Spomenik neoliberalizmu?

Pri vsakem koncu zgodovinskega obdobja smo priča apokaliptičnim trditvam o koncu zgodovine. Vsak konec pa vselej pride z dominantno podobo, ki jasno ponazarja konec starega in začetek novega. Tako je bila zmaga neoliberalizma potrjena s padcem Berlinskega zidu: zid, ki je simboliziral večno mejo med Vzhodom in Zahodom, med kapitalizmom in socializmom, se je sesul v prah in turizem v nekaj dneh. Krsta z Marxom, socializmom, komunizmom in univerzalno emancipacijo je bila pripravljena na odhod k večnemu miru, medtem ko se večini protestnikov leta 1989 ni dobro sanjalo, kaj bo sledilo padcu zida. Namesto demokracije je na bivši Vzhod prišla nedemokratična privatizacija, ponekod so šok terapijo izvajale vlade močnih držav, drugod pa svetovalci finančnih korporacij.

Zmaga neoliberalizma je pomenila tako poraz socializma kot tudi poraz socialne države na Zahodu. In če kje, je bila zgodba o tranziciji in uspehu, ki nam jo prodajajo v Sloveniji, najbolj katastrofalna ravno v postjugoslovanskem kontekstu: novo izvoljene demokratične stranke so se poleg kapitalizma odločile za nacionalne države, ki so prišle za ceno etničnega inženiringa, izbrisov in državljanskih vojn, prvič po koncu druge svetovne vojne v Evropi. Ko vidimo padec Be rlinsk ega zidu, moramo prej kot zgodbo o uspehu videti sestrelitev mosta v Mostarju, slike obleganega Sarajeva, bombardiranje Nata v Srbiji, pa tudi podobe tajkunov, vojnih kriminalcev ter prodajalcev orožja. 90. leta so bila pravo politično mrtvilo, ki ga presekata vstaja zapatistov in njen odmev v alterglobalizacijskem gibanju v Seattlu, ki skuša kot prvi globalno zamajati udobno vladavino neoliberalnih institucij.

A mednarodni vladajoči razred se ni pustil zmesti, njegova neokonservativna ost je našla nov zalet z 11. septembrom 2001. Ta vzpon dobi eno najbolj fascinantnih gibljivih podob, ki jo premore Hollywood in ki domnevno reže v srce kapitalizma: svetovni trgovinski center, ki se podre kot hiša iz kart. Padec WTC-ja pomeni vzpon militantnega krila neoliberalizma, ki pa je bilo v neoliberalizmu prisotno prav od začetka (vojaška diktatura Pinocheta v Čilu). Avtoritarni neoliberalizem čez noč postane nova oblika oblasti: na znotraj se uporablja proti vsaki kritiki sistema, na zunaj pa nastopi v obliki vojn proti domnevnim teroristom in režimom, ki se ne vdajo ameriškemu imperializmu. Nove križarske vojne v zadnjih 15 letih zajamejo države od Afganistana, Iraka, do Libije in sedanje Sirije.

Novi imperializem botruje kopici novih problemov: od popolnega razdejanja infrastrukture in milijonskih civilnih žrtev v okupiranih državah, pojava novih in bolj trdovratnih terorističnih mrež (ISIS) do povratnih fenomenov, terorističnih napadov, ki jih spremljata islamofobija in vzpon radikalne desnice v t. i. svobodnih državah. Trump, Erdogan, Putin, Orban tako niso fenomen nove populistične politike, temveč le morbidni simptom in radikalizacija obstoječe politike, ki že dolgo nima ne legitimnosti ne videza demokratičnosti. A na ta videz se vladajoči požvižgajo, vsaj dokler jih resno ne izzovejo vladani razredi.

Da vse ni tako črno, nam priča nova podoba sedanjosti. Po šoku Ciprasove privolitve trojki in Trumpovi izvolitvi se končno nekaj premika tudi na levici. Demokratični socializem je prek Sandersa in Corbyna dosegel osrednje države kapitalizma, ki se ob vedno večji militarizaciji ZDA in fiasku Therese May kaže kot resna alternativa. Poleg tega pa se zadnji teden dogodi ne padec, pač pa tragični požar v eni najbolj polariziranih sosesk v Veliki Britaniji. Zogleneli blok Grenfell Tower je bil blok obubožanih in revnih ljudi in stoji le nekaj sto metrov stran od stolpnic najbogatejše četrti v Veliki Britaniji. A nas ne zanima klicanje na odgovornost, ki jo za nesrečo nosi vladajoči razred, torej torijci, zasebne korporacije in njihove politike, ki niso varčevale pri denarju, pač pa pri življenju revnih. Grenfell Tower je pomemben zato, ker bi lahko postal prva prava materialna podoba konca neoliberalizma v njegovem centru. Prav tam, kjer se je v Evropi začel (1979 Thatcher), je zdaj prišlo do njegovega simbolnega kraha. Če naj bo žrtvam povrnjeno osnovno dostojanstvo, potem te zgradbe in njihovega kolektivnega razrednega umora ne bi smeli nikoli porušiti. Naj ostane tam kot spomenik neoliberalizmu, ki je zgorel – in naj ostaneta vidna tudi njegov modus in posledica: vojna proti revnim in v zaostreni obliki njihova smrt.