Christoph Steidl Porenta

»Zlatarstvo ni le poklic, je način življenja«

Christoph Steidl Porenta je Bavarec, ki se je na začetku devetdesetih let zaradi svoje srčne izbranke preselil v Slovenijo. Po poklicu je zlatar, srebro-kovač in restavrator, zadnje mesece pa je v Narodni galeriji pripravljal razstavo ob 800-letnici prve omembe malteškega viteškega reda na Slovenskem. Na do zdaj največji evropski razstavi o malteškem redu je pod naslovom Ave Crux Alba – imenom himne suverenega malteškega reda in njegovega razpoznavnega belega osemkrakega križa – uspel s sodelavci na enem mestu (i)izbrati najbolj prepoznavne relikvije malteškega reda od 13. stoletja do danes.

Na ogled je kar 240 eksponatov iz različnih obdobij, večina je iz zasebnih zbirk, nekaj predmetov pa tudi iz slovenskih in tujih cerkvenih arhivov in muzejev. Ogledamo si lahko denimo redovne insignije (znamenja pripadnosti redu), za malteški viteški red značilne rdeče-zlate uniforme, tudi meče, kelihe in redovna odlikovanja.

Christoph Steidl Porenta med razstavljenimi predmeti kot zgodovinsko dragocenost posebej izpostavlja malteški križ iz 15. stoletja, uniformo bailija (v hierarhiji malteškega reda nekakšnega ministra) iz 19. stoletja in pa seveda listino, datirano 23. oktobra 1217, ki izpričuje 800-letno prisotnost malteškega reda na Slovenskem. Razstavljena je njena kopija, saj original hrani Nacionalni arhiv Češke republike. »Zgodovino reda v Evropi imamo na razstavi dobro predstavljeno. Ohranilo pa se je zelo malo predmetov, listin in drugega gradiva, ki izpričujejo prisotnost reda na Slovenskem. Zato smo na razstavo – poleg listine – vključili slovenske eksponate le iz obdobja po letu 1991, torej po ustanovitvi slovenske asociacije malteškega viteškega reda,« pravi Porenta.

Pomanjkanje zgodovinskega gradiva iz Slovenije so dopolnili s portreti in zapisi o članih reda, ki so v zadnjih stoletjih, zlasti kot upravitelji posesti, delovali na Slovenskem. Med njimi so poudarili delovanje Jožefa Rabbata, furlansko-goriškega plemiča, ki se je v 16. stoletju kot malteški vitez bojeval proti Osmanskemu cesarstvu, nato pa stopil v duhovniški stan in postal ljubljanski škof.

Malteški vitez

52-letni Christoph Steidl Porenta je vitez magistralne milosti malteškega reda. »To pomeni, da sem član reda, vendar ne plemenitega porekla,« pojasnjuje. Malteški viteški red, v katerega lahko vstopi vsak, ki je polnoleten in sprejema izročilo katoliške vere, namreč pozna tri stopnje članstva. Prvega sestavljajo (zaobljubljeni) vitezi pravičnosti, torej nekakšni menihi, ki pa ne živijo v redovni skupnosti. Drugi razred, ustanovljen je bil v 20. stoletju, sestavljajo laični vitezi (in dame), ki so se zavezali krščanskemu načinu življenja. Tretji razred sestavljajo vitezi in dame plemiškega porekla, med njimi pa so tudi vitezi in dame magistralne milosti, ki v svojem DNK zapisu nimajo »modre krvi«. Slednji, med katere sodi Steidl Porenta, so danes najštevilčnejša skupina v redu. Kleriki so višje na hierarhični lestvici, vendar se glede na svojo duhovniško stopnjo razvrščajo v iste razrede kot vitezi.

Andrej Šter, predsednik slovenske asociacije, sicer nekdanji notranji minister in zdaj vodja konzularnega sektorja zunanjega ministrstva, je pred dvema tednoma v pogovoru za časnik Delo dejal, da v Sloveniji deluje 35 vitezov in dam, da menihov v slovenski asociaciji ni, duhovnikov članov pa je okoli deset. Med njimi so celjski škof Stanislav Lipovšek, koprski škof Jurij Bezjak, urednik Radia Ognjišče Franc Trstenjak in najvišji Slovenec v hierarhiji RKC, kardinal Franc Rode. Člana malteškega reda sta tudi nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm in nekdanji predsednik domobranske Nove slovenske zaveze Anton Drobnič.

