za merjenje onesnaženosti. Uprava za zaščito in reševanje je na teren poslala mobilno enoto za meritve onesnaženja okolja z Instituta Jožef Stefan. Agencija za okolje je aktivirala svojo mobilno enoto.

Prve meritve so pokazale, da so v zraku močno presežene mejne koncentracije živega srebra in trdnih delcev, ki so vsebovali številne nevarne snovi.

»Zadnje simulacije kažejo, da se največji problem z onesnaženjem ni pojavil na vrhuncu požara,« pravi Janja Turšič iz Agencije za okolje. Takrat so bile temperature namreč zelo visoke in večina nevarnih snovi je ob gorenju razpadla. »Dim se je dvigal visoko v zrak in se razpršil na veliko območje, pri tem pa so se seveda nevarne snovi dodobra razredčile.«

Največji problem se je pojavil v zgodnjih jutranjih urah. »Požar je bil že pogašen, na pogorišču pa je še tlelo. Temperature so bile relativno nizke, pojavila pa se je temperaturna inverzija. Takrat je bila Vrhnika izpostavljena največjim koncentracijam, ki se tudi niso tako učinkovito razpršile.«

Koncentracije »onesnaževal«, torej strupenih snovi, so v zraku povsod, razen v neposredni okolici pogorišča, razmeroma hitro padle na normalno raven. A kar je šlo v zrak, je nekje tudi padlo na tla.

Največ skrbi, tako v javnosti kot med strokovnjaki, povzroča dioksin. V presežni vrednosti so ga odkrili v vzorcu trave v bližini Kemisa.

Na prve analize onesnaženosti tal je bilo treba čakati več kot teden dni. Pokazale so le to, da so bila tla v okolici Kemisa že pred požarom onesnažena s presežnimi koncentracijami, na primer kadmija, kar je za degradirano območje, kjer je pred desetletji stala deponija Industrije usnja Vrhnika, tudi pričakovano. Na podatek o onesnaževalih, ki so povzročala največ skrbi – dioksinih in furanih, je bilo treba zaradi nerazumnih zamud pri že tako zamudni analizi čakati še nekoliko dlje. Uprava za varno hrano je sporočila, da so v vzorcu trave s travnika v bližini Kemisa odkrili za enkrat preseženo mejno vrednost dioksina. V ostalih vzorcih, odvzetih na bolj oddaljenih mestih, je bilo vse v mejah normale. Tudi analize dodatnih vzorcev, ki so jih objavili ta teden, niso pokazale presežnih vrednosti. V vzorcu zemlje, odvzetem pri enem od vrtcev, so bile vrednosti desetkrat nižje od najstrožjega avstrijskega standarda.

Umor Tojnice

Že prvi pogled na potok je pokazal, da gre za hudo onesnaženje. »Takoj je bilo jasno, da je onesnaženje Tojnice katastrofalno,« pravi Janja Turšič iz Agencije za okolje. »Za to ugotovitev niti ni bilo treba biti zelo strokovno podkovan, saj je bila že na pogled polna oljne gošče.« Analize so v potoku, kamor so se skupaj z gasilnimi vodami spirale nevarne snovi, pokazale za kar 175-krat preseženo mejno vrednost že vrsto let prepovedanega herbicida atrazin, prav tako so bile presežene vrednosti nekaterih težkih kovin.

Potok se le nekaj sto metrov naprej izliva v Ljubljanico. Pregrade, ki so jih postavili delavci vodnogospodarskega podjetja Drava Ptuj, so k sreči zadržale večji del onesnaženja. »Ljubljanica je bila ubranjena pred najhujšim,« pravi Janja Turšič. »V Tojnici jim je pred izlivom uspelo zadržati med 60 in 70 kubičnih metrov oljne gošče. Če bi ta dosegla Ljubljanico, bi se pogovarjali o mnogo večji katastrofi.«

A predsednik Ribiškega društva Vrhnika Vladimir Mikec poroča: ribe so iz tega dela Ljubljanice izginile.

