Jelinčičevi volilni neuspehi vendarle prinašajo (javna) sredstva

Kandidatura z razlogom

Slovenska nacionalna stranka (SNS) že od izpada iz parlamenta leta 2011 životari na margini slovenske politike. A to ne moti njenega predsednika Zmaga Jelinčiča, da ne bi pred vsakimi volitvami znova napovedoval zmagoslavne vrnitve in odrešitve (bojda) po njegovi močni roki hrepenečega ljudstva. Histerija, ki se že pripravlja pred letošnjimi predsedniškimi in nato v 2018 še lokalnimi in parlamentarnimi volitvami, je za Jelinčiča idealna priložnost za novo dvigovanje prahu.

V trenutku, ko Slovenija bolj kot kadarkoli potrebuje nove politike, je tako 69-letni upokojenec in nekdanji baletnik, arestant, poslanec napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah, istočasno pa tudi naskok svoje SNS na parlament leto pozneje. Jelinčič je sicer enkrat že kandidiral za predsednika, leta 2007 je zbral 19% glasov, a se ni uvrstil v drugi krog.

Sodeč po njegovih izjavah stranka ne ponuja nobenih novih rešitev, temveč zgolj stare nestrpne floskule – ter stare obraze. Med njimi poleg Jelinčiča prednjači Srečko Prijatelj, nekdanji poslanec, ki je zaradi izsiljevanja in podkupovanja pri nepremičninskih mahinacijah Luke Koper v zaporu preživel skoraj pet let; na prostost je prišel šele leta 2015, ves čas pa je ostal član SNS, v kateri je kot njen podpredsednik tik pod Jelinčičem. Morda je prav Prijatelj pomagal pri sestavljanju strankine pobude o »ureditvi« (ali politični podreditvi) sodnega sistema z uvedbo kazensko-finančne odgovornosti za sodnike, tožilce in inšpektorje ter spremembo člena o obratnem dokaznem bremenu.

Po blamaži s Prijateljem, ki si je ob vseh aferah nakopal še sodni spor z Mladino (tožil jo je zaradi obrekovanja in dokončno izgubil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice), je od SNS ostala le še lupina. Danes ima stranka približno sedem tisoč članov.

Na drugi strani bi kakršenkoli, še tako neznaten uspeh na volitvah pomenil dobrodošlo finančno injekcijo. SNS na podlagi volilnega rezultata iz 2014 od države mesečno prejme 8370 evrov, kar so tudi njeni edini omembe vredni prihodki; od tega denarja gre 400 do 500 evrov neposredno v žep Jelinčiču, saj SNS zaračunava za uporabo uradnih prostorov, ki so v njegovi lasti.

Ti zneski so precej nižji od vsot, ki jih je SNS od države in občin prejemala v svojih zlatih časih; po podatkih aplikacije Erar je tako med letoma 2003 in 2011 dobila kar 2,3 milijona, pri čemer so njeni povprečni mesečni prilivi javnega denarja presegali 20 tisočakov.

Glede na letno poročilo stranke so v SNS za »bodoče volitve« na račun pri NLB naložili 12 tisoč evrov, s katerimi želijo mešati štrene večjim igralcem. Če bodo s tem denarjem dosegli svoje, bo vsekakor šlo za dobro naložbo. Morebiti dovolj dobro, da bo Jelinčič davkariji dokončno odpustil, ker je od njega zahtevala 281 tisoč evrov dodatnega davka, ki sta ga z ženo morala plačati zaradi spornega nakupa zemljišča v Žusterni, na katerem sta nato začela graditi razkošno vilo z bazenom. Jelinčičeva sta za 2211 kvadratnih metrov veliko parcelo ob morju plačala približno 550 tisočakov, Jelinčič pa je za Siol potarnal, da gradnja hiše predstavlja »velik finančni zalogaj«.