Ko se vaše zasebne fotografije in sporočila znajdejo v nabiralniku vseh vaših kontaktov

Programska oprema LeakerLocker grozi tisočim, a vprašanja internetne varnosti so predvsem predmet neodgovornih uporabnikov

Odkrili so novo zlonamerno programsko opremo, ki grozi s pošiljanjem zasebnih slik, sporočil in zgodovine brskanja, poroča Independent. LeakerLocker, ki ga lahko po nesreči prenesemo skozi aplikacije na Google Play, napada posameznikovo zasebnost v kibernetskem prostoru, s tem pa ponovno odpira vprašanje, ali je popolna zasebnost v sodobni, tehnološki dobi, sploh mogoča.

Raziskovalci podjetja McAfee, največje svetovne družbe za varnostno tehnologijo, so kot najpogostejši nosilki zloglasne opreme odkrili aplikaciji Wallpapers Blur HD in Booster&Cleaner Pro, ki sta bili preneseni več tisočkrat. »LeakerLocker zaklene domač ekran in dostopa do zasebnih podatkov v ozadju, zahvaljujoč odobritvam svojih žrtev v času namestitve,« poroča McAfee. Nato vas opozori, da bodo tvoji zasebni podatki posredovani vsem vašim kontaktom, če ne plačate določenega zneska.

Podatki na spletu imajo to priročno lastnost, da je virtualni prostor težko obvladljiv. Ob napadu ne bo pomagalo, če ugasnemo telefon, saj, kot pravi zloglasno sporočilo, ki se pojavi na ekranu, so bili občutljivi podatki že preneseni v "oblak" (t.i. cloud), kjer jih ročno več ne moremo obvladati. Poleg tega urgentnega sporočila pa se določeni deli informacij naključno pojavljajo na zaslonu, kar še dodatno podžge uporabnike, da svojo varnost plačajo.

McAfee opozarja, da je takšno plačilo nesmiselno in celo škodljivo, saj pripomore k širjenju tovrstnih zloglasnih poslov, kar vodi le v več napadov. Prav tako ni zagotovila, da bodo informacije sploh posredovane naprej, saj ima navkljub svojim trditvam LeakerLocker le omejen dostop do vsebin v telefonu.

Je res vsa krivda na zločincih, ki splet izkoriščajo za svoje spletke, čeprav se vedno strinjamo s pogoji uporabe, ki pa jih nikoli res ne preberemo? 

Kiberkriminal je v razcvetu

Dolgo smo želeli kiberprostor dojemati kot zgolj virtualen. Ločen od realnosti, obstranski. Le v par letih smo uspeli vse pripomočke z delovne mize, vso vsebino osebnih računalnikov in še kak aspekt realnosti spraviti v žep, na ploščico, veliko kot dlan. S tem se naenkrat premosti prepad med realnim in virtualnim in tudi kibernetski prostor ni postal nič drugega, kot pa zelo integriran del vsakdanjika.

»S klikom na 'potrdi' se strinjaš z našimi pogoji uporabe,« se bere drobni tisk na skoraj vsaki spletni strani. Pogoji uporabe – pogodba, ki jo posameznik na spletu tisočkrat podpiše in potrdi, prebere pa jalovo ali sploh ne. Ker se nam zdi, da ni nič takega. Ker smo jih videli že stotine. Ker se nam preprosto ne ljubi. S tem pa se prostovoljno spuščamo v situacije, kjer imamo vse opcije, da postanemo žrtev spletnega kriminala. Ta svojih namenov niti skriva ne več – le zapiše jih v drobni tisk.

Je torej res vsa krivda na zločincih, ki splet izkoriščajo za svoje spletke? 

Vedno online

Tehnologijo smo posvojili in osvojili, prepričani, da človekovo stvaritev lahko obvladamo. A sčasoma vedno bolj deluje, kot da tehnologija obvladuje nas.

Kdaj ste bili nazadnje offline? Časi, ko smo bili dosegljivi le občasno in takrat, ko smo želeli, so mimo. Če se ne javiš, si na WhatsAppu; če te ni tam, si na Facebooku; če te ni tam, si na Snapchatu in res je težko, da vsaj nekje ne bi bil. In čeprav lahko sporočila mirno zignoriramo, telefon še vedno piska in brni, ob robu aplikacij pa raste majhna rdeča številka z obvestili.

Tudi, ko nisi online, si online. Neprestano dosegljiv, na dosegu roke in po bontonu zavezan, da se odzoveš v nekem roku. Svoj račun na socialnih omrežjih lahko le deaktiviraš, nikoli izbrišeš, in celo ob smrti tvoj profil na Facebooku ne izgine, ampak se spremeni v nekakšno in memoriam stran.

Tudi, ko nisi online, si online. Neprestano dosegljiv, na dosegu roke in po bontonu zavezan, da se odzoveš v nekem roku. Svoj račun na socialnih omrežjih lahko le deaktiviraš, nikoli izbrišeš, in celo ob smrti tvoj profil na Facebooku ne izgine, ampak se spremeni v nekakšno in memoriam stran.

V 2014 je Kevin Holesh predstavil aplikacijo Moment, ki beleži, koliko časa je uporabnik v interakciji z ekranom telefona. 88 odstotkov uporabnikov je zabeležilo interakcijo več kot uro dnevno, s povprečjem treh ur dnevno na posameznika. Povprečni uporabnik preveri svoj telefon 39-krat v 24 urah. Za primerjavo: preden so se pametni telefoni tako močno razširili, je povprečen odrasel človek na telefonu preživel le 18 minut dnevno, piše The Guardian.

Morda do svojih tako ljubih naprav pristopamo s preveliko mero entuziazma in premajhno mero previdnosti. Ker – kaj je naslednja velika stvar? Bržkone virtualna realnost – nedavno je Facebook plačal 2 milijardi za Oculus VR in močno investira v njegove aplikacije. Revolucija novic, športnih tekem, računalniških iger, kjer bomo lahko postavljeni v sceno, je zaenkrat še v povojih, obenem pa odpira možnosti, ki so danes še povsem nepredstavljive.

Upirati tehnološkemu napredku se je nesmiselno, saj so naša življenja z njim popolnoma prepletena. A kakorkoli se nam zdi, da smo z vsakodnevnimi novostmi dobro seznanjeni in nam je tehnologija blizu, ne smemo zanemariti dejstva, da so na koncu le ljudje tisti, ki jo uporabljajo. Ti pa svojih pogojev uporabe ne izdajo.