Potok Tojnica, ki je po dolgih letih brez življenja zaradi preteklega onesnaženja končno zaživel, pa je spet na začetku. Vidno onesnaženje so sicer večinoma že odstranili, a je veliko nevarnih snovi ostalo v sedimentu na dnu potoka.

456 ton nevarnih odpadkov v kemisu je zajel ogenj. / 996 ng živega srebra na m² zraka je bila najvišja izmerjena vrednost v bližini kemisa. naravno ozadje je 1 - 2,5 ng (nanograma).

Dr. Jernej Drofenik iz Uprave za varno hrano, ki je zaradi prisotnosti dioksina prepovedala uživanje zelenjave, pašo in pripravo krme v polmeru 1600 metrov, pa je kljub vsemu optimist. »Po mojem osebnem občutku se je ključna kontaminacija zgodila v neposredni okolici. Vse, kar je šlo dlje, kolikor je bilo videti grozno, se je že toliko razredčilo, da so koncentracije zelo majhne, čemur pritrjujejo tudi do zdaj opravljene analize. Po trenutno znanih podatkih so lahko prebivalci Vrhnike relativno mirni. Za zdaj kaže, da se je vse še dobro izteklo. Zagotovo pa je popolnoma razumljivo, da ljudje v bližnji okolici vse skupaj dojemajo drugače.«

Tudi toksikologinja dr. Lucija Perharič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje javnost miri. »Na podlagi simptomov in znakov, zaradi katerih so se lokalni prebivalci zglasili v lokalnih zdravstvenih domovih, je šlo za blažjo izpostavljenost, pri kateri ni pričakovati trajnih posledic za zdravje.«

Največ skrbi je, tako v javnosti kot med strokovnjaki, povzročil dioksin, ko so ga, kot rečeno, v presežni vrednosti odkrili v vzorcu trave v bližini Kemisa in ki bi lahko povzročal tudi dolgoročne negativne zdravstvene učinke, ki bi bili lahko vidni šele čez desetletja. Naj mu namenimo nekoliko več pozornosti.

Dioksin, kralj strupov

Dioksin je najbolj strupena sintetična snov, kar jih poznamo. Potencialno škodljivi odmerki se merijo v nanogramih, torej milijardinkah grama. Je stranski produkt kemijskih procesov in nima nikakršne uporabne vrednosti. Je le onesnaževalo. Včasih je bila največji vir onesnaženja z dioksinom kemična industrija, a je prepoved uporabe snovi, kot so na primer poliklorirani bifenili (PCB), industrijske vire dodobra zmanjšala. Posledice nekdanje industrije še danes čutijo v Beli krajini, kjer je nekdanja Iskrina tovarna kondenzatorjev v Semiču zastrupila reko Krupo.

Potok Tojnica, ki je po dolgih letih brez življenja zaradi preteklega onesnaženja končno zaživel, je spet na začetku.

Danes najpomembnejši vir dioksina v okolju so produkti nenadzorovanega gorenja, na primer gozdni požari, kresovi in sežiganje odpadkov na domačem vrtu. »Če zakurite plastično vrečko, se bo v zrak spustilo precej dioksinov in furanov,« pravi Janja Turšič. »Kjerkoli je v gorenje vključen klor, v določenem temperaturnem območju, okoli 300 stopinj, pride do tvorbe dioksinov in furanov. V sežigalnicah vodijo proces ohlajanja odpadnih plinov tako, da se temperatura zelo hitro zniža pod to mejo in je nastajanje teh onesnaževal minimizirano. Nenadzorovano gorenje pa ponuja bolj idealne pogoje za njihov nastanek.«

Dioksin je obstojno onesnaževalo, ki se zaradi topnosti v maščobi nalaga v maščobnih tkivih ljudi in živali vse življenje. Ljudje smo dioksinom najbolj izpostavljeni s hrano živalskega izvora, torej jajc, mlečnih izdelkov in mesa (tudi ribjega). Dojenčki so mu lahko izpostavljeni z materinim mlekom. Kljub temu seveda koristi dojenja ob običajnih koncentracijah dioksina pretehtajo nad morebitnimi škodljivimi učinki. Prav merjenje vsebnosti dioksina v materinem mleku velja za najboljši način nadzora izpostavljenosti prebivalstva. V evropskih državah, tudi v Sloveniji, je danes povprečna izpostavljenost zaradi ukrepov za omejevanje industrijskega onesnaženja nekajkrat nižja kot pred nekaj desetletji.

