Angela Merkel ima dovolj

Ameriški predsednik Donald Trump je turnejo po Bližnjem vzhodu in Evropi na profilu Twitter strnil v zanj značilnem slogu: »Potovanje je bilo velik uspeh za ZDA. Veliko dela, toda s pomembnimi posledicami.« Tako je označil potovanje, na katerem je sklenil za 110 milijard težak orožarski posel v Savdski Arabiji, vehementno poučeval članice Nata, da je namenjanje dveh odstotkov proračuna za vojsko »goli minimum«, in žugal Nemčiji, da je zaradi presežkov v zunanjetrgovinski bilanci, zlasti pri prodaji avtomobilov v ZDA, »slaba, zelo slaba«.

Aroganten je bil tudi v razpravi o zmanjšanju emisij v ozračje. Evropska javnost si bo zapomnila njegov obisk še po brezobzirnem vedenju, ko je pred vrhom zveze Nato v Bruslju, da bi se postavil v ospredje, surovo odrinil črnogorskega predsednika Duška Markovića.

Trump je z brezobzirnim, vulgarnim in arogantnim vedenjem pravzaprav naredil uslugo nemški kanclerki Angeli Merkel, ki je že dolgo čakala, da se ameriški predsednik tudi v Evropi pokaže v pravi luči. V nedeljo, po srečanju voditeljev držav G7 v Italiji, je sporočila, da se na podlagi opravljenih pogovorov v minulih dneh »Evropa ne more več zanesti na zavezništvo z Veliko Britanijo in ZDA«. Dan kasneje je v Münchnu še dejala, da »moramo Evropejci usodo resnično vzeti v svoje roke«.

Požela je aplavz. Še jasnejši pa je bil naslednji dan nemški zunanji minister in podkancler Sigmar Gabriel, ki je označil ameriško politiko za »kratkovidno«, saj »kdorkoli pospešuje podnebne spremembe s šibitvijo okoljevarstvene politike, prodaja orožje na kriznih žariščih in noče reševati medverskih konfliktov s političnimi orodji, ogroža mir v Evropi«.

Sporočilo nemške politike gre v bistvo problema: Trump, tak kot je, ogroža mir v Evropi. Besedna zveza ogroženi mir je prekleto resna.

Tudi odzivi vodilnih medijev v ZDA, z njimi je Trump na bojni nogi, so bili pričakovani. New York Times navaja misel Iva H. Daalderja, nekdaj ameriškega odposlanca v zvezi Nato, danes pa direktorja chicaškega Sveta za globalno politiko, da se »očitno končuje obdobje, ko so ZDA vodile svet, Evropa pa jim je sledila. Danes se zdi, da so ZDA na ključnih področjih krenile v smer, ki je diametralno nasprotna smeri Evrope. Izjave Angele Merkel tej tezi pritrjujejo.« Tudi v Washington Postu so z izjavo strokovnjaka za čezatlantsko sodelovanje, Stephana Bierlinga, poudarili, da je bila Trumpova evropska turneja katastrofalna: »Po inavguraciji so vsi v Evropi upali, da bo Trump v svojih besedah in dejanjih postal zmernejši in upošteval status organizacij G7 in Nata v mednarodni politiki. Zgodilo se je ravno nasprotno. Deluje, kot da bi še vedno skušal zmagati na predsedniških volitvah.« Izjave vodilnih nemških politikov so seveda namenjene utrjevanju evropske zavesti in Evropske unije. V teh procesih, v katerih Evropa korak za korakom postaja »nemška Evropa«, seveda ne bodo imeli lahkega dela, saj so države, kot sta Poljska ali Madžarska, v nekaterih stališčih bliže ZDA kot Nemčiji, južnoevropske države pa Nemčiji zamerijo vsiljevanje krutih in uničujočih varčevalnih ukrepov. Nemčiji je sicer očitno všeč izvolitev Emmanuela Macrona za novega francoskega predsednika, saj kaže, da se bo pod njegovim predsednikovanjem vendarle znova zavrtel nemško-francoski motor, brez katerega pač ni nadaljnje integracije.

Možno je seveda, da je odločnost nemških politikov do ZDA del predvolilne kampanje v Nemčiji, s katero hočejo pritegniti vse večji del volilnega telesa, ki nasprotuje Trumpovi viziji urejanja razmerij v svetu. Toda pozor: evropsko-ameriških odnosov po drugi svetovni vojni ni mogoče omejiti le na politično raven. Gledano zgodovinsko je bila Amerika vedno del evropske identitete; pogosto je bila ogledalo, kaj si Evropa – kljub vsem procesom amerikanizacije stare celine – ne želi postati. Gre za soočanje družb različnih političnih filozofij, pri čemer je ameriška zasnovana na protestantski verziji pragmatizma in utilitarizma, kar je vseskozi prenašala tudi v svojo zunanjo politiko, evropska pa je skozi stoletja oblikovala mehanizme za ohranitev svojih »vielles valeur«, arhaičnih temeljev Evrope in za – kot je dejal Habermas – izničenje notranjih konfliktov v imenu prihodnosti, kar je z nastankom Evropske unije preoblikovala v zaveze o oblikovanju politike miru, multikulturalizma in iskanja rešitev v dialogu.

Izjave nemških politikov so pravzaprav novi, a ne prvi poskus afirmacije Evrope na njenih »izjemnostih«. Trumpovo vulgarno, arogantno, brezbrižno in grobo vedenje na obisku v Evropi pa je morda razkrilo, da je Evropa bolj sofisticirana in civilizirana, da globlje razume zakonitosti delovanja sveta, spore v njem pa je pripravljena reševati v dialogu. Tudi zato je slovaški predsednik Andrej Kiska po Trumpovem obisku govoril o »vrednotah, ki so naše najmočnejše orožje v boju proti sovražnikom«, predsednik evropskega parlamenta Donald Tusk pa, da je »danes naša največja naloga utrjevanje svobodnega sveta na vrednotah in ne na interesih«.

Tej nalogi pa bo Evropa kos, ko bo res razčistila svoj odnos z ZDA – in se osamosvojila.