Umetnik nam je v svoji delavnici in trgovini v središču Ljubljane, poimenovani Zlatarna Zlato runo, pripovedoval o zgodovini malteškega reda, danes eni najstarejših ustanov zahodnokrščanske civilizacije. Prvi zapisi segajo v 11. stoletje, ko so, še pred prvo križarsko vojno, nudili pomoč romarjem, bolnim in pomoči potrebnim. Takrat je bil red znan še kot bratovščina sv. Janeza. V naših krajih so njegove pripadnike imenovali tudi ivanovci in hospitalci.

Leta 1113, ko je RKC redu kot laični ustanovi priznala popolno avtonomijo, so člani zaradi zagotavljanja varnosti romarjev v Sveti deželi vzeli v roke meče in se preoblikovali v vojaški red. Skupaj s templarji in križniki (nemški viteški red) so »varovali« svete krščanske kraje in kristjane v teh deželah. Po izgubi Svete dežele »na Jutrovem« so se pripadniki reda zatekli najprej na Rodos, kjer so dobili status suverenega državnega subjekta, a leta 1523 so se morali pred Turki z otoka umakniti. Novo zatočišče so našli na Malti.

Za tehnični muzej v Bonnu je skoval globus s premerom poldrugega metra, njegovi so urni kazalci na katedrali v Münchnu, izdeluje škofovske prstane, križe in kelihe, restavrira sakralne predmete.

Po letu 1798, ko je otok zasedel Napoleon, so zaveznike najprej našli v carski Rusiji, nato pa so svoje središče preselili v Rim in si v »večnem mestu« kot suvereni malteški viteški red izborili poseben status v krščanskih institucijah. Danes so nekakšna država v državi. Imajo svoje potne liste, svojo valuto (malteški scudo), poštne znamke, celo avtomobilske registrske tablice in diplomatska predstavništva v sto državah po vsem svetu, tudi v Sloveniji.

Christopha Steidla Porento je k včlanitvi spodbudilo predvsem humanitarno delovanje reda. Mogočna vojaška sila se je v stoletjih namreč preoblikovala v današnjo humanitarno organizacijo. Z več kot 13 tisoč člani, 20 tisoč zdravstvenimi delavci in 80 tisoč prostovoljci je ustvarila mrežo bolnišnic, klinik in reševalnih misij. Na (izvorno) humanitarno poslanstvo člane opozarja malteški križ: osmero krakov ponazarja osem stisk in slabosti sveta (bolezen, zapuščenost, brezdomstvo, lakota, pomanjkanje ljubezni, krivica, ravnodušnost in nevera), pa tudi besede ustanovitelja, blaženega Gerarda, ki je napovedal nesmrtnost bratovščine, »saj je ukoreninjena v revščini tega sveta, obenem pa bodo po Božji volji vedno živeli ljudje, ki si bodo prizadevali za lajšanje trpljenja in lažje prenašanje človeške bede«.

Vendar pa malteški red vseeno goji nekatera zelo konservativna stališča – odločno denimo nasprotuje porokam istospolno usmerjenih posameznikov, prav tako ponovnim porokam ločenih katolikov, nasprotuje uporabi zaščite pri spolnih odnosih, še posebej razvpit pa je bil spor vodstva reda z Vatikanom zaradi velikega kanclerja Albrechta Boeslagerja, ki je sodeloval pri projektu deljenja kondomov v jugovzhodni Aziji. Veliki mojster malteškega reda Matthew Festing je zahteval njegov odstop, spor pa je lani dosegel vrhunec v odločitvi papeža Frančiška, da te zahteve ne podpre.

Ko Steidla Porento spomnimo na vse to, umetnik odvrne, da ga politika ne zanima. »Sem izrazito apolitičen človek. Zame članstvo v malteškem redu pomeni imeti odprto srce za sočloveka.« Raje kot o politiki RKC ali vodstvu reda govori o humanitarnem delovanju. Navaja krizna žarišča v svetu, kjer člani reda delujejo, v novejšem obdobju pa opozarja na pomoč beguncem.

