Je torej Janković lump ali ne?

Seveda se lahko norčujemo, ker je postopek proti Jankoviću obstal zaradi »šlampastega« ravnanja sicer politično zelo jasno opredeljene tožilke. A to nam nič ne pomaga.

Ljubljansko okrožno sodišče je v zadnjih dneh odredilo izločitev dokazov (prisluhov) v kar dveh kazenskih zadevah zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ugodilo je namreč pritožbi njegovega odvetnika Janeza Koščaka, ki je sodišče opozoril, da morajo biti dokazi (pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi) uničeni po preteku dveh let od pridobitve, če v tem času tožilstvo ne začne kazenskega pregona. Slednji se začne bodisi z zahtevo za sodno preiskavo ali z neposredno vloženo obtožnico, nič od tega pa se ni zgodilo v nobenem od dveh primerov, v katerih je bil Janković osumljen jemanja podkupnin.

Odločitev sodišča sicer še ni dokončna, saj se je tožilstvo v obeh zadevah pritožilo, a če bo prvostopenjska odločitev potrjena tudi na višjih instancah, bosta obe padli zaradi neaktivnosti tožilstva. Vendar ni mogoče kar na splošno trditi, da se bo Janković izognil sojenju zato, ker so primeri zoper njega obležali »v predalu«. Eno izmed zadev (KPL) namreč vodi članica specializiranega tožilstva Blanka Žgajnar in tudi z veliko domišljije bi jo res težko uvrstili v krog »zarotniške tranzicijske levice« v pravosodju, ki naj bi bila po mnenju akterjev afere Patria »kriva« za njihov pregon.

Žgajnarjeva v pritožbi zatrjuje, da je z izvedeno hišno preiskavo že nakazala namero, da bo prej ali slej sprožila kazenski pregon; s tem naj bi se po njenem mnenju pretrgal rok dveh let za uničenje prisluhov. A s hišno preiskavo pač tožilec ne nakazuje, da bo uvedel kazenski pregon, pač pa morda prej nasprotno: da še nima dovolj dokazov za zahtevo pregona in jih želi pridobiti prav s hišno preiskavo. Zakon o kazenskem postopku sicer tožilcu omogoča, da poda izjavo o začetku kazenskega pregona, kar naj bi pretrgalo omenjeni rok, vendar Žgajnarjeva tega ni storila.

Na tožilstvu se bolj kot ne oklepajo slamic, saj dosedanja sodna praksa glede sorodnih pravnih vprašanj nakazuje, da utegne biti odločitev ljubljanskega sodišča potrjena. A o tem bo poleg višjega (če pritožbo tožilstva zavrne) gotovo odločalo tudi vrhovno in verjetno celo ustavno sodišče. Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki utegne vplivati na številne druge kazenske postopke, kjer se tožilstvo zanaša predvsem na prisluhe. Žal pa bodo odgovor nanj, kot na premnoga v Sloveniji, iskali v zadevi vplivnega in poznanega politika, kar nikakor ni dobro.

Je torej Janković lump ali ne? Lahko v tej državi, kjer tistim, ki so na pravi strani, take težave uredi kar ustavno sodišče, sploh na podlagi sodnih postopkov o tem razpravljamo? Dejansko ne. Veliko bolj varno se je v presojah zanašati na lastno pamet. Sodišča in tožilstva so namreč v očeh državljanov izgubila velik del kredibilnosti, čeprav obsodb predstavnikov elite ni bilo malo. Seveda se lahko nasmihamo, ker je postopek proti Jankoviću obstal zaradi »šlampastega« ravnanja politično zelo jasno opredeljene tožilke – kar kaže tudi vrednost celotnega postopka proti Jankoviću. Glede na političnost tožilke je bilo morda vse skupaj le del politične igre, s katero so Jankoviću želeli škodovati. Žal je mogoče tudi to. In ker je tožilka vedela, da ne more uspeti, škoda Jankoviću pa je bila že narejena (hudobno bi rekli, da je bila njena politična misija uspešna), je pač zadevo pustila propasti. A kaj dosti nam to ne pomaga – zaradi tega nimamo kot državljani nič boljšega občutka, da pravo v tej državi velja za vse enako.