Ekonomija: Učna ura Kemisa

Naslov sem vzel s tako naslovljenega prispevka dr. Bogomira Kovača v 22. številki Mladine (2. junij 2017). Preden zaidem v srž mojega pisanja, tole: dr. Kovač, izvrstno ste opisali vse bistveno pred takimi dogajanji in vsa odvečna dejstva, ki se zaradi malomarnosti, torej po nepotrebnem, in še česa, v kriznih razmerah dogajajo žal tudi pri nas.

V minulih dneh so mediji veliko pisali in poročali o dogodku in dogajanju na Vrhniki. Da bom lažje opisal dogajanje v zakulisju in potrdil pisanje dr. Kovača, bom povzel nekatere njegove (po moje) ključne in še kako resnične misli iz prispevka.

Vmes je bilo mučno obdobje sprenevedanja, množica pristojnih državnih institucij je tekmovala v bebavosti interpretacij in prelaganja odgovornosti, Cerarjevi so bili nezainteresirani opazovalci … Vsi pa so govorili, kaj bi morali storiti drugi. Politične in strokovne odgovornosti bodo najverjetneje pometli pod preprogo, pa jih ne bi smeli. Največja nesreča ni nesrečen dogodek, temveč ravnanje ob njem. V kriznih razmerah odgovorni ljudje niso sprejemali pravih odločitev, princip okoljske pravičnosti zahteva celovito informiranje, ki ga ni bilo (dr. B. Kovač).

Tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar je ob obisku na Vrhniki novinarjem med drugim dejal: »Močno bomo intenzivirali informiranje ljudi, ki je bilo – moramo priznati –v začetku preslabo. Vsi pristojni predstavniki državnih organov so bili na terenu, vse od začetka se je delalo, saniralo situacijo, koordinacija in informiranje pa sta bila preslaba.« Pa ne bi bilo treba, če bi … Urad vlade za komuniciranje ima (med drugim) več dobro, celovito in jasno dodelanih načrtov ukrepanja ob različnih kriznih razmerah (ob morebitnih težavah v JE Krško, ob soočenju z mogočimi teroristi, potresu, letalski nesreči, ptičji gripi, poplavah …). Načrti okvirno določajo tudi ravnanja posameznih ministrstev, ki prevzamejo ključno vlogo glede na področje, ki ga pokrivajo oziroma, kjer je nastala kriza. Ta bi morala imeti dodelane in usklajene načrte s ključnimi sodelujočimi. Da imajo take načrte, ključni ljudje na UKOM najverjetneje ne vedo. Tisti, ki pa vedo zanje (vsaj morali bi), pa raje molčijo, ker bi ob njihovem aktiviranju morali delati, prevzeti del odgovornosti, pokazati znanje in sposobnosti. A se bojijo, da se bo prej pokazala njihova nesposobnost. So pa taki ljudje tudi na delovnih mestih sekretar z nemajhno plačo. V državni upravi dela (strankarsko) pisana druščina. Tudi taki, ki jim je naročeno: moramo biti proti, pa če imajo še tako prav.

Mimogrede: na UKOM so pred leti (na podlagi zakonodaje) pripravili tudi načrt psihološke obrambe (kriznega komuniciranja, tudi psihološkega / propagandnega/ vojskovanja). A so prav taki kadri vdrli v računalnik avtorja načrta in popravljali zaupni dokument, črtali iz njega naloge UKOM. Bali so se zahtevnega in odgovornega dela, ki ga je prinašal.

Zgoraj omenjeni načrti so grajeni tako, da dežurni v trenutku, ko izve za tak ali drugačen krizni dogodek, to takoj (po telefonu ali kako drugače) sporoči pristojnemu, ki nato ukrepa naprej. Vse je napisano, kako in kaj. V načrtih, ki bi jih naj imela ministrstva, bi naj bila zapisana imena tistih izvedencev za posamezna področja, ki bi lahko dajali izjave za medije, javnost. Ko so nastajali načrti na UKOM, so bile problem piar službe na nekaterih ministrstvih. Večino je krasila neizkušenost in neznanje, bili/e pa so dobri v skrbi za podobo svojih ministrov v javnosti.

Druga zgodba so načrti na državni ravni, ki jih ima na skrbi Uprava RS za zaščito in reševanje. Iz leta v leto jih dopolnjujejo, izpopolnjujejo. Vse to se odraža v delu civilne zaščite, ki je (prej pod vodstvom pokojnega Mirana Bogataja in zdaj Srečka Šestana) vedno dobro delala in se ustrezno odzivala. To lahko opazimo še danes. Enako velja za policijo in gasilce. Ne bo odveč, če zapišem, da so se zlasti strokovno, pa tudi sicer vedno najbolje odzivali tisti člani generalštaba - bivši slovenski pripadniki JLA, ki so imeli vojaško akademijo. Torej tudi znanje.

Kako se je mogoče v prihodnje izogniti temu, kar se je dogajalo v zvezi s Kemisom (nesrečam se je veliko teže, a tudi to je mogoče)? Preprosto. Tistim, ki bi morali izpeljati te, že napisane naloge in samo odigrati po predvidenem scenariju, je treba reči: hvala, odslej boš delal tisto, za kar si usposobljen. Seveda za manj denarja. Tega za slabo delo ali nedelo, za izogibanje ali prelaganje odgovornosti itd. ne more biti. Še najmanj na račun pridnih in sposobnih delavcev. Popravnih izpitov tukaj ni in ne sme biti!

Končal bom z znano ugotovitvijo: Uspešno (pravočasno, natančno in učinkovito…) komuniciranje znotraj sistema udeležencev pri reševanju (vodenju) krize in z ljudmi je ključni del reševanja kriznih razmer. Prav na tej podlagi in le tako je mogoče mobilizirati ljudi v reševanje kriznih razmer.