Urbano čebelarjenje

Urbano čebelarstvo se je v zadnjih desetletjih prijelo v domala vseh večjih evropskih mestih. V Berlinu denimo skoraj ni institucije, ki ne bi imela svojega panja. V Londonu se je urbano čebelarstvo tako razširilo, da v poletnih mesecih čebele celo stradajo, saj nimajo dovolj paše. Med najbolj znanimi pa so bržkone čebele iz pariške operne hiše, ki tam prebivajo že več kot četrt stoletja. Prav zgodba o čebelarjenju v pariški operni hiši je spodbudila Franca Petrovčiča, čebelarja in vodjo vzdrževanja in obratovanja v Cankarjevem domu, da je pred dobrimi šestimi leti na delovno mesto pripeljal prve čebelje družine kranjskih sivk.

Pionir urbanega čebelarjenja v Ljubljani je v teh letih poskrbel, da je terasa Cankarjevega doma postala pravi raj za čebelje družine. »Kranjice se tudi sredi betonske džungle počutijo dobro, to dokazuje kakovost medu, ki ga pridelajo,« pravi Petrovčič in dodaja, da so čebele tisti prvi filter, ki absorbira nečistoče, in če je kaj narobe, tudi prve umirajo.

Čeprav imamo v Ljubljani dolgo tradicijo čebelarjenja, ki pravzaprav sega že v čas prvih prazgodovinskih naselbin, in čeprav je bilo v zadnjih treh letih postavljenih kar nekaj urbanih čebelnjakov, zasebnih in tistih, ki so jih postavili posamezna podjetja in predvsem vrtci ter šole, lahko rečemo, da je pri nas urbano čebelarjenje še vedno v povojih.

Več dejavnosti za ureditev urbanega čebelarjenja je v zadnjih letih sicer izpeljala ljubljanska občinska ekipa. V sodelovanju s študenti Fakultete za arhitekturo je začrtala smernice, kakšna naj bi bila urbana čebelja domovanja. Študenti so pripravili osem predlogov urbanih čebelnjakov in stojišč za nakladne panje, ki so usklajeni s slovensko čebelarsko tradicijo in primerni za bivanje mestnih čebel, hkrati pa upoštevajo zakonitosti sodobne arhitekture. Študenti so si jih zamislili v sklopu enoletnega seminarja pri profesorju Mihi Dešmanu. Prvega od predlaganih urbanih stojišč za panje so lani postavili v Tivoliju in ga najdemo v neposredni bližini tivolskega rastlinjaka.

Lani je uspešno zaživel tudi projekt Čebelja pot Ljubljana, ki združuje kar 30 partnerjev, povezanih s čebelami in čebelarjenjem, od izobraževalnih in kulturnih ustanov, ustanov, povezanih z zdravjem, do gospodarskih družb in seveda posameznih čebelarjev in čebelarskih društev. Da širitev urbanega čebelarjenja ne bi potekala povsem stihijsko, so skupaj z ljubljansko mestno občino oblikovali smernice za urbane čebelarje. Določili so temeljne kvalifikacije zanje. Pa tudi osnovne standarde, ki določajo denimo nujne razmike med posameznimi panji. »V nasprotnem bi se lahko zgodil rop med družinami, širile pa bi se tudi različne bolezni,« pove Petrovčič in poudari tudi pomen tega, da so panji v mestu umaknjeni od ljudi. Ravno zato, meni, so ravne strehe med najbolj priljubljenimi lokacijami, na katere se postavljajo panji.

V ljubljansko Čebeljo pot je vključeno tudi društvo Urbani čebelar, ki se prav tako trudi za promocijo in uveljavitev mestnega čebelarstva. Pred dobrima dvema letoma ga je skupaj s somišljeniki ustanovil čebelar Gorazd  Trušnovec, ki je začel čebelariti kar na balkonu večstanovanjske hiše v Ljubljani. A je kmalu ugotovil, da ne bo šlo brez čebel, in je dejavnost hitro razširil. Danes ima več kot 25 panjev, postavljenih na strehah različnih kulturnih ustanov, pa tudi inštitutov, garaž in hotelov. Na strehi hotela Park denimo skrbi za dve čebelji družini, ki sta do zdaj pridelali že 25 litrov medu. V okviru lastne pobude Najemi panj, namenjene predvsem tistim, ki še nimajo dovolj znanja ali časa, da bi sami skrbeli za čebele, zato jim pri tem pomaga, pa je tudi mentor več kot ducatu urbanih čebelarjev. »Vsak, ki se začenja ukvarjati s čebelarjenjem, naj bi imel mentorja,« razlaga Trušnovec, ki si želi, da bi se urbano čebelarjenje iz Ljubljanske kotline razširilo še v druga urbanizirana okolja.

Čebelarjenje v mestih seveda ni pomembno le zaradi medenja, ena čebela v življenju pridela zgolj pol kavne žličke medu, temveč ima predvsem številne druge dodane vrednosti. Ne gre samo za opraševanje sadnih dreves in vrtnin na vrtovih, skrb za čebele izboljšuje tudi kakovost življenja. »Vdihovanje čebeljih aerosolov je lahko zelo koristno za astmatike,« poudarja Trušnovec, ki vidi še veliko neizkoriščenih potencialov urbanega čebelarjenja.

Poudarja, da so v mestu, kjer posamezniki rastlinja praviloma ne škropimo, razmere za razvoj čebel odlične. Poleg tega je biotska raznolikost v mestih zelo velika. V Ljubljani imajo denimo čebele, ki letajo na pašo v premeru do treh kilometrov, na voljo številne parke, drevorede in drugo mestno zelenje. Za pašo so na voljo lipe, javorji, kostanji, vrbe, leske, pa tudi medovite trajnice, kot so denimo sivka, meta in melisa, žajbelj, materina dušica ... Z izbiro pravih rastlin za vrtove in balkonska korita lahko k še boljši paši za čebele pripomoremo prav vsi.