Najboljša (ob)muzejska okrepčevalnica pri nas

Gostilna Bistra
Bistra 2
tel.: 01 750 57 42
Od torka do petka od 9. do 21., ob sobotah od 9. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 18. ure.

Ambient:
ob tehniški muzej postavljena v veliko temnega masivnega lesa in retro suburban slog odeta gostilna; za družbo iz zvočnikov poje harmonika

Napitki:
z vini je slabo –nekaj pretežno polsuhih belih štajercev in par ali dva rdečih; postreženo briško rdeče znamke Krasna je bilo hladnejše od zlate radgonske penine

Dostopnost:
do muzeja, kjer se parkira, potem pa noter v eno od sob, z dostopom nimajo težav niti gibalno ovirani

Fino:
jagnječje zarebrnice
goveji file
dimljena postrv

Ne tako fino:
vinovanje
ob večji zasedenosti je zaznati kadrovsko podhranjenost

Trihodno relativno klasično vikend kosilo v Bistri stane od 12 do 14 evrov; žlikrofi 8, jagnječje zarebrnice 21, goveji file 22, postrvji file 14, vrhniški štruklji pa 3,5 evra.

»Tehniko narodu, nam pa za povrh še eno krepko južino in smo zmenjeni!« se je v skorajda že muzejskem primerku citroena, s katerim smo prodirali na ozemlje tokratne okuševalne ekspedicije, nad ciljno lokacijo navduševal ljubitelj tehniške kulture in izročila, ki je na ogled v muzeju ob gostilni (in mini hotelu) v Bistri. Ali pač obratno. No, kakorkoli že: v Bistri ima človek kaj zanimivega videti in zadnjih nekaj let tudi kaj zanimivega v usta djati.

Na mizo so druščini po našem uvodnem izbirnem postopku iz prinesene vikend kosilniške in obče po naročilu ponudbe prinesli dve mali skodelici – v eni žmohtno na kockice narezano govedino v solati, v drugi pa dišeče začinjeno kremasto skuto. Juhej! Ki velja tudi za naprej: očiščeno dimljeno postrv oblikujejo v polpet, ga panirajo in ocvrejo, na krožniku pa obdajo z rukolo, svetlo, osvežilno sadno sladko-kislo omako in malo smetanovega hrena. Bistra je še eden od lokalov, ki po logiki preživetja skuša krmariti med scenosleda goveja juha - pečenka z restancem - štrudelj vajenega tradicionalnega obiskovalstva in kakšno zanimivo intervencijo pričakujočo mlajšo klientelo. Prvi bodo tu deležni krepke, močno žolto obarvane juhe s koščki jušne zelenjave, sočnih debelih rezin svinjskega hrbta in spodobnega praženega krompirja. Drugi se bodo verjetno zagnali v postrvje fileje s (pre)močno žafranovo omako in krasno musakasto zloženko s koromačem ali pa bodo zarezali v sočne, natančno spečene jagnječje zarebrnice, ki jim pridodajo všečen, lepo začinjen krompirjev kipnik in po nepotrebnem zgustinjeno omako. Picajzlastega vodjo ekspedicije je sicer zmotilo, da so vse glavne krožnike opremljali z bolj ali manj istimi elementi – na hitro kuhanim, lepo zelenim brokolijem ter z gomoljno zeleno ojačanim pirejem –, ampak tu ne moremo govoriti o kakšni resni zameri. Tako kot jim – kljub temu da se je reč ob prvem dotiku nerodno skotalila z določenega ji mesta – ne moremo zameriti, da so na debel, sočen, lepo pečen kos govejega fileja položili poširano jajce in vse skupaj naredili še všečnejše z resno količino svežih lisičk. Te smo srečali tudi v porciji žlikrofov, ki je bila otročadi všeč še bolj kot krožnik rustikalnih domačih njokov, med katere so vmešali popečene in v smetani pokuhane koščke piščančjega fileja ter ravno pravšnjo dozo aromatičnega pehtrana.

Če v Bistro uleti kakšno obširnejše praznovalno omizje, se sicer zna zgoditi, da bodo reči na mizo prinesene (in prazni krožniki odneseni) v malo prepočasnem tempu, da bo osebje pozabilo nadomeščati uporabljene kose pribora in da bo rdeče vino natočeno direkt iz hladilnika, ampak dovolj zanimiva kuharija – v štruklje, recimo, zamotajo suhe slive, zložijo krasno karamelno rezino z izjemno gornjo plastjo karamelnega moussa in pravilno spečejo čokoladni fondant – in prijeten ambient vendarle v končnem vtisu prevladata in iz obiska naredita več kot le korektno izkušnjo. Bistro, premišljeno in dobro izvedeno.