Predigra za volitve

Ko je državljan Vili Kovačič nekaj dni nazaj oznanil, da je zbral dovolj podpisov za razpis referenduma o vladnem zakonu o drugem tiru, so se verjetno še bolj kot on razveselili vrhovi strank, ki podpihjujejo njegova prizadevanja. Res bo uradno štetje podpisov trajalo še nekaj dni, zato ob Kovačičevih najavah še ni bilo jasno, ali referendum dejansko bo. A takšne »malenkosti« za desnico niso pomembne, šteje že sama gesta in privabljanje pozornosti z rušenjem vladnega projekta, s čimer opozicija utrjuje svoje položaje pred prihajajočim valom volitev.

Kovačič sicer zatrjuje, da ne podpira nobene politične opcije – da ga zanima le dobrobit državljanov in ne politika. Kar pa ne pomeni, da on ne zanima nje. »Pri zbiranju podpisov so sodelovali SDS, NSi, SLS, GOD, Reset in Zeleni Slovenije. Močno sem računal tudi na Združeno levico, ki pa ni želela zraven,« nam je povedal Kovačič. Stranke desnice so tako uspele izrabiti njegova prizadevanja za pridobivanje pozornosti in se priključile k referendumu. Ta je lahko za Cerarjev ugled celo tako usoden kot znamenita nedelja 5. junija 2011 za Boruta Pahorja – ki ga po porazu na referendumskem trojčku le malokdo doživlja kot politika, sposobnega za vodenje vlade. Gre za recept, ki je že bil uspešno preizkušen v praksi.

Tako so elite znova ugrabile izražanje ljudske volje – v trenutku, ko se na njene pobude priključi politika s svojimi agendami, je nemogoče govoriti o civilni družbi; gre za politične manevre. Toda Kovačič pravi, da to ni njegova skrb: »Zame je pomembno le, da pobuda uspe. Nad publiciteto in promocijo pa seveda nimam monopola. Kdor bolj tuli, bo bolj slišan.« Pojasnil je še, da so omenjene stranke organizirale zbiranje podpisov prek stojnic, njihovi agitatorji pa so na zborovanjih pozivali člane k podpori referendumski pobudi. Nekateri so šli še korak dlje; pred tednom dni je ena od posredovalnic dela v Novem mestu objavila oglas, s katerim je neznani naročnik iskal pomoč pri zbiranju »podpisov za referendum«, za kar je ponujal plačilo v višini 4,35 evra bruto na uro in še »stimulacijo« za vsak zbrani podpis. Kdo je skrivnostni mecen ljudske volje, menda ne ve niti Kovačič sam.

Sicer pa so bile iste stranke, ki rušijo zakon o drugem tiru, projektu še do nedavnega naklonjene. Tako je predsednik SDS Janez Janša ob oddaji podpisa v podporo Kovačičevi pobudi dejal, da »Slovenija nima zlatih rudnikov in naftnih vrelcev, da bi si lahko privoščila več kot milijardo, celo milijardo in pol evrov za 27 kilometrov proge«, ob čemer je očitno pozabil, da sta bili tako sedanja, sporna trasa kot okvirna cena drugega tira določeni v času njegove vlade, ko je resor za infrastrukturo vodil Zvone Černač iz SDS; pod njim je bila naložba ocenjena na 1,3 milijarde evrov. Spomin pa je desnico izdal tudi glede možnosti zlorab referendumske pobude; še pred vsega štirimi leti je vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin predlagal znatno zaostritev zakonskih pogojev za razpis referendumov z obrazložitvijo, da se je veljavna ureditev »vrsto let zlorabljala za taktične politične blokade« – natanko to, kar zdaj njegova stranka počne z zlorabo pobude Vilija Kovačiča.

Sicer pa je (domnevno) zbranih 40.000 podpisov za začetek referenduma zgolj prvi korak; možnosti, da bi njegovi predlagatelji dejansko uspeli doseči razveljavitev predpisa, so majhne. Zakonodaja namreč določa, da bi zakon o drugem tiru moralo zavrniti vsaj dvajset odstotkov vseh registriranih volivcev oziroma dobrih 340.000 ljudi. A tudi padec zakona ne bi pomenil konca projekta, temveč le izločitev madžarskih sovlagateljev in iskanje dodatnih (evropskih) sredstev neposredno prek državnih institucij namesto projektnega podjetja 2TKD.

Bolj kot vsebina in končni izid glasovanja je pomembna časovnica izvedbe referendumskih postopkov. Teoretično je lahko referendum tudi med poletnimi počitnicami, ustavno sodišče je leta 2014 dopustilo izvedbo volitev v dopustniškem času, vprašanje pa je, kako se bo glede tega odločil predsednik državnega zbora Milan Brglez.