Vse, kar ste želeli vedeti

Ob petkih so mesta in vasi polna dostavnikov. Potekajo priprave na vsakotedenski običaj, kombiji ves dan vozijo od skladišč do odjemalcev. Prav zato, ker je petek. Zagotoviti je treba zadostne količine alkohola, spet namreč prihaja vikend. Alkohol je zakonita droga. Dovoljena droga. Le dovolj star moraš biti – da ga lahko kupiš.

Ob petkih in sobotah slovenska prestolnica pije. Velike količine alkohola. To je čas velike ritualne dekompresije. Ljudje se hočejo otresti stresa, pritiska, napetosti – in svojih šefov, teh gospodarjev, ki so jih med tednom stiskali, mučili in poniževali.

Mesto je zvečer polno pijanih ljudi, starejših, mlajših, moških, žensk, večjih in manjših skupin. Seveda, zaradi tega se gre zvečer ven. In že pred polnočjo se ljudje po ulicah smejijo, glasno govorijo, se opotekajo, nekateri se prepirajo. Večina je vesela in bo takega razpoloženja do jutra, ko bodo nekateri še potegnili in šli še naprej, na zabave po domovih.

Marice se vozijo z ene lokacije na drugo. V skoraj vsakem lokalu je kdo preveč popil, a po navadi teži le strežnemu osebju. Včasih morajo poklicati policijo. V najbolj razvpitih lokalih tudi večkrat na noč.

No, ne pije le Ljubljana. Enako je na primer v Puconcih, Mariboru, v Gorici, Krškem, v planinskih kočah, klubih, seveda po domovih. Slovenija konec tedna pije. Pije se v lokalih, pije se doma, pije se na piknikih. Saj se pije tudi druge dneve, a čas za droge – zakonite in nezakonite – za večino nastopi v petek.

A ne pije le Slovenija. Pije celotna Evropa. Od Berlina do Rima, od Glasgowa do Podgorice. Vsi pijejo in se veselijo – ves delovni teden velik del Evrope čaka, da pride vikend in da se lahko napijejo. Da pridejo k sebi. A ne pije le Evropa – ob petkih in sobotah pije ves svet. Ja, ob petkih in ob sobotah je velik del človeštva pijan in zadet. Da pozabi, da se sprosti, da odmisli, zgolj za zabavo, ker nam pač to paše in dobro dene. V muslimanskih deželah pijejo malo manj in pretežno na skrivaj.

Policija ima po vsem planetu v petek in soboto veliko dela, sirene so del petkovih in sobotnih večerov. Pogosto gre le za konflikte med sosedi, med tistimi na zabavi in tistimi, ki je nimajo, a tisto, s čimer se policisti ukvarjajo vso noč, je nasilje kot posledica drog, v prvi vrsti alkohola. Nasilno vedenje je del vikenda. Pod vplivom alkohola in drugih substanc nastajajo situacije, ki se jih marsikdo ne želi spominjati, nekatere sicer nedolžne, druge ne. Nekateri so za vse življenja zaznamovani zaradi njih. A večina dogodkov na koncu konča med anekdotami, ki si jih prijatelji še leta pripovedujejo. Vsi poznamo te anekdote, malodane vsi tudi nastopamo v njih.

A marsikdo je sredi noči že koga spremil na urgenco z razbitim nosom. Marsikdo je posredoval v pretepu. Marsikdo je šel domov zaradi izbruha nasilja. Malokdo pa je bil priča umoru pod vplivom drog, zakonitih ali nezakonitih. A vsi vemo, da ko gre za konzumiranje drog – katerihkoli, a glavni krivec je alkohol –, gre za življenje na tanki liniji. Ljudje se na droge odzovemo različno, to vemo od prve zabave, na kateri smo bili v svojem življenju.

Za vse, kar smo napisali, ne potrebujemo obdukcijskega poročila Gašperja Tiča. Vse to vemo iz lastnih izkušenj. Razen redkih smo že vsi videli agresijo, ki jo lahko povzročajo alkohol in druge droge. In čeprav ima morda v tem trenutku Slovenija občutek, da je na sledi nečesa izrazito ekscesnega, je bilo že letos kar nekaj primerov vsaj enako pretresljivih, kot sta bila domnevno nasilje in umor v stanovanju na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Prvi na seznamu je seveda umor deklice na Jesenicah. Pa umor 26-letnega fanta, ki sta ga storilca v živo predvajala na Facebooku. Pa poskus umora v Mariboru. Nato umor soseda zaradi psa v Zalogu pri Ljubljani. In dvojni umor na Krasu, ko je storilec obglavil babico in brata in njuni glavi zažgal v peči. Umor očeta v Izoli. Umor matere v Mariboru. Umor najemnice lokala na Pržanu. V Piranu pa je storilec svojo žrtev ubil in nato vlekel njeno truplo po ulicah.

