Socializem za 21. stoletje

Dan pred kongresom nove stranke Levice se je zdelo, da bo počilo, da se bodo od nekod pojavili nezadovoljni posamezniki in skušali prekiniti zbor, da bodo vzkliki, manifestacije, da bo politični prepir, kdo je pravi levičar, presegel prepire na družabnih omrežjih ali polteoretske razprave o tem, kdo je kriv za sektaštvo na levici.

A tisto soboto, ko je v dvorani Centra kulture Španski borci v Ljubljani potekal združevalni kongres Levice, se ni zgodilo nič takšnega. Nekaj ur pred začetkom kongresa je sicer skoraj sto članov nepreklicno izstopilo iz Iniciative za demokratični socializem, ker naj bi bili zagovorniki združevanja strank poteptali »načela 150-letne tradicije socialističnega gibanja«, a njihova odločitev na kongres in politično dogajanje okoli njega ni imela nikakršnega vpliva. Vsebinsko so se razšli že pred meseci.

Nastanek Levice je bil poslednji akt ločevanja med tistimi, ki si, poenostavljeno rečeno, prenovo na levici predstavljajo kot rušilno revolucionarno silo, in onimi, ki jim je bližje Dutschkejev »dolgi pohod skozi institucije«. Kar je po svoje smešno, ločitev namreč, prava sprememba politike, kulturne hegemonije vedno vključuje oboje, politične profesionalce in hkrati civilno družbo, gibanja, ki delujejo vsakodnevno, na terenu, z institucijami klasične predstavniške politike in hkrati proti njim.

»Dolga pot, ki smo jo prehodili, ni bila pot do cilja, ampak nas je privedla na nov začetek, v novo fazo boja za socialno, demokratično in ekološko družbo, družbo, v kateri bosta tovarištvo in solidarnost nadvladala zasebne interese,« je koordinator nove stranke Luka Mesec govoril na kongresu. Zavzemali se bodo, je obljubljal zanosno, za »družbo demokratičnega in ekološkega socializma, ki je ne bo poganjala sla po profitu, ampak – kot smo zapisali v programu – vsestranski razvoj posameznika in posameznice, polni razvoj človeških potencialov ter prizadevanje za ohranitev planeta za generacije, ki prihajajo«.

Morebiti je vse to res, vendar je kongres Levice pokazal, da ima stranka, če želi resnično biti močna politična sila, pred seboj še naporno pot. Na njem ni bilo prave politične razprave ali vsaj spektakla, ni bilo resnega navdušenja, zanosa. Tisto soboto se je zdelo, da je vse skupaj izsiljen tehnični akt statutarne prenove. Stranka Levica je nastala v nenavadnih okoliščinah.

Gesla o boljši prihodnosti se berejo lepo, brez imaginacije ni strasti, brez utopij ni alternativ, a politika je stvarna dejavnosti.

Za primer vzemimo kongresno razpravo o programskem dokumentu nove stranke. V njem je med drugim kot možnost omenjena »sprememba Slovenske vojske v naborniško vojsko«. Argumentacija gre takole: Slovenija bi morala izstopiti iz Nata, predvsem bi se morala odpovedati sodelovanju pri Natovih vojaških misijah, hkrati pa zaradi varnostnih tveganj potrebujemo neko vojaško silo, morebiti tudi naborniško. Zahteve po radikalni prenovi koncepta Slovenske vojske so stare že več let, Mladinina peticija o »ukinitvi« vojske je nastala leta 2010, a kljub ponujenim, preigranim, strokovno obrazloženim možnostim, ki so se že pojavljale v medijih in strokovni javnosti, je bil velik del razprave na kongresu nevsebinski spor med tistimi, ki zagovarjajo elemente »splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite«, in onimi, ki se s tem niso strinjali. Razprave so pomembne, nestrinjanje še bolj, a za stranko, »ki na naslednjih volitvah gotovo ne bo zagovarjala uvedbe naborništva«, so na kongresu odveč.

Levica ima pred seboj veliko tehtnejših vprašanj. Kakšna je pravzaprav realna perspektiva socializma v 21. stoletju? Kako oblikovati družbo, kakor je zapisano v programskih dokumentih, »v kateri človeška življenja ne bodo sredstva za povečevanje gospodarske dejavnosti, pač pa bo gospodarska dejavnost sredstvo za povečevanje kakovosti življenja vseh prebivalk in prebivalcev«? Kako se zavzemati »za prihodnost, v kateri ljudje ne bodo zgolj stroji za proizvodnjo in potrošnjo vedno hitreje rastoče količine blaga. Prihodnost, v kateri bo človeška dejavnost upoštevala omejitve naravnega okolja in zanamcem zapustila planet, na katerem bo kakovostno življenje še mogoče. Prihodnost, v kateri bo vsakomur omogočen vsestranski razvoj svojih potencialov in v katerem bo zadovoljevanje družbenih potreb, ne pa neomejeno prisvajanje profita in potrošništvo gonilo družbenega razvoja«?

