Bolje dvakrat kot nikoli?

Da bi preprečila kopičenje neizkoriščenih stavbnih zemljišč, se je vlada odločila za uvedbo nove takse. Ta ne bo veljala za vsa neizkoriščena stavbna zemljišča, temveč le za tista, na katerih so bila izvedena javna vlaganja, ki mirujejo že več kot tri leta in ki ležijo v posebnem območju, določenem na podlagi razvojnih usmeritev ter navedenem v posebnem odloku in prostorskem planu občine.

Namen takse je lastnike spodbuditi h gradnji ali k prodaji zemljišča investitorju, ki bo na njem zgradil objekte v skladu z razvojnimi potrebami v okolju. »Zaradi družbenih vlaganj, ki so potrebna, da zemljišče postane stavbno in komunalno opremljeno, je smiselno, da država in občine z različnimi vzvodi vplivajo na to, da so taka zemljišča v obtoku in da se realizira njihov gradbeni namen,« motiv za uvedbo nove takse pojasnjujejo na ministrstvu za okolje in prostor.

Kaznovati lastnike, ki zazidljiva zemljišča več let ali celo več desetletij hranijo za svoje potomce, namesto da bi jih pozidali, se zdi smiselno, saj prav pomanjkanje zazidljivih zemljišč povzroča iskanje novih stavbnih zemljišč, praviloma na škodo kmetijskih na obrobju naselij, poleg tega pa pospešuje razpršeno gradnjo, kar je v nasprotju s trajnostnimi načeli. Skratka, veliko je argumentov v prid taksi.

Težava je, da je taksa, kot je predvidena zdaj, slabo domišljena. Že od leta 2004 se namreč nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje tudi za nezazidana stavbna zemljišča, prav tako pa je komunalna opremljenost zemljišča zakonsko predviden dejavnik višine NUSZ. To seveda ni praksa v vseh občinah. Nekatere NUSZ sploh ne odmerjajo, druge pa ga odmerjajo zgolj na določenih območjih. Občin, ki ga ne odmerjajo, je 75, v kar 69 občinah pa nezazidana stavbna zemljišča prispevajo manj kot desetino vseh prihodkov iz NUSZ. »Zakaj bi uvedli novo takso, če pa ne izkoriščajo niti obstoječe dajatve?« se upravičeno sprašuje ekonomistka dr. Andreja Cirman. »Poleg tega so danes iz plačila NUSZ izvzeta zazidljiva stavbna zemljišča, ki so namenjena potrebam zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa, javne uprave. Pri predlagani taksi pa tega ni. Na primer: zasebnemu lastniku urejenega zazidljivega zemljišča so pred desetimi leti s prostorskim aktom na občini narisali na njegovem zemljišču kot namen rabe šolo, zdaj pa ga bodo obdavčili za to zemljišče s takso. Zakaj? Ker ga ne pozida? Ker parcele noče prodati po kakršnikoli ceni oziroma je občina sploh (še) ne namerava kupiti?« je kritična Cirmanova.

Ureditev, kot jo predvideva novi zakon o urejanju prostora (vlada je predlog zakona že potrdila, zdaj ga mora obravnavati in potrditi še državni zbor) bo po njenem mnenju »zanesljivo povzročila številne spore zaradi neenakopravnega položaja lastnikov zemljišč, saj bodo nekatera zazidljiva zemljišča obremenjena s to takso, druga pa ne. Vprašanje je tudi, ali bi v primeru uvedbe te takse zakon moral določiti, da je občina dolžna odkupiti takšno zemljišče, če ji ga lastnik ponudi v odkup. Podobno ureditev imajo v nekaterih drugih državah, na primer v ZDA.« Dodatna težava je, da danes skoraj nobena občina še nima urejene dokumentacije vseh nezazidanih stavbnih zemljišč, v kateri bi vodila evidenco o njihovi razvojni stopnji in ostale podatke, nujne za uvedbo takšne takse.

Da bodo nekateri lastniki neizkoriščenih stavbnih zemljišč obdavčeni dvakratno – z NUSZ in z novo takso, se ministrstvu za okolje in prostor ne zdi sporno. »Ne gre za dvojno obdavčitev, saj taksa ni davčno breme, poleg tega pa dajatvi temeljita na različnem namenu. NUSZ je namenjena zbiranju finančnih sredstev, taksa pa spodbujanju gradnje.« Tej prikladni argumentaciji bi se smejali, če ne bi vedeli, da bodo občine lahko zaračunale do 0,3 evra na kvadratni meter neizkoriščenega stavbnega zemljišča.