Ruski bife v času varčevanja

Pred nekaj tedni smo v Mladini objavili izsledke zaupne revizije poslovanja mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete (EPF), ki je kot enega največjih zaslužkarjev tega javnega zavoda izpostavila aktualnega predsednika Fiskalnega sveta Davorina Kračuna. Zdaj se je izkazalo, da je stanje še bolj nenavadno. Izplačila Kračunu in ostalim profesorjem, povečini nakazana v času veljavnosti strogih varčevalnih ukrepov v javnem sektorju, so namreč znatno višja od zneskov v reviziji. Za nameček so Kračunovi honorarji strmo narasli prav v kratkem obdobju, ko je sam vodil fakulteto. Na vrhu sistema spornih postranskih zaslužkov je dolgoletni dekan EPF Samo Bobek.

V reviziji, ki jo je za Univerzo v Mariboru pripravil Darko Branilovič, je navedeno, da je Kračun, od letošnje pomladi na čelu Fiskalnega sveta, v letih 2010–2016 od EPF prejel za 65.507,51 evrov bruto honorarjev iz avtorskih in podjemnih pogodb. Ko pa smo revizorjeve navedbe dodatno preverili pri fakulteti, se je izkazalo, da je v resnici ob plači zaslužil še precej več, natančneje 135.034,03 evrov bruto. Od tega je Kračun dobrih 61 tisočakov prejel prek podjemnih, še 48 tisoč pa prek avtorskih pogodb; dobil je še za 15.344,45 evrov potnih stroškov in slabih 10 tisoč evrov »ostalih prejemkov«.

S tolikšnimi prilivi se je predsednik Fiskalnega sveta kot profesor ekonomije uvrstil med najvišje zaslužkarje v javnem sektorju – vsekakor pa med tiste, ki si zaslužijo pozornost javnosti. Ko je leta 2015 odjeknila afera z izplačili honorarjev po univerzah, je KPK mejo javnega interesa za dodatne prejemke javnih uslužbencev v letih 2003– 2015 postavila pri 150 tisoč evrih, kar na mesečni ravni pomeni 1041,7 evra dodatnih zaslužkov. Kračun pa je glede na podatke EPF v sedmih letih prejel v povprečju 1607,5 evra bruto vsak mesec – ob redni plači, seveda. Ta je bila v njegovem primeru višja kot pri veliki večini ostalih slovenskih profesorjev; v sedmih letih mu je prinesla 419.323,86 evrov bruto oziroma malenkost manj kot pet tisočakov mesečno.

Predmeti pogodb še zmeraj skrivnost

Dodatni prejemki Davorina Kračuna so sporni predvsem iz dveh vidikov. Prvi je etični. Ob pregledu njegovih zaslužkov na fakulteti se namreč zdi, da ima predsednik Fiskalnega sveta dvojna merila, ena zase, druga za preostanek javnega sektorja. Če je kot profesor na EPF Kračun služil dodatne denarje, danes kot prvo ime krovnega vladnega svetovalnega telesa za ekonomijo politiki nalaga strogo varčevanje z izdatki za javni sektor. Drugi vidik njegovih izplačil pa je predvsem pravni; še zmeraj ni jasno, kakšna je bila podlaga za honorarje, ki jih je EPF izplačevala svojim profesorjem v času zategovanja pasu ter ali ni s tem morebiti kršila zakonodajnih določil o omejevanju postranskih zaslužkov javnih uslužbencev. Čeprav smo mu posredovali natančne zneske in postavke njegovih dodatnih plačil na fakulteti, pa Kračun tudi tokrat ni pojasnil, za kaj so bila izplačana. »Ponovno sporočamo, da v zvezi s prejšnjimi zaposlitvami predsednika Fiskalnega sveta dr. Davorina Kračuna Fiskalni svet ne more odgovarjati. Tako vam ne moremo odgovoriti, za kakšno dodatno delo so bile sklenjene avtorske in podjemne pogodbe,« je bilo vse, kar so nam odgovorili iz Fiskalnega sveta.

