Pravica za Ivarčko jezero

Na začetku osemdesetih let je bilo, ko so delavci Železarne Ravne bolj ali manj prostovoljno uredili okolico Ivarčkega jezera, da so lahko v prostem času uživali v tem »biseru pod Uršljo goro«. Niti deset let ni minilo, ko sta jeklarska in nato še politična kriza vsilili logiko kriznega menedžmenta, zaradi česar so objekte ob jezeru, postavljene z žulji delavcev, uvrstili v kategorijo neprofitnih objektov in jih je železarna prodala.

Sedaj, skoraj 30 let pozneje, ob jezeru ne skačejo več otroci in njihovi starši ne poležavajo po travi. Jezero in okolica sta neurejena, opaziti je kupe smeti, umazano vodo, razpadajočo infrastrukturo. Dolgoletnim lastnikom okolice jezera za to ni mar. Zemljišča so jim prišla še najbolj prav za knjiženje hipotek – teh je na parceli ob jezeru, kjer stoji gostinski objekt, za več milijonov. Zemljišče je v lasti podjetja Ivarčko podjetje za gostinstvo in turizem, katerega končni lastnik je družina Grah. Najbolj znan družinski član je Robert Grah, koroški podjetnik, največji lastnik podjetja SG Automotive, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo LED-tehnologije v avtomobilski razsvetljavi.

Prav ta Grah ob skrbi za velikopotezne načrte, inovativnost in razvoj podjetja pozablja na Ivarčko jezero, ki na prvi pogled ne prinaša dobička. Delavci v železarni, ki so jezero uredili zase in za druge, niso mogli predvideti, da bo to nekoč sporno. Zasebni lastniki prostorov, kot je Ivarčko jezero, bi morali biti k vzdrževanju infrastrukture in okolice ali k odprodaji zemljišč nekomu z vizijo in strategijo prisiljeni z različnimi varovalkami.

Tega se zavedajo tudi v občini Ravne na Koroškem in že razmišljajo o rešitvah. Mogoč je odkup jezera, če bi sedanji lastniki zahtevali previsoko ceno, obstajajo tudi drugi mehanizmi, ki bi skrbnike prisilili ali k cenejši odprodaji ali k dejanskemu vlaganju v jezero. To je nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, dajatev za pravico do uživanja in obremenitve zemljišča, na katerem je zgrajen objekt. Nadomestilo za uporabo zemljišča okoli Ivarčkega jezera mora vsako leto plačati tudi družina Grah, z zvišanjem letnega zneska zaradi degradiranosti turističnega območja pa bi bila morda prisiljena urediti sedanji položaj … Navsezadnje tudi slovenska ustava določa, da uživanje lastnine ni absolutno, zagotovljena mora biti tudi »njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«.

Razmišljati bi bilo treba že prej, nedaleč stran od Ivarčkega jezera na to opominja kompleks Rimski vrelec, ki ga je občina prodala Inštitutu imunopatologije in preventivne medicine v lasti ruskega zdravnika Muse T. Abidova. Šele konec lanskega leta je ravenska občina s kupcem dosegla dogovor in ponovno dobila lastninsko pravico nad nekdanjim zdraviliščem, ki ga novi-stari lastnik ni obnovil, čeprav je pogodba to predvidevala.

A spomnimo se raje uspešnega projekta »radeljskega morja«; občina Radlje ob Dravi je z evropskimi sredstvi pred tremi leti uredila prvi biološki bazen v Sloveniji. Vodni park je vedno bolje obiskan, prepoznaven, ob Ivarčkem jezeru pa se iz leta v leto nabira samo vse več smeti …