Pravi Slovenci

Ko so pritekli na parket, eden za drugim, Vlade Divac, Dino Radja, Toni Kukoč in soigralci, je v nabito polni, zatemnjeni Hali Tivoli odmeval najdaljši stoječi aplavz, kar sem mu bil kadarkoli priča. Bilo je leta 2005, tekma pa revijalna, poslovilka Jureta Zdovca. Vsota emocij na tribunah je bila tako močna, da bi lahko dvignila streho stare dvorane. V mislih vsakega od nas so se vrteli posnetki tekem čudežne, nepremagljive generacije, ki je športno rasla, se igrala košarko in poigravala s tekmeci v letih, ko je njihova država že počasi izginjala z zemljevida Evrope in sveta, da bi naredila prostor nekim novim, domnevno modernejšim, bolj demokratičnim, predvsem pa nacionalno bolj ekskluzivnim in zaokroženim državam. Aplavza kar ni hotelo biti konec, doli na parketu so stali, eden zraven drugega, tudi sami očitno prevzeti od tega čustvenega ponovnega združenja, junaki naše mladosti. Manjkal je eden. Največji med njimi. Manjkal je Dražen. Manjkal je že dvanajst let. Manjkal je vse od tistega prekletega dne v juniju. Od prekletega dežja in preklete nemške avtoceste in prekletega šleperja. Ko sem kot nemočen, togoten otrok obsedel pred televizorjem in buljil v eno in isto stran teleteksta, z vsebino črne kronike. Aplavz je še kar trajal. Spomnil sem se Bojana. Prijatelja iz otroštva. Z Bratovševe ploščadi. Koliko tekem sva skupaj pogledala, kolikokrat po tekmi tekla na betonsko košarkarsko igrišče v naselju podoživljat videno na malih ekranih. Vsakič znova, tam od šestega osnovne dalje. Najprej sta gazila Dražen in Cibona. Brez milosti. Špance, Italijane, Francoze, Ruse. Na koncu še litovske čudežne dečke iz zelenega gozda z njihovim velikanom Sabonisom. Potem sta gazila Kukoč in Radja v rumenih dresih splitske Jugoplastike. Padali so eden za drugim, velikani evropske košarke, kot sta Maccabi in Barcelona. Na koncu, 1992., je, nekako že post mortem, kot hudičev rep, evropsko košarkarsko prizorišče vžgal še Partizan z Đorđevićem in Danilovićem. Vmes so gazili vsi skupaj v modrih reprezentančnih dresih. Dvakrat na evropskem in enkrat svetovnem vrhu. Šampioni. Ki jim polna hala ni in ni nehala ploskati. Stoje. Kot se ploska legendam. Svojim legendam. Tistim, ki so del našega kolektivnega spomina, našega športnega panteona, zgodovinskega temelja, iz katerega so nato rasle in še danes rastejo vedno nove slovenske košarkarske pravljice, kot je bila denimo tista Olimpijina, o pohodu na vrh Evrope v devetdesetih letih in kot sta današnji Gorana Dragića v Miamiju in Luke Dončića v Madridu. Iz vsakega Gogijevega in Lukovega driblinga, finte, podaje in šuta, s katerimi mamita občudovanje in vzbujata spoštovanje najboljših ameriških in evropskih košarkarskih tekmecev, odmeva tisto isto jugoslovansko košarkarsko izročilo, ki so ga pred njima pisali velikani, ki jim tistega julijskega dne, pred dvanajstimi leti, Hala Tivoli ni prenehala ploskati in še pred njimi Delibašić, Kičanović, Čosić, Vilfan, vse tja nazaj do Radivoja Koraća in Iva Daneua.

Podelitev statusa narodne manjšine tukaj živečim Hrvatom, Bosancem, Srbom, Črnogorcem in Makedoncem bi v resnici pomenila zgolj uskladitev oziroma vsaj približevanje besedila slovenske ustave resničnosti.

Sta zato kaj manj pristno slovenska? Niti najmanj. Ravno nasprotno: prav to ju kot takšna, slovenska namreč, vzpostavlja. Kdor misli drugače, je potreben posodobitve gesla »slovensko, Slovenci« v osebnem slovarju, sicer tvega, da je njegova predstava, vizualizacija Slovencev tako daleč od realnosti, kot je bila tista Branka Đurića v njegovem blockbusterju Kajmak in marmelada, ko je Slovence oblekel v nekakšne jagerske uniforme, jih pripravil do petja »Abraham ma sedem sinov« in medsebojnega vlečenja za ušesa ter jih puščal v zablodi, da je kajmak neke vrste puter. Današnji, da ne rečem sodobni Slovenci prekleto dobro vedo, kaj je kajmak (pa tudi, kaj je ajvar in celo lutenica) in da, bolj kot pod marmelado, paše na pleskavico in čevapčiče, ki jih ravno v teh dneh, mnogo pogosteje kot kranjsko klobaso, masovno mečejo na žar in konzumirajo na piknikih, pred začasno preselitvijo v Istro in Dalmacijo, kjer se, na grozo legendarnega zunanjega ministra, mnogi od njih počutijo celo bolj doma, kot se doma, torej na tej strani šengena. Ko jih Rupel roti, naj za božjo voljo zaradi dopusta na hrvaški obali ne ogrožajo slovenskih nacionalnih interesov in celovitosti Piranskega zaliva, ga sto tisoči rojakov ne slišijo, ker ravno pijejo bevando in jim iz zvočnikov njihovih prikolic na ves glas sekajo Oliver, Gibonni in Severina. In Mišo Kovač. Dalmatinski Elvis Presley z zlato verižico okrog vratu. Ki so več kot samo v Sloveniji priljubljeni hrvaški izvajalci. So del kolektivnega slovenskega pop kulturnega spomina, njihovi komadi so enakovreden del nostalgičnega soundtracka Slovenk in Slovencev, kot so tisti Alfija Nipiča, Ota Pestnerja in Andreja Šifrerja (okej, določene generacije Slovenk in Slovencev, vendar bi popolnoma isto poanto, z generacijsko razliko, lahko napravil sklicujoč se na Azro, Bijelo dugme, EKV in Leb i sol). Nedvomno slovenski poletni lebensraum sega daleč onkraj točke T5, ki je verjetno skrajni domet slovenske diplomacije, čisto dol južno vsaj do Pelješca, Korčule in Mljeta. Tudi povsod tam, čeprav le dva meseca na leto, živijo Slovenci.