Leta 2012 je vlada sprejela zakon o uravnoteženju javnih financ, kasneje pa je varčevalne ukrepe dodatno utemeljil zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju. Oba predpisa sta javnim zavodom skoraj povsem prepovedala sklepanje podjemnih in avtorskih pogodb, močno pa sta omejila tudi izplačevanje delovne uspešnosti. Kljub temu je v obdobju veljavnosti teh prepovedi Kračun po dodatnih pogodbah z EPF prejemal nemalo izplačil. Ob tem je ves čas prejemal še dodatek za delovno uspešnost, ki mu je od začetka veljavnosti ZUJF k plači skupaj prinesel dodatnih 25 tisoč evrov bruto.

Pri tem ni mogoče spregledati, da so se Kračunovi prihodki bistveno povečali v lanskem in predlanskem letu. Torej prav v času, ko je kot vršilec dolžnosti dekana prevzel vodenje EPF od sramotno odstavljenega Klavdija Logožarja, ki ga je odneslo Dnevnikovo razkritje, da je Darsu namesto izvirne študije prodal diplomo svoje študentke. Kračun je po Logožarjevem odhodu EPF vodil od oktobra 2015 do oktobra 2016, prav v teh letih pa so zneski njegovih pogodb s fakulteto znatno narasli. Če je do takrat s podjemnimi pogodbami zaslužil največ 5177,76 evrov v letu dni, je v 2016 iz tega naslova prejel več kot 31 tisočakov, v 2015 pa skoraj 12 tisoč evrov.

Neekonomičnost ekonomske fakultete

Davorin Kračun še zdaleč ni bil edini, do katerega je EPF kazala nenavadno velikodušnost. Fakulteto smo zaprosili za podrobne podatke o izplačilih enajstim profesorjem, ki jih je po višini prejemkov izpostavil revizor Branilovič. Izkazalo se je, da so med 2010 in 2016 prav vsi do zadnjega nepretrgano prejemali dodatke za delovno uspešnost. Med njimi so tudi akademiki, ki jim je EPF prav tako izplačala velike vsote za honorarje: Damijan Mumel (185.705,53 evrov po avtorskih in podjemnih pogodbah), Polona Tominc (153.034,47), Miroslav Rebernik (97.644,33) in Timotej Jagrič (89.160,01). Spet je treba opomniti, da je pri primerjavi z zneski, ki so bili izpostavljeni ob izbruhu afere z dodatki in honorarji na univerzah leta 2015, treba upoštevati, da gre za izplačila, nakazana v precej krajšem obdobju in kljub varčevalnim omejitvam. V tem kontekstu se izkaže, da je imela EPF poleg vseh omenjenih »honorarcev« tudi javnega uslužbenca, ki je ob rednem delu zaslužil toliko, da se pred njim skrijejo skoraj vsi ostali profesorji po Sloveniji – to je bil predhodnik Klavdija Logožarja, dolgoletni dekan Samo Bobek, o čigar spornih honorarjih so mediji pisali že pred mariborskimi rektorskimi volitvami leta 2015. Šele uradni podatki, ki smo jih pridobili od EPF, pa razkrivajo vse razsežnosti spornega pretakanja dodatnega denarja v njegove žepe.

Kako je nekdanji dekan EPF Samo Bobek sploh opravil dodatno delo, za katerega mu je tako velikodušno plačevala fakulteta? Velik del službenega časa je namreč preživel v tujini.

