Pamflet: Stare in bodoče smrti 

Pisci nove resnice o času II. SV ugotavljajo, da je vse skupaj le komunistična zarota. Zaveznikom protikomunistitov so partizani pošiljali vojne komisije, sestavljene iz samih komunistov ali njihovih simpatizerjev. Kočevski proces je dokaz, da so zakone in ustavo kraljevine Jugoslavije pisali komunisti. Tako so v ustavo napisali, da se vojska Jugoslavije ne sme postaviti pod zastavo tuje države brez predhodne odobritve skupščine (v času vojne je odločala vlada namesto skupščine). V času vojne, izrednih razmer se z ukazom omejijo zakoni in predpisi. Prepovedano je izročanje lastnih državljanov tuji državi. Še bolj je vidna revolucionarna zakonodaja v zakonih, tako: s smrtno kaznijo in ali dolgoletno do dosmrtno robijo se kaznuje vodiče, ovaduhe in vsakogar, ki bi s širjenjem sovražnikovih pozivov in razglasov z namero, da bi sovražniku v čemerkoli pomagal; neizpolnitev vojaške dolžnosti s sklicevanjem na svoje versko, politično ali kako drugo prepričanje, vojne ujetnike, ki prelomijo častno besedo, da se ne bodo več bojevali proti Jugoslaviji in jih ponovno zajamejo z orožjem. Oficirje, ki prestopijo k sovražniku ali se samovoljno vdajo, se mora v vsakem primeru kaznovati s smrtjo. Zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi v čl. 1, točka 5: stopanje v zvezo z osebo ali z družbo v inozemstvu zato, da bi se dobila od tod pomoč zaradi priprave za revolucijo ali nasilno izpremembo sedanjega političnega stanja v državi ali česa drugega, določenega v prednjih točkah, kakor tudi vsako podpiranje inozemskega lista ali inozemske družbe po kom z ozemlja naše kraljevine, če dela ta oseba ali ta družba zoper ustroj, red ali javni mir naše države. Kršenje tega zakona se kaznuje s smrtjo. Čl. 20: Vse temu zakonu protivne odredbe iz občega kazenskega zakonika in drugih kazenskih zakonov kakor tudi zakona o tisku, zakonov o društvih in shodih, zakona o posesti in nošenju orožja in vseh drugih zakonov, prestanejo veljati, ko stopi ta zakon v veljavo. Dodatno so sprejeli Zakon o povračilu škode zaradi dejanj veleizdaje in o prepovedi nad imovino oseb, obtoženih takšnih dejanj. Komunizem je bil razširjen tudi v Haagu in Ženevi, saj 4. Haaška konvencija dopušča organizacijo »milice«, ki deluje po Vojnih zakonih. Še huje državljanom, ki so vstopili v službo sovražne države, ne priznava zaščite po Vojnem pravu, beri vojnih ujetnikov. Deklaracija o ranjencih pa zahteva od vseh vpletenih strani, da jo spoštujejo, ne glede, na to ali so v boju ranjeni pripadniki regularnih ali neregularnih enot. Tu se postavi vprašanje, kako so ravnali »protikomunisti« ali pravilno MVAC z ujetimi ali ranjenimi partizani in civilisti, kajti bili so del italijanske cesarske armade.

Vodstvo v Ljubljani je vedelo za nemški ultimat, ki je veljal tudi za MVAC, prostovoljci laške vojske: ali nadaljevanje skupnega boja, ujetništvo ali uničenje, če se uprejo. MVAC je kapitulirala skupaj z italijansko vojsko, ponudili so jim uniforme redne vojske in skupni odhod na Susak, vendar niso položili orožja. Uporne vojake lahko kaznuje lastna ali nasprotna stran.

Na Turjaku so se mvacarji razglasili za Jugoslovansko vojsko v domovini, vendar so raje ostali zaprti v »varnem gradu«, kot pomagali obkoljenim četnikov v Grčaricah. Enako se je zgodilo ob obleganju Turjaka, del MVAC v Zapotoku se je namesto v pomoč sobojevnikom raje umaknil preko Barja in se predal Nemcem. Vojaški KZ kraljevine je za poveljujočega oficirja, ki ni priskočil v pomoč enoti v bojni stiski, smrtno kazen. Primerjati je treba zakone kraljevine in odredbe okupacijskih oblasti s partizanskim.

Uporniška stran je uporabljala zakone kraljevine, kralja in državo je zamenjal narod. Višji državni uslužbenci, odvetniki , duhovniki in oficirji so poznali zakone kraljevine in se ravno tako zavedali posledice svojih dejanj. Zato se je vojaško in civilno vodstvo kolaborantov izognilo vračanju v domovino.