Večjo izpostavljenost dioksinu povezujejo s številnimi učinki na zdravje. Mednarodna agencija za raziskave raka ga je razglasila za rakotvornega. Zmanjšuje učinkovitost imunskega sistema in deluje kot hormonski motilec. Pri otrocih lahko povzroča težave v razvoju. Pri ženskah v rodni dobi endometriozo, tj. nenormalno rast materničnega tkiva.

Ob enkratni izpostavljenosti večjim odmerkom dioksina se lahko pojavijo trajne poškodbe kože, ki jim strokovno rečejo klorakne. Nazoren primer je nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Juščenko, ki ima po (domnevno) namerni zastrupitvi z dioksinom med volilno kampanjo leta 2004 povsem razbrazdan obraz.

350 µg atrazina na liter vode je bilo v potoku Tojnica ob kemisu. Mejna vrednost je 2 µg (mikrograma). / 0,88 ng dioksina na kg trave so odkrili v vzorcu, odvzetem pri kemisu. Mejna vrednost je 0,75 ng (nanograma).

Med živalskimi vrstami so velike razlike v smrtnih odmerkih dioksina. Morske prašičke po podatkih, ki jih navaja finski inštitut za javno zdravje, ubije že manj kot nanogram dioksina, hrčki pa so sposobni prenesti tudi do desettisočkrat večje odmerke. Smrtni odmerek za človeka ni določen, je pa glede na to, da je Viktor Juščenko preživel 50.000.000-krat večji odmerek od priporočenega dnevnega vnosa, skoraj zagotovo precej visok. »Trdnih dokazov, ali so ljudje bolj ali manj občutljivi na dioksin kot drugi sesalci, ni, toda po do zdaj znanih dokazih sodeč so manj občutljivi kot večina živali,« je v knjigi Paradoks strupa, katere prevod je leta 2008 izdal Inštitut za varovanje zdravja, zapisal ugledni britanski toksikolog z univerze King's College John Timbrell. To se je pokazalo tudi po najbolj znani industrijski nesreči, pri kateri je bil vpleten dioksin.

Katastrofa v sevesu

Desetega julija 1976 je zaradi napake v bližnji kemični tovarni mestece Seveso blizu Milana zajel oblak strupenega plina, v katerem je bilo za približno tri kilograme dioksina. Prebivalci, ki so bili navajeni občasnega uhajanja plinov iz okoliške kemične industrije, se sprva niso pretirano vznemirjali. Poleg tega je bilo poletje, nesreča pa se je zgodila ob koncu tedna, zato je bil odziv izjemno počasen. Šele pojav kloraken pri najbolj izpostavljenih prebivalcih Sevesa je sprožil alarm. Oblasti so evakuacijo odredile šele po dveh tednih. Evakuiranih je bilo 800 ljudi, 200 se jih nikoli več ni vrnilo na svoje domove. Zaradi zastrupitve z dioksinom je poginilo približno dva tisoč živali, od ovc do hišnih ljubljenčkov. Pri ljudeh pa začuda hujših posledic zastrupitve, z izjemo kloraken, niso zaznali.