Tako kot v Sloveniji že desetletja živijo Hrvati, Bosanci, Srbi, Črnogorci in Makedonci. Ki na piknikih najraje pečejo čevapčiče in pleskavice, na dopust hodijo v Istro in Dalmacijo, ki imajo radi Oliverja, Severino in Miša in se z nostalgijo spominjajo košarkarske generacije Zdovca, Kukoča, Divca, Radje in Dražena, ki bi, o tem so popolnoma prepričani, zmogla tudi tisti originalni dream team iz Barcelone 1992. Kako jim je tu v Sloveniji? Kako uspešno se kot manjšina vključujejo in prilagajajo večinskemu narodu? Slovencem. Ki na piknikih najraje pečejo čevapčiče in pleskavice, na dopust hodijo v Istro in Dalmacijo, ki imajo radi Oliverja, Severino in Miša in se z nostalgijo spominjajo košarkarske generacije Zdovca, Kukoča, Divca, Radje in Dražena, ki bi, o tem so popolnoma prepričani, zmogla tudi tisti originalni dream team iz Barcelone 1992.

Sliši se kot popolno ujemanje. Totalna asimilacija. Sliši se, kot da so priseljeni pripadniki narodov nekdanje SFRJ v resnici ... Slovenci (!) oziroma so Slovenci v resnici ..., o bog, tudi pripadniki narodov nekdanje SFRJ!

Slovenski poletni lebensraum sega vsaj do Pelješca, Korčule in Mljeta. Povsod tam, čeprav le dva meseca na leto, živijo Slovenci.

Seveda ni tako preprosto in je gornji zapis hudo poenostavljanje zavoljo delanja učinkovite poante, ki pa je v pripoznanju dejstva, da v Sloveniji, ki je bila pač dolga leta sestavni del širše, večnacionalne države, živi res veliko število ljudi, ki so srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, črnogorskega ali makedonskega rodu (skupaj namreč pomenijo več kot 10 odstotkov vsega prebivalstva), nekateri že več generacij, ki so s svojo navzočnostjo, tako v družbenem kot kulturnem pomenu, nepovratno vplivali tudi na podobo in značaj večinskega, slovenskega naroda in seveda je, to je jasno samo po sebi, življenje v Sloveniji vplivalo tudi na njihovo podobo in značaj, v katerem je zdaj vsaj toliko slovenskega, kolikor je na drugi strani srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, črnogorskega, makedonskega oziroma jugoslovanskega v slovenskem nacionalnem karakterju. Tisti, ki bi slednjo trditev lahko vzeli kot nekakšno žaljivko, naj se, preden se razburijo, za trenutek z mislimi vrnejo v košarkarske dvorane in se vprašajo, od kod nam, Slovencem, na košarkarskem parketu ta samozavest velikega naroda, prepričanost o enakovrednosti tekmecem iz nekaj desetkrat večjih držav, če se ta ni zgradila ravno v obdobju, ko smo bili tudi sami, kot enakovredni člen, del velike države.

Zato bi podelitev statusa narodnostnih manjšin pripadnikom konstitutivnih narodov nekdanje SFRJ v resnici pomenila zgolj uskladitev oziroma vsaj približevanje besedila slovenske ustave resničnosti oziroma dejstvu, da poleg Slovencev, Madžarov, Italijanov in Romov v Sloveniji živijo oziroma živimo tudi pripadniki drugih konstitutivnih narodov nekdanje SFRJ oziroma njihovi potomci druge, tretje, četrte in še kakšne generacije, ki so ne nazadnje, skupaj s slovenskim narodom (na neki način kot njegov nepogrešljivi del) v enkratnem zgodovinskem trenutku, z glasovanjem na plebiscitu, dejansko pomagali uresničevati in uresničiti njegovo pravico do samoodločbe, o kateri govori preambula slovenske ustave.

Nasprotno pa bi zavrnitev te ustavne spremembe, ki jo predlaga parlamentarna Levica, pomenila zanikanje resničnosti, in sicer tako zanikanje večgeneracijske prisotnosti pripadnikov srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, črnogorskega in makedonskega naroda v Sloveniji kot tudi zanikanje svojega lastnega nacionalnega karakterja, ki ga je njihova oziroma naša prisotnost, skupaj z dejstvom življenja v skupni večnacionalni državni tvorbi, pomembno (so)oblikovala.