A naj vas našteti primeri ne zavedejo: v Sloveniji imamo dejansko malo primerov nasilnih smrti. Seveda je vsaka izmed njih tragedija, a gre zgolj za vtis, da gre za nacionalno patologijo. Slovenija je namreč, ko gre za nasilje, mirna država, gre za redke pojave. Le nekaj dni pred umorom Gašperja Tiča je prav zaradi medijskega poročanja o domnevnem porastu nasilnih smrti državni statistični urad objavil poročilo o nasilnih smrtih v Sloveniji. Leta 2016 je tako nasilne smrti v Sloveniji umrlo 26 ljudi, od leta 2000 do 2016 se je v Sloveniji zgodilo 930 nasilnih smrti; največ jih je bilo v letu 2002 (82 primerov), razmeroma »malo« v letu 2008 (30 primerov), najmanj pa lani. V največ primerih, v 26 odstotkih, se žrtev in osumljenec nista poznala in med njima ni bilo nikakršnega odnosa, v 21 odstotkih primerov sta bila znanca, v 15 odstotkih pa zakonca ali intimna partnerja. V kar 28 odstotkih primerov je bilo morilsko orožje nož, v 13 odstotkih primerov kakšen drug predmet, 16 odstotkov žrtev pa je bilo ustreljenih s pištolo. V obdobju od leta 2000 do 2016 se je največ nasilnih smrti zgodilo na območju Ljubljane, dobra tretjina. Žrtve so bile v povprečju stare 39 let, med vsemi žrtvami je bilo nekaj več kot 70 odstotkov moških. Po vseh kazalcih smo med najbolj varnimi državami, razlikujemo pa se po enem res nezavidljivem podatku: uvrščamo se med države z najvišjim odstotkom nasilnih smrti žensk, smo na 16. mestu med 207 državami, pri čemer gre predvsem za nasilje partnerjev.

»Ljudje se tem zgodbam posvečamo iz neke nezdrave radovednosti, ko razmišljamo, kaj vse se je moralo med njima v tisti sobi dogajati, in si delamo v naši bolni domišljiji neke spektakularne scenarije, od droge, seksa in ne vem česa še.« - penolog dr. Dragan Petrovec

Primer umora Gašperja Tiča pade v slovensko statistiko, povprečen je, celotno dogajanje pa tudi. Tako se v Sloveniji umira nasilne smrti, tako se v Sloveniji naredi to kaznivo dejanje. Tudi informacije, ki smo jih dobili iz uradnih in neuradnih virov v policiji in so jih mediji objavili, so znotraj povprečja: ura in kraj dogodka, uporaba drog, v prvi vrsti je seveda izpostavljen alkohol, število vbodov noža ter ugibanje, da je šlo morda za razmerje oziroma spolno nasilje – kar je prišlo iz neuradnih virov, ki so navajali zaslišanje storilca. Seveda pa je javnost nemudoma postala pozorna na informacijo o morebitnem obstoju razmerja oziroma razkritje domnevne spolne usmerjenosti Gašperja Tiča. Temu se ne gre čuditi: zaradi dolgotrajne stigmatizacije v Sloveniji pomemben del gejevske in lezbične populacije o tem ne želi govoriti, svojega življenja ne izpostavljajo, zato je vsako razkritje hkrati toliko bolj odmevno. A če bi šlo za moškega in žensko, bi mediji prav tako napisali, da je šlo za morebitno spolno nasilje ali pa razmerje – le da tega večina ne bi opazila kot posebnost, ampak kot najbolj normalen podatek. Bi to torej morali mediji v tem primeru prikriti? Ne. Ker četudi bi šlo za razmerje, je pač to razmerje kot vsako drugo. Po ustavi in zakonih. A zgodba je prav zaradi te informacije za večino ljudi nenadoma postala bolj žgečkljiva in vabljiva. Tako kot postane umor za velik del ljudi drugačen, ko mediji »mimogrede« napišejo, da je bil storilec ali žrtev potomec priseljencev iz bivših jugoslovanskih republik. Ali ko napišejo, da je bil »prebivalec romskega naselja«. Ali pa begunec iz Sirije, na primer.

