Prostor vmes

Mnogi, ki prvič obiščejo Ljubljano, so presenečeni nad življenjem in vrvenjem v mali, a izjemno živahni in kozmopolitsko odprti prestolnici. Sprehod skozi mesto marsikoga spomni na živopisana italijanska mesta. Že v avstro-ogrski monarhiji je veljalo, da se pri prečkanju Semeringa že čuti dih Sredozemlja. Na poti z Dunaja do Trsta so kot znanilke bližine morja na ljubljanski železniški postaji potnika pričakale v koritih zasajene palme. Vendar morja v Ljubljani še daleč ni na spregled. Ga je pa čutiti skozi sproščeno in kozmopolitsko naravo mesta. Ta je posledica lege mesta na križišču pomembnih prometnih in trgovskih poti. Zanemariti pa ne smemo niti vpliva zamisli arhitekta Jožeta Plečnika o Ljubljani kot veličastni, proti Sredozemlju odprti prestolnici. Plečnik je na svoji poti po Italiji spoznaval bogastvo sredozemske urbane kulture ter velik pomen javnih prostorov mesta za življenje na trgih in ulicah. Za severnoitalijanska mesta, ki ležijo med morjem in Alpami, je značilno, da imajo, tako kot Ljubljana, nestanovitno podnebje s hladnimi, neprijetnimi zimami, mnogimi deževnimi obdobji in vročimi poletji. Kljub podnebni podobnosti in primerljivi odmaknjenosti od morja pa je njihovo življenje obarvano z značilnim sredozemskim koloritom. Z zamislijo o Ljubljani kot sredozemskem mestu si je Plečnik ustvaril izhodišče za njeno široko urbanistično predelavo. Z nizom arhitekturnih intervencij je želel v zaspano provinco vnesti živahnost in odprtost. Ob tem se je naslonil na renesančne zglede, tako pri oblikovanju ulic in trgov kot pri urejanju rečnega prostora, mostov, parkov in palač. Eden od motivov, ki so Plečnika navdihnili v sredozemski arhitekturi, je bila široka uporaba mestnih arkad, obokanih sprehajališč, ki spremljajo in poglabljajo ulični prostor. S tem postane ulica do ljudi prijaznejša, njeno obrobje se razpre in mimoidoče prijazno vabi k splošni uporabi svojega zavetja. Ne le, da jih ščiti pred vremenom, pač pa ustvarja intimnejši odnos med ulico in obodnimi pročelji stavb. V toplejših in bolj deževnih krajih se arkadni hodniki uporabljajo kot zavetje za pešce pred soncem in dežjem. So kraj naključnega srečevanja, pogovorov, občasnih dogodkov, razširitve življenja na ulici, iskanja hladu v razgretih poletjih in toplote v hladnih zimah. So prostor vmes. Plečnik je na svoji poti prepoznal vrednost tega sveta, prostora, ki ni del zasebnega niti javnega.

Ob nedavni prenovi je prostor, ki je bil veznik med objekti in zunanjostjo, postal le še eden izmed mnogih trgovinskih izložb brez realne uporabe, predvsem pa brez dodane vrednosti.

Po vojni, ko je bilo treba prestolnico ponovno modernizirati in prilagoditi novim družbenim potrebam, je bila Plečnikova ideja še vedno živa. V realnost so jo prenašali njegovi učenci in ljubljanska šola za arhitekturo. Zato ni naključje, da se je ideja o mestnih arkadah, po zgledu Padove in Bologne, uspešno uveljavila ob rekonstrukciji in razširitvi takratne Titove ceste. Predvsem Ravnikar in Bitenc sta bila odločna zagovornika teh zamisli. Osrednja cesta je zaradi nagle motorizacije postala preozka. Profil cestišča za širitev voznih pasov ni bil dovolj širok, rešitev je bilo treba poiskati v prestavitvi peščevih poti. Odgovor se je ponudil v obliki izdolbljenja arkad v parter obstoječih stavb vzdolž ulice. Posamezni fragmenti arkadnih hodnikov so tako skupaj tvorili skoraj neprekinjeno potezo nadkritega sprehajališča za pešce. Poteza se je vila od današnje Aškerčeve ceste prek Drame in mimo uršulinske cerkve ter se končala na križišču med stavbo prve ljubljanske veleblagovnice Name ter objektom legendarnega hotela Slon. Tukaj Ljubljana najintenzivneje pokaže kozmopolitski obraz, saj je to točka srečevanja številnih meščanov. Arkade na tej lokaciji so zapustile svojo funkcionalno vlogo nadstreška in prerasle v del javnega prostora. Postale so prostor vmes, o katerem je razmišljal Plečnik. Kot na starih trgih italijanskih mest so obdajale široko javno prizorišče. S svojim zavetjem v zaledju dveh velikih hiš so omogočale vsakodnevno dogajanje kljub hudi pripeki ali slabemu vremenu. Bile so nepogrešljiv likovni in doživljajski element v kolektivni zavesti tega dela mesta.

Prav zato preseneča odločitev mestne oblasti, ki je v sklopu celostne prenove Slovenske ceste izvedla tudi projekt zasteklitve arkad pred poslopjema Name in hotela Slon. Ne moremo zaobiti dejstva, da sta v zadnjih petdesetih letih ti dve potezi postali integralna mestna žepa, ki sta se prilagajala merilu pešca. Argument o nespornosti zasteklitve, saj sta ob prenovi pešec in kolesar pridobila ogromno popločene površine, je treba jemati v kontekstu, da vsak severnoitalijanski trg, neodvisno od velikosti, obdaja ozek pas arkad, ki je simbolno demokratičen in mogočne stavbe odpira javnosti. Ob nedavni prenovi pa je prostor, ki je bil veznik med objekti in zunanjostjo, postal le še eden izmed mnogih trgovinskih izložb brez realne uporabe, predvsem pa brez dodane vrednosti. Glede na občinsko politiko vračanja mesta pešcem in ustvarjanju odprte prostorske politike se je treba vprašati, ali je resnično upravičeno odvzemanje že pridobljenih javnih površin in ali se zaradi te in morebitnih podobnih potez ne bo izgubila značilna ljubljanska narava, ki se je v zadnjem stoletju pospešeno razvijala in udejanjala, predvsem zaradi Plečnikove in Ravnikarjeve zamisli o odprtem sredozemskem mestu.