Sal(e)vatorejeva tresoča se roka

Bella Italia
Koroška cesta 1, Maribor
Tel.: 059 044 966
Lepote Italije lahko okušate od torka do sobote od 10. do 22., ob nedeljah pa do 19. ure.

Ambient:
dve sobani z usnjenimi stoli (+ prikupen mestni atrij), iz zvočnikov šibajo sami klasični Italijani, tudi Paolo Conte

Napitki:
za peščico italijanskih pitnih, všečnih in nezahtevnih nizkocenovcev

Dostopnost:
parkirišča čisto zraven ne bo, se pravi, da računaj na kratek sprehod; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
domače testenine, nadevane z rikoto in ribami
tunov stejk s pistacijami

Ne tako fino:
resno pretiravanje s soljo

Narezek je 12, pašte od 6,5 do 12, orada 14, tunov stejk 13,9, taljata 16, sladice od 3,5 do 4,5 evra.

»Saj je prav, da promet ni samo enosmeren. Če iz Maribora v Italijo izvažajo fuzbalerje, naj še Italijani izvozijo kakšnega kuharja v M aribor,« je nogometno-gastronomsko uravnilovko zagovarjal načelnik Konzumove odprave v štajersko metropolo, medtem ko je šoferju med iskanjem prostega parkirnega prostora (festival Lent je bil!) iz ust uhajal na tem mestu neobjavljiv besednjak, namenjen mariborskemu županu.

Drugim se je sicer zdelo konceptualno pravilno, da je pot v italijansko restavracijo zabeljena s parkirnimi težavami, že zavoljo avtentičnosti. Ko smo ravno pri avtentičnosti, naj takoj dvignemo pedagoški prst in neapeljsko-mariborskemu kuharju Salvatoreju, ki v Belli Italii stoji za štedilnikom, postavimo retorični vprašanji: kaj za vraga v omaki amatriciana delajo razkoščičene olive? In kapre? No, vsaj za kapre (te sicer v amatriciani res nimajo kaj iskati) lahko rečemo, da so tole amatriciano prignale do skorajda nejedljive slanosti. Silna presoljenost jedi se je izkazala za ključno težavo sicer simpatične, angažirane in trudeče se, v samem središču Maribora stacionirane italijanske ekipe: nežen okus oradinih filejev s svežimi češnjevimi paradižniki, olivami in kaprami, pripravljenih na klasičen način all’acqua pazza, se iz silne slanosti sploh ni prebil na plano in tudi pri konzumaciji lepo pečene in sočne taljate z rukolo in parmezanom je pod zobmi škripalo od številnih zrn grobe morske soli.

Če odmislimo solinske težave in pripoznamo v Sloveniji ne čisto samoumevno dejstvo, da so vse pašte skuhane natančno na zob, kot se šika, pa lahko Slavatoreju damo prehodno oceno za špagete s česnom, oljem (tega je bilo preveč) in feferonom ter ga iskreno pohvalimo za izjemno domačo pašto, nekakšne tulce, ki jih je napolnil s silno okusno kremasto mešanico rikote in kuhane škarpine, polenovke in morske lastovice ter vse skupaj postavil na prvinsko paradajzovo salso. Res dobro in brez dvoma jed večera; zelo blizu ji pride tudi na vroči plošči pečen tunov stejk, ki ga nato potresejo z mešanico sesekljanih pistacij in zrnc rdečega popra. Pohvaliti velja še tistega, ki v Belli Italii skrbi za nabavo salame, rolane pancete, pršuta in hardkorovskega pecorina, in onega, ki konstruira krasni zmrzlinski sladici, črni in beli tartuf.

Se pa tejle mariborski Italijanki nekako pozna, da se še lovi in išče identiteto – čeprav gre po ponudbi sodeč bolj za preprosto, ljudsko, oštarijsko košto (z minimalistično selekcijo preprostih vin vred), se že pri ureditvi prostora, še bolj pa pri rabi wannabe šmekersko dizajnerskih krožnikov Bella Italia trudi biti nekaj, kar ni. Zaključna dva nasveta konzumskih restavracijskih popisovalcev sta bolj ali manj jasna: keep it simple; predvsem pa je nujno potreben resen razmislek o količini soli v jedeh. Težko Salvatorejevo roko sem klel vsakič, ko sem v noči po obisku romal do pipe. In to je bilo velikokrat.