Zakaj se zgodba nenadoma spremeni, ko dodamo tovrstno značilnost? Gre za informacijo, ki nakazuje kakšno kriminalno dejavnost? Kakšno nezakonito ravnanje? Nič od tega. A šovinizem in izključevanje potrebujeta upravičenje, potrebujeta dokaze. Potem ju je mogoče spustiti na plano. Nihče ne bo rekel, da ne mara beguncev. Dokler ne bo imel vsaj minimalnega dokaza. Ukradene čokoladice. Nihče ne bo rekel, da ne mara gejev in lezbijk. Dokler ne bo imel dokaza. Na primer, da je bil gej udeležen v umoru in popivanju. »Končno je Slovenija dobila nekaj, s čimer se lahko identificira. Tako domače to zveni. Končno je tudi Slovenija dobila svojo 'verzijo Fritzla', svojo 'Sodomo in Gomoro', svoj 'propad rimskega imperija', kot je oznanil glas ljudstva, ki je te dni divje, agresivno, militantno žgal na spletnih forumih in blogih. Glas ljudstva, ki zjutraj vstane, ki se potem kako uro odpravlja v službo, ki potem kako uro potuje v službo, ki potem osem ur preživi v službi, ki se potem kako uro vrača iz službe, ki se potem doma nahrani, ki potem opravi vse družinske naloge, ki si potem ogleda večerna poročila in ki si potem pred spanjem vzame še 'pol ure zase', se v tiste magične 'pol ure', ki si jo vzame zase, v tiste pol ure, ko se edinkrat v dnevu čuti res svobodnega, prelevi v iskalca resnice, še več – v tiste pol ure se čudežno prelevi v državljana novinarja, v junaškega odkritelja resnice. Ko sedi za računalnikom in klika, se mu nenadoma razodene Resnica. V tiste pol ure se prelevi v mesijanskega eksperta za vse.« To so besede, s katerimi je Marcel Štefančič jr. začel svoj članek »Besnilo« februarja 2010, svoj odziv na afero Baričevič. Kako malo je bilo treba, da so se sprožile enake reakcije tudi v primeru Gašperja Tiča. En sam podatek in domišljija je podivjala, forumom pa se je zmešalo. V dveh dneh je bil Gašper Tič še drugič mrtev. 

Glas ljudstva se velikemu umetniku, kreatorju priljubljenega televizijskega lika Ana Liza, ki je Slovencem ob nedeljah – tik preden so se podali v nov delovni teden – pokazal, da v življenju obstaja še kaj drugega kot le uboganje, ni poklonil, ampak ga je oživil, da bi lahko njegovo smrt gledal še enkrat – v slow motionu. In še enkrat. In še enkrat. Njegovo smrt so si dali na power-play. Vsi so hoteli vedeti vse podrobnosti, vse pikantnosti, vsako kapljo krvi – hoteli so biti tam, na kraju zločina, v živo. Še huje: hoteli so biti v secirnici. Znova in znova. Čim bližje. Slovenska patologija je vedno hujša in morbidnejša in strašnejša od tega, nad čimer se zgraža – ali pa od tega, kar obsoja. In glas ljudstva je obsojal. In moraliziral. A s tem je le povedal vse o svoji morali – morala tega »čudežnega« glasu je tako umazana in pokvarjena, da je zadnji, ki bi smel koga obsojati.

Homofobija se vedno znova pokaže na drug način, vedno znova pa prav v takih primerih. Tako kot rasizem. A resnica je, da so homoseksualci ljudje kot vsi ostali, med drugim lahko tudi morijo in so umorjeni. Tako kot je gej lahko direktor Appla. Tako kot so lahko smetarji in premierke. Lahko so kreteni, simpatični, grdi, lepi. Vse to nima nobene zveze s spolno usmerjenostjo. Nad čim so bili torej nenadoma v resnici ogorčeni ljudje? Nad tem, da niso vedeli – kar je pač le pretveza za šovinistično upravičevanje predsodkov. Gašper Tič nam je nekaj prikrival! Ni povedal! Kriv je, to je dokaz številka ena. A zakaj bi moral kaj takega kdorkoli razkrivati? Bi moral to storiti zato, ker je to ena od tem, ki je tako zanimiva in tako žgečkljiva, da se o tem tako rado govori?

Gašper Tič je bil od tistega trenutka kriv. Kriv, ker je pil alkohol. Kar je sicer zakonito. Da je gej. Kar je sicer zakonito. Le nekaj ur prej je bil zgolj žrtev, nenadoma se je spremenil v krivca. Še huje: glasu ljudstva se je zazdelo, da ni le kriv, ampak da si je to – smrt! – tudi zaslužil. Ker je bil gej. Ko človeka dehumaniziraš, ga lažje ubiješ – nacisti so Jude v lagerjih najprej povsem razčlovečili, da bi jih potem lažje pobili.