Zaradi izrednih okoliščin so nosečnicam na prizadetem območju zaradi strahu pred deformacijami plodov dovolili splav, vendar se jih je za to odločila manjšina. Nobeden od splavljenih zarodkov niti nobeden od kasneje rojenih otrok ni kazal nikakršnih znakov nepravilnosti v razvoju. Prebivalci Sevesa še danes redno hodijo na zdravniške preglede, podatki o njihovem zdravju pa so predmet številnih analiz. Med drugim so strokovnjaki ugotovili, da imajo otroci mater, ki so bile izpostavljene nesreči in so otroke dojile, slabšo kakovost sperme. Podatki kažejo tudi na nekoliko povečano pojavnost srčno-žilnih obolenj in diabetesa. Kar se tiče rakavih obolenj, pa njihovo število ni nič večje kot v splošni populaciji, so pa nekateri raki bolj, nekateri pa manj pogosti. Nobeden od ljudi, pri katerih so se v dneh po nesreči razvile klorakne, ni zbolel za rakom. »Doslej znane informacije kažejo, da po nesreči v Sevesu ni bilo smrtnih primerov, ki bi jih lahko povezali z dioksinom, niti bistveno več rakavih obolenj, prirojenih napak ali drugih bolezni,« piše John Timbrell. Znano pa je, da je bila izpostavljenost dioksinu izjemno velika in da so poginile številne živali. »Zdi se, da dioksin za ljudi ni tako škodljiv, kot so se nekoč bali.«

Po doslej znanih podatkih nič ne kaže na to, da bi bilo zdravje ljudi izjemno ogroženo.

Ne da bi zmanjševali pomen nesreče v Kemisu, lahko zapišemo, da Vrhničani hujših posledic zaradi izpostavljenosti dioksinu verjetno ne bodo čutili, saj so bili izpostavljeni neprimerljivo manjšim odmerkom kot prebivalci Sevesa. Na Vrhniki niso zabeležili nobenega primera kloraken, niti med gasilci, prav tako ni nobenih poročil o nenadnih smrtih domačih živali.

Nekoliko pomirjujoče je tudi mnenje finskega inštituta za javno zdravje, kjer že vrsto let temeljito preučujejo učinke dioksina. Ker se dioksin v telesu nalaga vse življenje, »enkratna kratkotrajna izpostavljenost desetkratniku ali celo stokratniku mejne vrednosti ne bi bistveno spremenila bremena za telo«. Seveda nikakor ni mogoče z gotovostjo izključiti morebitnih posledic izpostavljenosti, ki bi se lahko razvile čez več desetletij. Vendar pa bo njihov nastanek težko pripisati izključno dioksinu.

Katastrofa v Sevesu ima velik simbolni pomen, saj je bila povod za popolno prenovo evropske zakonodaje za ukrepanje ob industrijskih nesrečah – direktivo Seveso. Italijanske oblasti so sprva želele na območju nesrečne tovarne zgraditi sežigalnico za odstranitev nevarnih odpadkov, a so se prebivalci temu odločno uprli. Odpadke so zato odpeljali na sežig v Švico, najbolj onesnaženo območje prekrili z debelo plastjo betona, nanj pa nasuli zemljo. Danes tam stoji hrastov park, ki je postal priljubljena rekreacijska točka. In to je rešitev, o kateri bi morda lahko razmislili tudi na Vrhniki.

»Glede na to, kar se je zgodilo, je po mojem mnenju nesmiselno razmišljati o ohranitvi delovanja Kemisa na tem območju,« meni Janja Turšič. »Dejstvo pa je, da Slovenija take obrate potrebuje. A potrebuje take, ki spoštujejo vse pogoje za tovrstno dejavnost. Taki objekti so zelo požarno ogroženi in do požara takega obsega sploh ne bi smelo priti.«

Preberite tudi:

• Intervju z Emilom Nanutom, direktorjem Kemisa: »Normalno je, da smo zaradi požara izgubili zaupanje.« Sprašuje Staš Zgonik.
• Državljani proti Kemisu in državi. Prizadeti prebivalci zaradi ekoloških katastrof niso brez pravne varnosti, čeprav v Sloveniji še vedno ni omogočena skupinska tožba. Piše Peter Petrovčič.
• Veliki biznis z nevarnimi odpadki. V vse drznejši tekmi s slovenskimi odpadki kujejo dobičke Kitajci, Rusi, Avstrijci in Slovenci, država pa zanje niža okoljske standarde. Piše Borut Mekina.