Med letoma 2010 in 2016 je Samo Bobek od EPF ob 434.221,62 evrih iz naslova bruto plače prejel še za 470.362,03 evrov dodatnih plačil, kar ga uvršča na sam vrh med javnimi uslužbenci. Za rekorderko sicer velja nekdanja ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar, ki je v letih 2003–2015 prejela 636.068,98 evrov bruto. Bobek ni zaostal daleč za njo, saj je po javno dostopnih podatkih v istem času dobil 530.331,76 evrov ob plači, kar ga uvršča med peterico največjih postranskih zaslužkarjev med vsemi slovenskimi javnimi uslužbenci. Pri tem je velika uganka, kako je nekdanji dekan sploh lahko opravil dodatno delo, za katerega mu je tako velikodušno plačevala fakulteta. Po podatkih slednje je namreč velik del službenega časa preživel v tujini; v sedmih letih je bil na službenih poteh skupaj kar 641 dni oziroma več kot poltretje študijsko leto, za kar je od EPF dobil povrnjenih 125.014,37 evrov stroškov za poti in nastanitve (velik del je plačal dekanat, torej gre nedvomno za javna sredstva). Kljub temu je Bobek fakulteti zaračunal – in od nje tudi dobil – še za 338.564 evrov dodatnih izplačil po avtorskih in podjemnih pogodbah, ves čas pa je pri plači prejemal tudi dodatke za delovno uspešnost. Tudi njemu smo poslali podrobne podatke o uradnih zneskih njegovih izplačil in ga prosili za pojasnila, vendar se na naša vprašanja ni odzval.

Bobek gre na sever

Ob tem velja poudariti, da je že revizor Branilovič ugotovil resno verjetnost, da »so bili posamezni obračuni posameznih podjemnih pogodb izvedeni za opravila, ki so bila definirana že v pogodbi o zaposlitvi«. Revizor je še opozoril, da od dekanovih potovanj v Indijo, na Kitajsko in na Kubo EPF verjetno ni imela kaj dosti – kvečjemu nasprotno, »da so stroški službenih poti presegli koristi, ki jih je fakulteta s tem imela«. Pa bivši dekan ni potoval zgolj v eksotične kraje, temveč tudi po Evropi. Vsako pot je skrbno zabeležil – in zaračunal. Med drugim se je leta 2011 v Beogradu udeležil pogreba nekdanjega sodelavca, za kar je od fakultete dobil skoraj 600 evrov potnih stroškov. Leta 2013 je za »prevoz gostujočega profesorja na letališče« na Dunaju dobil 260 evrov, leta 2015 pa je za »dvig vize« v Ljubljani prejel 270 evrov. In tako dalje. Je pa Bobek potoval tudi na skrajni sever, vse do Sibirije, kjer je v sklopu projekta Tempus krepil tamkajšnje visoko šolstvo. Projekt je bil brez DDV vreden 53.555,64 EUR, od česar je bil največji del denarja, dobrih 22 tisočakov, porabljen prav za potne stroške. Na koncu je ostalo še dobrih 10 tisoč evrov, ki pa so izginili neznano kam. Vsaj glede na ugotovitve revizorja, ki je zapisal, da »pri pregledu prometov po posameznih Inštitutih Ekonomsko poslovne fakultete oziroma po posameznih stroškovnih nosilcih za leto 2015 nismo ugotovili, kam je bil prenesen tovrstni znesek oziroma se stroškovni nosilec ne pojavlja v letu 2015«.

In zakaj izplačil, ki so jih prejemali Samo Bobek, Davorin Kračun in ostali uslužbenci EPF, ni zaznala tudi KPK oziroma njena aplikacija Supervizor, ki je do 2015 še zbirala podatke o fizičnih osebah? Vsaj v primeru nekdanjega dekana (njegov brat je Boris Bobek, prvi nadzornik mariborske občine in ključni posameznik prodaje tamkajšnjega letališča), je odgovor znan: bivši šef EPF je denar zbiral na treh različnih transakcijskih računih in tako razpršil zneske. Kot so že pred dvema letoma razkrili v oddaji 24.ur, je Bobek na račun, na katerega je prejemal plačo in potne stroške, prejel vsega osem tisoč evrov honorarja, kar je bilo prenizko, da bi pritegnilo pozornost KPK. Plačila od podjemnih in avtorskih pogodb pa je Bobek razdelil na preostala dva računa, zaradi česar se je uspel vsaj za nekaj časa izogniti uvrstitvi; tisti, ki so se v prvi fazi znašli na udaru – vključno z ministrico Setnikar Cankarjevo –, so bili pač manj iznajdljivi. Podjetnega akademika pa tudi kasnejše medijsko razkritje ni vrglo s tira; v letih 2015 in 2016 je še naprej prejemal visoke zneske iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb ter potnih stroškov.