Robožurnalizem

Pred štirinajstimi dnevi je ameriški spletni gigant Google sporočil, da bo z dobrimi 700 tisoč evri podprl projekt britanske tiskovne agencije Press Agency (PA), ki razvija program za pisanje kratkih člankov. Ta bo besedila streljal s hitrostjo mitraljeza, saj bo na mesec proizvedel po 30 tisoč zgodb z lokalno vsebino, ki jih namerava PA prodajati manjšim medijem. Robotski pisci bodo tekste pisali s programom za generiranje jezika, podatke zanje pa bodo črpali iz spletnih virov, kot so strani posameznih ustanov in nevladnih organizacij ter odprti registri, pri čemer jim bo pomagala skupina petih – človeških – pomočnikov.

Sicer pa PA za lastne potrebe že nekaj časa uporablja algoritme za pisanje novic; lani jeseni so pri agenciji napovedali uvajanje robotskih »novinarjev«, ki naj bi pisali o nogometu in volitvah. Trend prihaja iz ZDA, kjer takšne programe uporablja že več najuglednejših medijev: Associated Press, Forbes, New York Times, Los Angeles Times in celo preiskovalni portal ProPublica. Prva zgodba, ki jo je napisal robot, se je pojavila marca 2014 v Los Angeles Timesu; šlo je za rutinski, nekaj stavkov dolg zapis o enem izmed brezštevilnih majhnih potresov, ki redno stresajo Kalifornijo. Od takrat se »robožurnalizem« pospešeno uveljavlja v medijskih organizacijah po vsem svetu, algoritmi pa postajajo vse natančnejši in učinkovitejši.

Očitke, da robotizacija novinarstva vodi v njegovo dokončno razčlovečenje, predvsem pa v odpuščanje, medijski lastniki seveda zavračajo. Pri PA ponavljajo mantro, da bodo algoritmi zgolj razbremenili prave novinarje in jim, namesto da bi energijo tratili za dolgočasna poročila, omogočili poglobljeno analitično in preiskovalno delo. Živi bili, pa videli ... Seveda je jasno, da umetna inteligenca še lep čas ne bo zmogla vsega, kar zmore človeški pisec; prav empatija in subjektivnost, zoper kateri grmijo novinarske fakultete in etični kodeksi, se kažeta kot ključna dodana vrednost piscev iz mesa in krvi. Na ameriški Šoli za novinarstvo pri Univerzi Columbia so v obširni študiji o robotih v uredništvih opozorili, da algoritmi ne zmorejo postavljati podvprašanj, razlagati novih pojavov in vzpostaviti zapletenega odnosa med vzrokom in posledico; za nameček je njihovo pisanje precej manj sočno od člankov, ki jih napiše človeški pisec. Strokovnjaki z Univerze Columbia zato bodočim novinarjem svetujejo, naj »razvijejo veščine, ki jih algoritmi nimajo, na primer poglobljeno analizo, intervjuvanje in preiskovalno novinarstvo«.

A robožurnalizem ima tudi temnejšo plat, ki jo je svet spoznal ob lanskih ameriških volitvah, ko so družabna omrežja preplavile lažne novice; za spletne goljufe in politične manipulatorje so jih kot po tekočem traku sestavljali algoritmi. Ti pač niso programirani za resnico, zgolj za lepljenje podatkov – četudi lažnih – v zgodbo. Tako so poklicni lažnivci z njimi dobili »eno od najmogočnejših orožij proti demokraciji«, kot je v analizi, objavljeni pred mesecem dni, zapisala skupina raziskovalcev iz britanskega Oxforda. Morda se bo v tem kontekstu nekoč izkazalo, da robotizacija novinarstva ni pogruntavščina Zahoda, temveč da so algoritem z imenom Tomaž Majer že leta 2011 razvili daljnovidni avtorji spletne strani stranke SDS.