Črno-bela mavrica

Zakaj je slovenska država še vedno barvno slepa za pravice LGBTQ+ skupnosti? 

V soboto bo v Ljubljani potekala že 17. Parada ponosa, trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih, opozorilo, da so predstavniki LGBTQ+ skupnosti v Sloveniji še vedno drugorazredni državljani – kljub temu da je 24. februarja letos v Sloveniji kot »tolažilna nagrada«, po več kot 30 letih boja za pravice lezbijk in gejev, v veljavo stopil Zakon o partnerski zvezi.

LGBTQ+ skupnost je morala pred tem skozi dva mučna referenduma o poskusu izenačitve pravic istospolnih in raznospolnih parov ter tradicionalnih in netradicionalnih družin. Po njih se je zlivala gnojnica, številni mediji pa so nasprotnikom in nestrpnežem nudili prostor, da so s svojimi izjavami širili sovražni govor. Ne nazadnje je to počela tudi nacionalna televizija, ki bi morala biti kot javni zavod branik človekovih pravic in sito, skozi katerega ne bi smela uiti nestrokovna gostilniška in žaljiva razprava.

Popolne izenačitve pravic LGBTQ+ oseb z ostalimi državljani v Sloveniji še vedno ni. In dokler je ne bo, ne moremo govoriti o strpni, nediskriminatorni državi. Še več – težko govorimo tudi o ustavni državi, saj v ustavi republike Slovenije piše, da imamo vsi državljani in državljanke enake pravice. To je razvidno v 14. členu, ki izpostavlja prepoved diskriminacije: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.« Spolna usmerjenost, ki ni eksplicitno navedena, je nedvomno zajeta v opisu »katerakoli druga osebna okoliščina«.

Zakaj naši ustavni sodniki, ko se dotaknejo pravic istospolnih družin, o tem vedno znova presojajo in razmišljajo, je ena od tistih skrivnosti, zaradi katerih dvomimo o strokovnosti in objektivnosti nekaterih in sumimo, da gre pri njih za politično motivirane odločitve.

Simona Muršec, predsednica Društva Parada ponosa, pravi, da je Parada ponosa vsakoletno opozorilo, da živimo v družbi diskriminacije in da na to ne pristajamo. »Je praznovanje in spodbujanje posebnosti kultur LGBTQ+ skupnosti in skupin znotraj nje. Je ohranjanje zgodovinskega spomina na boj tistih pred nami, ki so nam utrli pot, da imamo danes podobo in glas. Je praznovanje pravice in svobode do spoznanja in izražanja naše lastne in naše skupne različnosti. Predvsem pa je priložnost, da skupaj zahtevamo spremembe, enakopravnost in enakovrednost za vse,« je pojasnila in dodala, da dokler dopuščamo ravnanje z ljudmi kot z manjvrednimi in drugorazrednimi, dokler smo mi sami apolitični, ne moremo pričakovati pozitivnih družbenih sprememb.

Te dni je prek spleta zakrožila tudi peticija Azil za čečenske geje, ki naslavlja tudi predsednika vlade Mira Cerarja. S peticijo bi radi vsem LGBTQ+ osebam iz Čečenije, preganjanim na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, ponudili azil. Cerar se ni odzval. Prav tako po vsej verjetnosti ne moremo pričakovati, da bi se v slogu številnih voditeljev po svetu udeležil sobotne parade ponosa. Edina ministrica v vladi, ki je kadarkoli korakala z udeleženci pri nas, je bila Katarina Kresal. Vsako leto zbrane nagovori in podpre ljubljanski župan Zoran Janković, parado pa je večkrat obiskal tudi Borut Pahor.

Mestna podpora LGBTQ+ skupnosti je postala že nekaj samoumevnega in prav tako bi morala biti jasna podpora na državni ravni. Vlada Mira Cerarja pa je za probleme v zvezi s Parado ponosa barvno slepa. Za njo je mavrična očitno črno-bela, težave LGBTQ+ skupnosti pa rešene.