Kaj se je v resnici dogajalo v stanovanju na Trubarjevi ulici v Ljubljani, ve le eden; ta je v priporu zaradi umora. Policija bo zdaj poskušala rekonstruirati dogajanje, o krivdi pa bo na koncu odločalo sodišče. Ne vemo, kaj se je dogajalo v nedeljo zjutraj v tistem stanovanju, a kot smo zapisali: ko gre za nasilno smrt, je vse mogoče. Če se bo izkazalo, da je bil Gašper Tič nasilen nad storilcem umora, da ga je omamil in posilil, da je šlo za dejanje v silobranu, se bo to poznalo pri odmeri njegove kazni. V tem trenutku nič od tega ne vemo. Spolno nadlegovanje ni nekaj nemogočega. Če bi vsaka Slovenka ubila vsakega moškega, ki jo spolno nadleguje ali pa se je neprimerno dotika, bi bila Slovenija eno veliko pokopališče.

Homofobija se vedno znova pokaže na drug način, vedno znova pa prav v takih primerih. Tako kot rasizem. A resnica je, da so homoseksualci ljudje kot vsi ostali, med drugim lahko tudi morijo in so umorjeni. Tako kot je gej lahko direktor Appla.

Problem pa ni le v tem, da želi ljudstvo izvedeti vse podrobnosti. To je v teh časih nekako »naravno«, že kar »človeško«, problem je v tem, katere podrobnosti zahteva. Ali kot je zapisal Marcel Štefančič, jr,. v primeru Baričevič: »Da bi bila mera polna, je glas ljudstva prepričan, da mu prikrivajo natanko 'tiste' detajle, ki jih hoče izvedeti. No, 'tistih' detajlov, po katerih hlepi glas ljudstva, tudi sicer – ob umorih, nesrečah, tragedijah ipd. – ne izvemo. Pa ne zato, ker jih ne moremo izvedeti, ampak zato, ker ni nobene potrebe po njih. Ta mentalni sindrom, sicer patološki poganjek patriarhalno-mačističnega družbenega reda, zelo dobro poznate iz zgodbe o možu in prešuštni ženi. Žena moža prevara z drugim moškim. Mož, ki se ne more zadovoljiti in sprijazniti z golim dejstvom prevare, začne drezati vanjo – vedeti hoče vse detajle tega prešuštva, vse detajle in nianse prešuštnega seksa: kdaj sta fukala, kje, kolikokrat, kako, kaj ti je počel, te je od zadaj, kaj si ti počela njemu, kje je končal, si mu ga vlekla, si požrla, ima velikega? Detajli. Toda noben detajl ni dovolj – vsak vodi le k drugemu detajlu. Moža je groza, to, da ga je žena prevarala, se mu gnusi in gabi, toda izvedeti hoče vse detajle prešuštnega spolnega akta. In o tem, kar obsoja, potem fantazira. Biti hoče tam – biti hoče zraven, in medias res. Toda vsak nov detajl, vsaka nova vizualizacija ga bolj obnori – vse bolj je obseden, agresiven, posesiven, ljubosumen. Ne le, da same detajle slabo prenaša, ampak za detajle ni zrel.

Pa vendar hoče nove in nove detajle, tako da ženski, ki hoče 'preživeti', ne preostane drugega, kot da si jih začne izmišljati. Ženino prešuštvo s tem postane ultimativna fantazija. In ko postane fantazija, detajlom ni ne konca ne kraja, tako da moža na koncu ne poteši več niti totalna, fotorealistična vizualizacija prešuštnega seksa – potešilo bi ga šele to, če bi to storil sam. Če bi bil torej tam – zraven. Tretji.« Seveda to ne pomeni, da ni človeško, da ljudi zanima, da jim to poganja domišljijo. Gašper Tič je bil javna oseba, znan igralec, priljubljen televizijski voditelj. Ali kot pravi kriminolog in penolog dr. Dragan Petrovec: »Ljudje se tem zgodbam posvečamo iz neke nezdrave radovednosti, ko razmišljamo, kaj vse se je moralo med njima v tisti sobi dogajati, in si delamo v naši bolni domišljiji neke spektakularne scenarije, od droge, seksa in ne vem česa še. Ko je treba nasititi to našo strast po nečem spektakularnem, potem so slike v glavi divje. Ne glede na to, da so tudi okoliščine umora divje, pa se mora po določenem času človek vendarle spustiti na treznejšo raven razmisleka. Ta zgodba je posebna oziroma odmevna samo zaradi prepoznavnega človeka, ki je umrl, ki ga nekako nismo povezovali z vedenjem, kot zdaj prihaja v javnost. Sicer pa se takšne nesrečne reči dogajajo, k sreči pa zelo poredko. Je pa to vedno hudo.«

Da, v tej zgodbi je dejansko vse, česar nočemo. Mlad storilec kaznivega dejanja, ki ga bo ta zgodba zaznamovala za vse življenje. Umrli oče in družinski član, izjemen igralec in pisec. Njuni družini. Kaj počnemo mi v tej zgodbi?