Bo Google plačal davke v Sloveniji?

Ko sta Larry Page in Sergey Brin leta 1996 prvič zagnala Googlov iskalnik na stanfordski univerzi, si vsekakor nista mislila, da sta s tem pognala tehnološki gigant, ki bo v naslednjih dvajsetih letih z inovacijami spreminjal in gradil novo obliko globalnega gospodarstva. V letu 2016 je imela korporacija Alphabet Inc. (Google skupina) že skoraj 80 milijard evrov prihodkov, večidel od oglaševanja.

V digitalnem okolju ljudje danes opravijo že večino poslovanja, poleg tega pa jih vedno večji delež v njem preživlja tudi prosti čas – prisotnost na družabnih omrežjih, nakupovanje in plačevanje preko spletnih platform … Vsak iskalni zadetek, vsak všeček ter vsak naš klik in obisk velikega deleža spletnih strani je monetiziran. Sprva so pri iskalniku Google zbiranje informacij o uporabniku opravljali izključno za izboljšanje rezultatov same iskalne operacije – več kot je Google zbral informacij o uporabniku in njegovih navadah, boljše zadetke je lahko prikazal. In bolj kot so naša življenja vpeta v virtualni prostor svetovnega spleta, bolj postaja zbiranje informacij o nas pomembno; če se je Google pri razvoju svojega iskalnika sprva ukvarjal s praktičnimi interesi uporabnika, se zdaj vedno bolj z njegovo potrošniško platjo, saj je spletno oglaševanje, zlasti ciljno, ki temelji na zbiranju podatkov, postalo zelo donosen posel. Pri tem je bil Google tako uspešen, da je po informacijah analize podjetja eMarketer na področju oglaševanja v spletnih iskalnikih leta 2016 dosegel že 75,8-odstotni tržni delež, ki se iz leta v leto le še povečuje.

Googlova podružnica na Irskem, Google Ireland Ltd., ki je povezana predvsem z oglaševalskim delom posla, je imela v letu 2015 kar 22,6 milijard prihodkov, torej tretjino vseh prihodkov Googlove skupine na globalni ravni, vendar je plačala le 341 milijonov evrov davka, saj so prikazali za skoraj 17 milijard administrativnih stroškov. Večino denarja za kritje teh stroškov si je Google nakazal na račun svoje kapitalske družbe Google Holdings Ireland, ki ima pravno pisarno v Dublinu, a je davčni zavezanec na Bermudih. Po informacijah dobrodelne organizacije Oxfam so tako Bermudi kot Irska med desetimi najhujšimi davčnimi oazami na svetu. 

Google je tako uspešen, da je na področju oglaševanja v spletnih iskalnikih leta 2016 dosegel že 75,8-odstotni tržni delež, ki se iz leta v leto le še povečuje.

Po poročanju italijanskih medijev v začetku maja je Alphabet Inc. po pogajanjih z italijanskim finančnim ministrstvom pristal na plačilo 306 milijonov evrov zaostalih davčnih obveznosti. Zaostale obveznosti se nanašajo na obdobje od leta 2002 do leta 2015, ko je skupina Googlovih podjetij v Italiji pridelala za okoli milijardo evrov prihodkov, davkov pa v Italiji niso plačali, saj so prihodke prenesli na sedež podružnice na Irskem. Po poročanju tiskovnih agencij so italijanske oblasti izjavile, da mora omenjena poravnava postati vzor za ostale države EU. Podoben dogovor je Google sklenil že z Veliko Britanijo, medtem ko so tovrstni postopki v teku še v Španiji in Franciji.

