Pivski patent

Evropsko državljansko gibanje WeMove je ob podpori več kot 30 nevladnih organizacij prejšnjo sredo v Münchnu organiziralo poseben dogodek. Na sedež Evropskega patentnega urada so s tradicionalno bavarsko pivsko kočijo dostavili svoj ugovor na patent, ki so ga lani odobrili pivovarnama Carlsberg in Heineken.

S patentom sta multinacionalki namreč zaščitili novo vrsto ječmena, njegovo predelavo in iz njega pridelano pivo. Njihovi raziskovalci so z izzvanimi naključnimi mutacijami v genomu ječmena dosegli kemijsko sestavo rastline, ki močno zniža potrebo po zagotavljanju toplote pri procesu varjenja piva, s čimer omogoča precejšnje energetske prihranke.

Nevladne organizacije so prepričane, da jim patenta ne bi smeli odobriti, saj ječmena niso izumili in genskih sprememb, ki so jih patentno zaščitili, niso vnesli namerno, temveč s klasičnimi postopki žlahtnjenja rastlin, za katere naj bi v Evropski uniji veljalo, da jih ni mogoče patentirati. Takšno je tudi stališče Evropske komisije.

A Evropski patentni urad je neodvisna institucija in se ji na mnenje EU ni treba ozirati. Dolgo je tudi njihova praksa patentiranje rastlin omejevala zgolj na gensko spremenjene sorte, leta 2015 pa se je to spremenilo. Urad je odobril patenta za konvencionalno sorto brokolija in paradižnika. »Tule gremo v bistvu za Američani, ki patentiranje standardnih sort že dolgo dovoljujejo,« pravi strokovnjak za žlahtnjenje rastlin dr. Borut Bohanec z ljubljanske Biotehniške fakultete.

Res je lahko tudi v razvoj nove konvencionalne sorte vloženega veliko dela in raziskovalnih sredstev, razvoj pa lahko traja tudi deset let. Razvijalec si tako upravičeno obeta nagrado v obliki časovno omejene ekskluzivne pravice za trženje nove sorte. A to mu je zagotovljeno že brez pomoči patenta, s prijavo na Mednarodno zvezo za zaščito novih sort s sedežem v Ženevi, s čimer pridobi izključne pravice za trženje nove sorte za obdobje 20 let.

Edina pomembna razlika med tradicionalno zaščito nove sorte in patentom je v tako imenovani »žlahtniteljevi izjemi«. Ta drugim razvijalcem novih sort omogoča, da pri križanju kot enega od staršev lahko uporabijo tudi zaščiteno sorto. V praksi pa to pomeni, da sortna zaščita razvijalcu ponuja le nekajletno prednost na trgu, saj nato koristne lastnosti nove sorte v svoje križance vnesejo tudi ostala semenarska podjetja.

Pridobitev patenta pa takšen obvod preprečuje in zagotavlja ekskluzivno pravico do izrabe na novo pridobljene lastnosti rastline za 20 let. Razmah tovrstne prakse bi lahko bistveno upočasnil razvoj novih sort v kmetijstvu in podražil semena. Slovenija bi se ji kot članica Evropskega patentnega urada morala upreti.