Učenje na napakah

Od požara v vrhniškem Kemisu je minil že več kot mesec. Pristojne službe do zdaj pri delovanju in zasnovi obrata za ravnanje z nevarnimi odpadki niso odkrile bistvenih neskladnosti z zakonodajo. Ker do požara takih razsežnosti ne bi smelo priti, torej nujno sledi vprašanje, kateri predpisi so neustrezni in potrebujejo nadgradnjo. S tem se strinja tudi direktor Kemisa Emil Nanut. »Vsaka nesreča povzroči, da se ljudje kaj naučimo. Skoraj zagotovo bo požar v Kemisu prinesel višje varnostne standarde za vse. In tako je tudi prav.«

Tudi odpadki so nevarni

V Sloveniji področje varovanja pred nesrečami z nevarnimi snovmi ureja Uredba o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic, ki izhaja iz evropske direktive Seveso. A trenutno besedilo uredbe iz njene pristojnosti izrecno izključuje obrate za skladiščenje in predelavo nevarnih odpadkov. Zato Kemisa sploh ni na seznamu obratov, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega. Čeprav ga je povzročil. Inštitut za varovanje zdravja je tako že pred dvema tednoma predlagal ustrezno spremembo uredbe. In ministrstvo za zdravje pobudo podpira, saj bi »s tem preprečili umeščanje tovrstnih obratov na lokacije v bližini območij, na katerih bivajo ali se daljši čas zadržujejo ljudje«.

Spremenjeno uredbo bo moralo pripraviti ministrstvo za okolje, kjer pa še ne želijo govoriti o konkretnih spremembah predpisov. »Trenutno se na Vrhniki izvaja sanacija. V prihodnje bo treba z vsemi pristojnimi pogledati predpise, postopke ... Ni še določeno, ali bo to delovna, medresorska skupina, zato vnaprej o tem dejansko ne moremo podati nekih stališč, mnenj ...« Tudi na Agenciji za okolje so naša vprašanja zavrnili s pojasnilom, da bodo svoje pripombe in predloge posredovali šele takrat, ko jih bodo k temu pozvali na ministrstvu.

Legalne napake

Posebna zgodba so protipožarni predpisi. Tudi na tem področju naj bi bilo v Kemisu vse skladno s predpisi. A požar je ušel izpod nadzora, ker na delu obrata, kjer je zagorelo, ni bil nameščen avtomatski sistem za gašenje. Onesnaženje potoka Tojnica se je zgodilo, ker zadrževalniki gasilne vode niso bili dovolj veliki in se je voda razlivala v okolico. »Tovrstni industrijski objekti bi po nemških smernicah morali imeti na razpolago tudi do šestkrat več požarne vode, kot velevajo predpisi v Sloveniji, posledično pa tudi večje lovilne bazene za požarno vodo ob gašenju,« opozarja eden vodilnih strokovnjakov za požarno varnost pri Inženirski zbornici Slovenije Aleš Glavnik. »Glede na poznano požarno-varnostno ureditev je bilo jasno, da bo v primeru požara prišlo do večjih razsežnosti vpliva na okolje, kar je lastnik zavestno ignoriral.« 

Kemisa sploh ni na seznamu obratov, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega. Čeprav ga je povzročil.

Nujna bi bila strožja omejitev količine gorljivih odpadkov in pa ustrezen razmik med njimi, dodaja Milan Hajdukovič iz Požarnega laboratorija pri Zavodu za gradbeništvo. »Projektant požarne varnosti bi moral ustvariti pogoje za najhujši možni scenarij, da do takšne katastrofe ne bi prišlo. To verjetno pomeni zmanjšanje količine gorljivih snovi pod isto streho, ustrezne odmike med skladiščenimi gorljivimi materiali, mogoče tudi kakšen odvod dima in toplote ali ustrezen stabilen gasilni sistem.« Če bi vse to delovalo, bi se požar sicer še vedno lahko zgodil, »ampak v omejeni moči; zanj se nihče ne bi zmenil, še najmanj novinarji, ker za to sploh ne bi izvedeli«.