Tudi sam je v Dobovi, begunskem centru na slovensko-hrvaški meji, beguncem in prezeblim policistom več dni delil čaj. »Če vidiš pasti nosečo žensko, ji moraš pomagati. To je tvoja dolžnost,« pravi. »Pomagati moraš vsem, ki se znajdejo v stiski, ne glede na njihovo versko ali nacionalno pripadnost. Tudi muslimanom, judom, kristjanom ali beguncem. Pa ne gre samo za begunce ali lačne v Afriki. Tudi v Evropi in v Sloveniji je med nami ogromno ljudi, ki potrebujejo pomoč. Ljudje, ki jim pomagajo, so zame vitezi, junaki današnjega časa. Ljudje, ki ne gledajo stran in si ne zatiskajo oči pred krivicami,« pravi Steidl Porenta. »Tudi jaz si želim, da ljudje v meni vidijo človeka in ne le prišleka iz Nemčije.«

Vrhunski zlatar

Izhaja iz umetniške družine. Njegovi predniki so v zadnjih 300 letih v Nemčiji in drugod po Evropi sloveli kot mojstri cerkvenih fresk. Sam ni podedoval bogastva, ki so si ga predniki nakopičili z delom v preteklih stoletjih. Rodil se je leta 1965 v Münchnu in odraščal v revni družini, v kateri je mati samohranilka skrbela zanj, njegovega brata in sestro. Takoj ko je leta 1982 končal realko, si je skušal najti delo, da bi pomagal družini. Ker so ga zanimale kovine, se je vpisal v strojno šolo in leta 1986 opravil izpit za industrijskega mehanika. Našel je zaposlitev, vendar ga duhomorno delo »izdelovanja robotov« ni izpolnjevalo. Leta 1987, po služenju vojaškega roka, se je vpisal na trgovsko šolo, kar je bila po njegovem »popolnoma napačna odločitev«. Dobra stran tega poklica je bilo zanj le navezovanje stikov s trgovci, zlasti z zlatarji, ki jih je spoznaval ob delu pri münchenskem podjetju Horst Berger.

Prelomna za njegovo odločitev, da se posveti zlatarstvu, pa je bila gostujoča razstava francoskega zlatarja Reneja Laliqua. »Njegovi izdelki so mi dobesedno porušili pogled na svet in umetnost. Hotel sem se naučiti te obrti. V meni sta zažarela ogenj in strast do tega dela,« pravi.

Kot trgovec je že poznal vse zlatarje v Münchnu. »Točno sem vedel, kaj kdo dela in kako dober je. Izdelki večine me niso prepričali, da bi šel k njim v uk. Doumel sem, da mi lahko v treh letih in pol, kolikor traja vajeništvo, pokažejo le, kako spojiti verižice. To ni bil moj cilj,« pravi. Le en münchenski zlatar je bil zares dober. Obiskal ga je, mu pokazal izdelke, ki jih je že ustvaril, vendar ga zlatar ni hotel sprejeti v uk, saj se je bal, da bi ga lahko mladenič kaj kmalu presegel. »’Kaj si ti misliš? Da bom redil konkurenco? Če ti, ki nimaš pojma o zlatarstvu, že zdaj izdeluješ takšne stvari, te jaz zagotovo ne bom učil,’« se spomni zlatarjevih besed Steidl Porenta. »No, tisti izdelki pravzaprav za začetnika res niso bili tako slabo narejeni. Kot industrijski mehanik sem vedel, kako se obnašajo kovine, ko jih upogibaš, spajkaš in piliš,« pravi.

»Pomagati moraš vsem, ki se znajdejo v stiski, ne glede na njihovo versko ali nacionalno pripadnost. Tudi muslimanom, judom, kristjanom ali beguncem. Ljudje, ki jim pomagajo, so zame vitezi, junaki današnjega časa.«

Da bi se izpopolnil v zlatarstvu, je moral iz Münchna. Svojega učitelja zlatarske obrti je našel v 300 kilometrov oddaljeni benediktinski opatiji Münsterschwarzch, v velikanskem kompleksu, ki je zaposloval 1200 ljudi. Skladno z benediktinsko odprtostjo zunanjemu svetu so v opatiji našle svoje mesto avtomehanične, kovaške, čevljarske, knjigoveške in druge delavnice, ponašali pa so se tudi z znano zlatarsko delavnico. Vodil jo je izvrsten zlatar, mojster vseh starih evropskih tehnik zlatarstva, ki so zanimale Steidla Porento. Je bil njegov učitelj menih? Sogovornik se zasmeje: »Vem, kaj si predstavljate. Lep, star samostan in mojster kot bradati alkimist, ki spominja na like iz Harryja Potterja. Daleč od tega. Samostan je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja temeljito prenovljen, le zlatarska delavnica je bila starejša, orodje, namenjeno uporabi starih tehnik, pa že nekoliko obrabljeno. Tudi mojster ni bil menih, le zaposlen je bil v samostanu.«

