Pregorelo okolje

V “Zeleni karti” iz Mainaua (1961) med drugim piše: “Tehnični razvoj in gospodarstvo sta nepogrešljiva predpogoja današnjega življenja, dejstvo pa je, da naravnih virov, porabljenih za ta predpogoja, ni možno nadomestiti, niti poljubno pomnožiti. Zato je nujno, da istočasno načrtujemo in ukrepamo, da bi dosegli ravnovesje med gospodarstvom in naravo, in da bi to ravnovesje tudi zavarovali.”

Danes je bolj kot kdajkoli jasno, kako pravilna je usmeritev v tem citatu. Zavedati se moramo, kakšno težo imajo vprašanja okolja za življenje nas vseh in se zavedati njihove prvenstvene vloge. Vprašanja o ohranitvi naravnih osnov našega okolja in o mejah sprememb okolja morajo prodreti v našo splošno in politično zavest. V obsegu, v kakršnem prehajajo problemi varstva okolja in urejanja prostora v zavest javnosti, bi se morale povečati tudi javne razprave o njihovih rešitvah. Nič ni bolj primernega kot široke javne razprave, da bi se utrdili zavest in volja za potrebne spremembe. In široka publiciteta, ki pomaga pri oblikovanju dolgoročnih družbeno pomembnih ciljev proti kratkoročnim oportunističnim zahtevam ozkih interesov, je najprimernejše orodje za nadzor celostnega planiranja.

V današnjem trenutku je potreben kompleksen pristop obravnave področja varstva okolja, pri katerem je nujno analizirati izhodiščno stanje in določiti dolgoročne cilje. Odločujoče pri tem pa mora biti, da se preide (tu mislim tudi na zakonodajo) iz stadija reagiranja na že povzročeno škodo v stadij, ki že vnaprej predvidi, kar bi se morda lahko zgodilo.

V razpravah o vsebini in sistematiki varstva okolja mora prodreti spoznanje, da izboljšave našega okolja ne moremo doseči le z restriktivnimi ukrepi, temveč s preventivnimi ukrepi oz. zahtevami za strokovno korektno in brezhibno prostorsko ter drugo načrtovanje.

Vedno večja širitev vseh dejavnosti – industrije, prometa, stanovanj itd. na kmetijska in krajinska območja, na potencialne rekreacijske površine in na površine, ki so rezervati pitne vode ali drugih naravnih resursov, še zaostruje nasprotja med temi dejavnostmi in naravo. Ta nasprotja ne bo mogoče odpraviti samo s prepovedmi. Pozitivna in v prijazno ter neobremenjeno bodočnost naravnana usmeritev vseh porabnikov prostora bo prav gotovo boljše sredstvo, kot pa stalni obrambni boji družbe, ki s svojim okoljem ne more biti zadovoljna. To pomeni, da moramo izkoristiti prednosti, ki jih nudijo sodobne tehnologije. Danes že vemo, da sta sodobna tehnologija in človek zmožna “ukrotiti” pretirani tehnični razvoj in kontrolirati onesnaževanje zraka, vode, zemlje itd., kot tudi ustvariti življenja vredno okolje za vsa živa bitja. Vendar pa je za dosego tega nujno, da tradicionalno brezbrižnost in čisto ekonomsko miselnost nadomestimo z usklajenim (harmoničnim) odnosom do okolja in ne le pretežno z verbalnim.

Znanstvene in strokovne raziskave o funkcionalnih povezavah človeka z naravo morajo dati splošno razumljive smernice za umestitev mnogih dejavnosti v naš naravni in urbani prostor ter jih približati strokovni javnosti kot planerski pripomoček. To je gotovo pot, ki omogoča nova spoznanja in nove miselne impulze. In če lahko zato pričakujemo “svetlo” prihodnost za naravo in človeka, je nujno, da za vsak tehnološki poiskus, vsak nov industrijski proces, vsako obliko razvoja in spremembe rabe prostora natančno presodimo vse učinke na okolje in preučimo vsa alternativna mnenja, preden se odločimo za nepovratne spremembe na koščku zemlje, ki nam je še ostal.