Deregulacija

Požar v Kemisu je po besedah Aleša Glavnika pokazal na številne težave s področja požarne varnosti. Bistvena sprememba na slabše se je po njegovem prepričanju zgodila leta 2012. Tistega leta je takratni obrambni minister Aleš Hojs kot del širših prizadevanj za odpravo administrativnih ovir, ki »dušijo gospodarstvo«, uspel s spremembami zakona o varstvu pred požarom, s katerimi je ukinil obvezne revizije požarne varnosti in požarna soglasja, ki jih je do takrat podeljevala Uprava za zaščito in reševanje. Vso odgovornost za požarno varnost je s tem prenesel na investitorje in projektante. »V bistvu je minister omogočil, da so poceni in slabi strokovnjaki čez noč lahko pričeli z načrtovanjem požarne varnosti brez ustreznih znanj ali strokovnih izpitov. Požarna varnost se zadnja leta posledično močno slabša, to lahko potrdim, saj se s področjem varstva pred požarom ukvarjam že skoraj 20 let,« pravi Aleš Glavnik. Leta 2013 je okoljsko ministrstvo s spremembo Pravilnika o zasnovi in študiji požarne varnosti močno zožilo nabor objektov, ki se uvrščajo med »požarno zahtevne«, s tem pa tudi večini projektantov večjih objektov močno olajšalo delo. »Zasnovo požarne varnosti za požarno manj zahtevne objekte lahko izdela vsak neuki arhitekt ali inženir na enem A4 papirju, brez dodatnega strokovnega izpita. Na trgu je v času digitalnih medijev zelo preprosto dobiti nekaj vzorcev ter jih po načelu copy/paste vstaviti v svoj projekt.«

Tudi sam odnos do požarne preventive je v zadnjih letih izrazito slab. »Večina podjetij po Sloveniji je odpustila varnostne inženirje, ki so bili svoje čase vodilo stroke na področju varstva pri delu in požarne varnosti. Namesto tega imajo tako najete zunanje izvajalce, kar je sicer po veljavni zakonodaji dovoljeno, a posledica je, da je manj prisotnosti stroke v podjetju, pogodbeni varnostni inženir pa slabše ve, kaj se v podjetju dogaja, slabše lahko spremlja nenadne spremembe, ki so pogosto odločilne prav v primeru varnosti.«

Kljub morebitnemu vtisu o povečevanju števila požarov v zadnjem času in slabši požarni varnosti statistika za zdaj tega ne potrjuje. »V Sloveniji imamo že vrsto let med nekaj več kot 2 tisoč požarov na objektih letno,« pravi glavni inšpektor Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami Milivoj Dolščak. »Ne opažamo nobenega trenda, ne rasti ne upadanja. Ni mogoče zaključiti, da se je raven požarne varnosti spremenila.« Priznava pa, da se je bilo treba zaradi želje po razbremenitvi gospodarstva že boriti tudi za tako osnovne elemente požarne varnosti, kot so na primer požarni načrti. »V nekem obdobju smo bili pod udarom prizadevanj za odpravo administrativnih ovir. Tukaj se lahko hitro zanemari pomen varnosti, ki pa je za nas primaren. A na podlagi številk za zdaj ne morem trditi, da se je to res zgodilo.« 

Obrambni minister Aleš Hojs je leta 2012 zaradi odprave administrativnih ovir uspel ukiniti obvezne revizije požarne varnosti in požarna soglasja.

Posnemovalci

Kemis je največji zbiralec nevarnih odpadkov v Sloveniji, nikakor pa ni edini. Med večje spadata še Ekol iz Stražišča pri Kranju in Saubermacher z obratom pri Škofji Loki. Tako eni kot drugi okoliškim prebivalcem povzročajo veliko skrbi. Jih je dogodek v Kemisu spodbudil k samoiniciativni nadgradnji varnosti? Iz družbe Saubermacher nam na vprašanja do zaključka redakcije niso odgovorili, v Ekolu pa odgovarjajo, da so »ravno v teku dodatne tehnične nadgraditve sistema za alarmiranje v primeru požara, da bi s temi varnostnimi mehanizmi zagotovili objektu in okolici potrebno zaščito«. Nadgradnja naj bi čas za posredovanje kranjskih poklicnih gasilcev skrajšala na šest minut. Toliko, kot so gasilci potrebovali do Kemisa, pa vseeno niso mogli preprečiti večjega požara.