V Avstriji so od lanskega junija potekala koalicijska usklajevanja med socialdemokrati (SPÖ) in ljudsko stranko (ÖVP) glede zakonskih dopolnil, ki bi šla v korak s časom in velikimi korporacijami; te večinoma delujejo in poslujejo prek spleta, plačujejo pa minimalne davke oziroma jih sploh ne. Najbolj

inovativen del predloga je ideja »digitalnega področja dela«. Davek na dobiček je namreč vezan na fizično prisotnost podjetja v državi. A ker se vedno več izdelkov prodaja v digitalni obliki prek spleta in se tudi vedno več oglaševalskega denarja seli v ciljno spletno oglaševanje, so spremembe zakonodaje nujne. »Poslovna transakcija, ki se v teh primerih zgodi, je, da uporabniki storitev plačajo s svojimi osebnimi podatki. Poslovni model teh spletnih podjetij temelji na ogromnih prihodkih, ki jih ustvarijo s pomočjo zbranih podatkov,« je na tiskovni konferenci o predlogu zakona konec aprila povedal poslanec SPÖ Andreas Schieder. Če bi se podjetja na obdavčitev odzvala s prilagajanjem svojih bilanc v izogib višjim obdavčitvam, predlog zakona predvideva kazni. Prav tako bi radi prepovedali t. i. slamnata podjetja, ki ne beležijo nikakršnih poslovnih dejavnosti in so ustanovljena le zaradi transakcij dobičkov v države z manjšo davčno osnovo.

Po javno dostopnih podatkih je za Googlovo poslovanje na področju Slovenije pristojna že omenjena delniška družba Google Ireland Ltd., ki pa v Sloveniji ni registrirana in ne beleži prihodkov. Ko smo se obrnili na ministrstvi za finance in kulturo, so nam v odgovoru zagotovili, da se zavedajo problema neustreznih davčnih shem in izogibanja plačevanja davkov velikih korporacij, a Slovenija čaka na mednarodno skupnost in na tem področju ne bo samoiniciativno sprejemala političnih odločitev, bo pa sledila ustreznim ukrepom, v kolikor bodo del širše in usklajene agende (OECD, EU, G20 ...). Določene države pa so torej vzele pobudo v svoje roke ter preko tožb in poravnav z mnogimi tehnološkimi korporacijami, kot so Apple, Microsoft, Google, že razrešujejo svojo situacijo ali pa skušajo kot v avstrijskem primeru najti nove načine spopadanja z davčnimi odlivi.

Na ravni EU se je pojavil predlog, da bi podjetja, ki imajo več kot 750 milijonov evrov letnih prihodkov, morala oddati bilančna poročila na ravni držav, v katerih so bila prisotna. Seveda se tu takoj zastavi vprašanje, kako bi se te informacije zbirale in kdo bi to izvajal. Pobudo bi morala prevzeti širša javnost, tako da bi nad korporacijami pritisk in nadzor izvajale civilne iniciative oziroma nevladne organizacije. Evropski parlament je tovrstno pobudo podprl, medtem ko evropska komisija nasprotuje temu, da bi imela širša javnost podrobnejši vpogled v poslovanje od države do države; zavzema se le za javno objavo finančnega poročila. 

Po javno dostopnih podatkih je za Googlovo poslovanje na področju Slovenije pristojna delniška družba Google Ireland Ltd., ki pa v Sloveniji ni registrirana in ne beleži prihodkov.

Dejstvo je, da so globalne tehnološke korporacije imele, in še imajo, poslovne sheme, ki so vodile do zmanjševanja davčne osnove in prenašanja dobičkov. To pomeni, da se problem neskladnosti davčnih sistemov pojavlja na globalni ravni, zato urejanje zakonodaje za tovrstna podjetja ne bi smelo obstati le na državni. Pogosto je namreč uspešnost takih prizadevanj odvisna tudi od pogajalskih spretnosti vlad in njihovega mednarodnega vpliva. A vendarle je jasno, da je slovenska vlada glede problema vse preveč pasivna in stavi vse konje na neko shematično rešitev, ki naj bi prišla od drugod. Čeprav so možnosti širšega globalnega konsenza glede obravnavane problematike realne, pa vsekakor ne bi škodilo, če bi se med čakanjem slovenska vlada vseeno sama skušala lotiti problema. Za vsak slučaj.