Christoph Steidl Porenta ni živel v samostanu. Skupaj s še tremi učenci se je pri mojstru učil zlatarske obrti od sedmih zjutraj do pol petih popoldne, nato pa se je vrnil v bližnjo vas, kjer je stanoval. Prebival je v majhni vasici z le desetimi hišami. Najprej mu je bilo dolgčas, a ne dolgo, saj je v sosednji vasi spoznal zlatarskega mojstra, popolnoma drugačnega od samostanskega zlatarja. »S svojo dolgo brado, segajočo do trebuha, je spominjal na člane benda ZZ Top. Tudi on je uporabljal starejše tehnike obdelave zlata, vendar ne za cerkvene izdelke, temveč take z bolj rokerskimi motivi.« Sprejel ga je v (popoldanski) uk. »Fenomenalna izkušnja. Česar se nisem naučil pri samostanskem mojstru, sem se pri rokerskem zlatarju,« se zasmeje.

Zelo hitro je napredoval. Zlatarski izpit je opravil leta 1991, naslednje leto srebro-kovaškega, čez pol leta še restavratorskega. Tri leta je bil še zaposlen v samostanu, potem pa je na neki zabavi spoznal svojo izvoljenko, slovensko zobozdravnico Evo Porenta. Zaradi nje se je preselil v Slovenijo in kmalu po prihodu v središču Ljubljane odprl delavnico Zlatarna Zlato runo, ki danes slovi po njegovih nenavadnih in unikatnih umetniških izdelkih.

Bavarec v Sloveniji

Ob prihodu v Slovenijo je hitro doumel, da tu na področju ročno izdelanih unikatnih zlatarskih izdelkov ni velike ponudbe, srebro-kovaški poklic pa je v Ljubljani tako ali tako izumrl z zaprtjem zadnje delavnice že med 2. svetovno vojno. Poudarja pa, da »so bili v Sloveniji narejeni zelo dobri izdelki, vendar dolgo nazaj. Pred časom so nekateri Slovenci obvladali vse tehnike, a z izumiranjem poklica so se ta znanja izgubila.«

Tudi danes je poklic ogrožen, saj je »vse manj povpraševanja po unikatnih izdelkih, ki bi jih izdelala človeška roka. Industrijska proizvodnja nakita – samo v Italiji za ta namen letno porabijo 300 ton zlata – je prodrla tudi v zlatarstvo, kmalu bo morda na voljo tudi 3D tisk nakita iz zlata,« pravi umetnik. »Zdaj je na vsakem vogalu zlatarna. V njih se vse blešči, ljudje lahko še oslepijo. Toda če pogledaš natančno, kaj hitro uvidiš, da so si vsi izdelki podobni. Tudi zato so še vedno ljudje, ki namesto do zadnjih podrobnosti dodelanega industrijskega prstana raje kupijo unikaten umetniški izdelek, ki ga je izdelala – skupaj z vsemi napakami – človeška roka. Dokler bodo med nami ljudje, ki še cenijo rokodelstvo, tako dolgo bo živel ta poklic,« še dodaja.

Da bi prispeval k njegovi ohranitvi, v svoji delavnici znanja in skrivnosti poklica nenehno predaja mlajši generaciji. Zaveda se, da je to njegova »dolžnost, saj bo sicer ta poklic zares izumrl. Vajencem in vajenkam pa skušam tudi dopovedati, da zlatarstvo ni samo poklic, ampak način življenja.« Ni lahko, saj mladi mislijo, da se lahko v dveh tednih naučijo izdelovanja vrhunskega nakita. »To seveda ni mogoče. Potreben je čas, močna želja po ustvarjanju in seveda tudi talent,« pravi umetnik.

Christoph Steidl Porenta je s svojimi izdelki zagotovo umestil slovensko zlatarstvo na zemljevid sveta. Za tehnični muzej v Bonnu je skoval globus s premerom poldrugega metra, njegovi so urni kazalci na katedrali v Münchnu, izdeluje škofovske prstane, križe in kelihe, restavrira sakralne predmete. Kupci njegovih izdelkov so z vsega sveta, tudi iz Avstralije in Kanade. Pripoveduje o Nizozemki, ki je lani prišla v Slovenijo samo zato, da bi pri njem kupila prstan.

Vsak dan je od jutra do večera v delavnici. Ko nima naročila, izdeluje izdelke za svojo dušo. Z igrivim žarom v očeh pripoveduje o obesku, v katerega je vstavil mehanizem, ki vrti diamant. »Verižico iz titana, za obdelavo precej nehvaležnega materiala, sem picajzlal ure in ure. Sem hotel videti, ali zmorem,« pravi.