Gesla o boljši prihodnosti se berejo lepo, brez imaginacije ni strasti, brez utopij ni alternativ, a politika je stvarna dejavnost.

Kako bi se torej Levica približala idealom, ki jih zagovarja? Katere rešitve ponuja v programu, sprejetem na kongresu? Omenimo jih le nekaj: zvišala bi minimalno plačo, gradila družbo polne zaposlenosti, srednjeročno bi skrajšala delovni teden, odpravila prekarnost, povečala samoupravljanje v podjetjih … Na polju gospodarske dejavnosti se bo zavzemala za varovanje narodnega gospodarstva in se pripravila na »možnosti lastne valute«, ki bi nas zavarovala pred »agresijo evrske skupine«, hkrati naj bi bila njena prednostna naloga eko-socialistično gospodarstvo, sonaravni razvoj. Na polju socialne države bi uvedla univerzalni temeljni dohodek, ki naj ne bi bil nadomestilo za druge socialne transferje. Pri vprašanju interneta se zavzema za nevtralnost, pri vprašanju knjig za ničelno stopnjo DDV, pri vprašanju politične demokratizacije pa bi omejila število poslanskih mandatov in uvedla, kjer bi bilo mogoče, participatorne proračune …

»Kar je dragoceno pri programu Levice, je njegovo izhodišče,« pravi Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture in član Levice. »Program se v svojem temelju sprašuje o ustreznosti same ureditve, v tem se bistveno razlikuje od vseh drugih programov slovenskih političnih strank. Ta predpostavka sicer izrazito otežuje sodelovanje v morebitnih levih koalicijah, vendar ga hkrati ne izključuje, končni cilj ne more izključevati vseh malih korakov do njega. To radikalno kritiko vidim na ravni vprašanja distribucije bogastva, o tem se razmišlja kot o političnem cilju, ki je dosegljiv skozi parlamentarni proces.« Šlo naj bi za miselni preboj in prakticiranje novih politik. »Kaj pa je drugega zahteva po obdavčitvi korporacij? Ponovno je dovoljeno misliti krepitev socialne države in krepitev javnih storitev. Ravno to so teme, s katerimi je v Veliki Britaniji uspelo Jeremyju Corbynu. Njegov uspeh ni nepomemben, dvomi se o ustreznosti neoliberalne logike. Točno tukaj sam vidim velike možnosti za Levico, če bo le znala te teme politično dobro artikulirati.«

»Prav je, da se znova govori o socializmu. Lani sta me navdušila dva socialista. Eden je papež Frančišek, drugi pa Bernie Sanders.« – Jože Mencinger

Kot opazovalec je bil na sobotnem kongresu navzoč tudi ekonomist dr. Jože Mencinger. »Stranko politično podpiram, njen vodja Luka Mesec ima neki politični seksapil, ampak vse stvari v programu mi niso všeč,« razmišlja Mencinger. »V programu stranke se preveč poudarja družbena lastnina, prepričan sem, da je zasebna lastnina bolj ali manj nujna, res pa bi jo bilo treba omejiti. Toliko sem že star, da sem živel tudi v času vseobče družbene lastnine in vem, da ne deluje ravno dobro. Sem stare vrste socialdemokrat, kar pomeni, da je zasebna lastnina dovoljena, a hkrati ni nekaj svetega. Precej skeptičen sem tudi do zamisli o planskem gospodarstvu.« Ali torej Mencingerja motijo gesla o socializmu, rdeče zvezde, politična nostalgija? »Ne, kljub omenjenim zadržkom sem prepričan, da je prav, da se znova govori o socializmu. Lani sta me navdušila dva socialista. Eden je papež Frančišek, drugi pa Bernie Sanders; nekoč je bil govor o socializmu v ZDA povsem nerealen, sedaj je drugače.«

Z imenom seveda ne spremeniš stvari. Kaj danes pomeni beseda socializem, kaj pomeni pridevnik demokratični, je navsezadnje vseeno. Za uspeh v politiki sta bistveni predvsem dve stvari, kako prepričati volivce in kako ohraniti njihovo podporo. Če želi biti stranka Levica uspešnejša od drugih, mora torej ponuditi jasne alternative sedanjim politikam, vladnim, desnim, socialdemokratskim, neoliberalnim, katerimkoli že, volivcem mora skratka ponuditi prihodnost. Predvsem pa mora povrniti zaupanje v politiko in političnost, nekaj, kar je v Veliki Britaniji uspelo Jeremyju Corbynu. Ne gre torej za vprašanje radikalnosti, populizma, rdeče-zelenih zvezd, razredov, prebarvanih zastav. Ne, gre za vprašanje pravičnejšega sveta, vprašanje alternative, vprašanje vsakodnevnega življenja vsakega izmed nas. Politika je lahko tudi v Sloveniji drugačna od te, ki so je bili volivci vajeni do sedaj.

Luka Mesec rad govori, da bo Levica branila javni interes, da bo stala na strani ponižanih in razžaljenih. Odgovornost, ki si jo je naprtila, je velika. Nove državnozborske volitve bodo prej kot v letu dni.