Najteže se loči od izdelkov, ki jih ustvari za svojo dušo. Pripoveduje o ogrlici, na katero je umetelno nanizal prizore sprehajalcev – denimo starčka s palico in mater z otroškim vozičkom – ter jo po dolgotrajnem delu ponosno umestil v vitrino. Čez dva dni jo je prodal. »Ne morete si misliti, kako boli, ko se moraš ločiti od takšnega izdelka, čeprav veš, da gre v dobre roke,« pravi umetnik in v smehu spomni na (detektivsko) zgodbo E.T.A. Hoffmana o Reneju Cardillacu, francoskem zlatarju iz 17. stoletja, ki je moril svoje stranke, da bi dobil nazaj izdelke, saj se od njih ni zmogel ločiti.

S tematskimi skulpturami se rad odziva na razmere v slovenski in širši družbi. Med njegovimi bolj nenavadnimi umetniškimi izdelki je zagotovo Diktator na pladnju. Ustvaril ga je iz lobanje psa, vanjo umestil človeškim podobne oči, nanjo pa poveznil zlato krono in jo obdal z majhnimi figurami trpečih ljudi. »To je moj odziv na revolucijo v Egiptu in v drugih državah, ki jih je zajela t. i. arabska pomlad. Z lobanjo psa s ‘človeškimi’ očmi sem hotel povedati, da tovrstni diktatorji le še spominjajo na človeka, v resnici pa so zveri. Medtem ko ljudstvo trpi, se sami kopajo v bogastvu. Da bi poudaril, da diktatorji ne počnejo grozodejstev v imenu nobene religije, v umetnino nisem umestil križa, polmeseca ali drugega simbola verstev. Hotel sem povedati, da nekoč pride čas, ko ima ljudstvo dovolj trpljenja in zahteva na pladnju glavo diktatorja,« pojasnjuje Steidl Porenta.

Dobro se zaveda, da ni mogoče ločevati ljudi na dobre in zle. Da se oboje skriva v vsakem posamezniku, je pokazal s skulpturo z naslovom Dobro in zlo, ki jo ima še vedno v delavnici. »Ni nikakršnega sv. Jurija, ki ubije zmaja. Dobro in zlo sobivata v nenehni napetosti v vsakem izmed nas, boj med njima zaznamuje vse procese v vesolju. Drug drugega pogojujeta, od vsakega posameznika pa je odvisno, kateremu vzgibu v sebi bo prisluhnil in se po njem ravnal,« pojasnjuje. S skulpturo Roka heroja pa je opozoril na današnjo lažno ali dvojno moralo. »Če ubiješ človeka med vojno, si heroj, v času miru pa serijski morilec. Kipe junakov ohranjamo kot relikvije, vendar so njihove roke, ne glede na cilje, v imenu katerih so ubijali, okrvavljene.«

Navdiha ne črpa iz mitologije ali knjig, saj »zavrejo domišljijo«, ki je zanj vrhovni ustvarjalni vzgib. Neizčrpen vir navdiha je zanj narava, »v kateri so milijarde različnih oblik in barv združene v popolnih razmerjih in harmoniji«. Domišljijo kot vrhovni imperativ povezuje s podobo zmaja. To najdemo ob vhodu v njegovo zlatarno, umetnik jo ima vtetovirano tudi na svojem gležnju in mečih. Umetnika podoba zmaja opominja, da »vsega pač ne moremo prepustiti le znanosti, ki lahko pojasni marsikaj v svetu, ne pa vsega. Brez domišljije bi bil človek manj celovit, kot duhovno bitje bolj reven,« pravi.

Tudi zato ga je ob prihodu v Slovenijo navdušil ljubljanski Zmajski most, saj kaže, da smo se Slovenci vendarle sposobni prepustiti domišljiji in bolj igrivemu doživljanju lastne zgodovine. Po njegovem bi moral »vsak Slovenec vsaj leto dni živeti v tujini, videti trdo življenje drugod, da bi ob vrnitvi spoznal, da se imamo v Sloveniji kljub vsem težavam vendarle lepo«.

Sam o vrnitvi v Nemčijo ne razmišlja. »Še vedno imam nemški potni list, toda moje srce in dom sta v Sloveniji. Za nič na svetu se ne bi vrnil v Nemčijo,« še doda.

Razstava: 800 let Malteškega reda na Slovenskem

Avtor: Christoph Steidl Porenta

Kje: Narodni muzej, Ljubljana

Kdaj: do 3. septembra 2017