Tretji kamen od sonca

Zemlji in človeku morda ostaja le še sto let – in vse je odvisno od nas

Prihodnje stoletje naj bi bilo najpomembnejše v naši zgodovini. Človek se je na Zemlji nastanil tako udobno, da je pozabil, da živi na kamnu sredi vesolja – in da vikendica, kamor bi se umaknil pred bližajočo se katastrofo, ne obstaja. Poleg pretečega konca našemu domu pa se hkrati dotikamo vprašanj človečnosti v odnosu do tehnologije – aparata, ki ga za lastno preživetje nujno potrebujemo, a bi se mu v svoji sebičnosti vedno raje izognili.

Sedem minut do polnoči je kazala Ura pogube, ko se je prvič pojavila v 1947. Z Uro upravlja Bilten atomskih znanstvenikov z namenom, da obvešča javnost in politične voditelje po svetu o nevarnosti globalne katastrofe. Z januarjem 2017, izvolitvijo ameriškega predsednika in drastičnim vzponom nacionalizma so se kazalci ure pomaknili na dve minuti pred polnočjo.

Reševanja planeta ne gre goljufati

Bilten je v poročilu objasnil, da je bila že tako ogrožena svetovna situacija ozadje za vzpon nacionalizma v preteklem letu, je pisal Washington Post ob objavi. Vključno z ameriško predsedniško kampanjo, med katero je Donald Trump vznemiril s komentarji o uporabi in širjenju jedrskega orožja in izrazil dvome v znanstveno soglasje o podnebnih spremembah.

David Titley, ustanovni direktor Pennovega državnega centra za rešitve podnebnih in vremenskih tveganj, je ob tem opozoril, da je bilo leto 2016 najtoplejše do sedaj, kar 16 od 17 najbolj vročih let pa se je zabeležilo po 2001. Poudaril je številne grožnje, ki jih prinašajo podnebne spremembe, vključno s svetovno nestabilnostjo, večjim tveganjem za zdravje ljudi in škodljivimi učinki na razpoložljivost hrane.

Klimatske spremembe ne bi smele biti strankarski problem, je izpostavil Titley. »Uveljavljena fizika zemeljskega ogljikovega cikla ni liberalna ali konzervativna. Trumpova uprava mora jasno in nedvoumno navesti, da sprejema podnebne spremembe,« je še dejal. »Tukaj ni alternativnih dejstev.«

Dejstvo pa je, da je ameriško sprenevedanje le eno v množici. Odstop od pariškega sporazuma je sicer res doživel zgražanje na svetovni ravni – a pozablja se, da so (tudi) ostale države pri določanju ciljev predvsem upoštevale svoje interese, ne pa interesov planeta.

Zemlji le stoletje

Izgleda, kot da se političnim voditeljem in posledično javnosti plani za ohranjanje Zemlje zdijo peveč dolgoročni, pri čemer je preveč dolgoročno vse, česar hujših posledic ne bomo čutili mi osebno. Pa jih res ne bomo?

Sedem minut do polnoči je kazala Ura pogube, ko se je prvič pojavila v 1947. Z januarjem 2017 so se kazalci ure pomaknili na dve minuti pred polnočjo.

V novembru 2016 je Stephen Hawking, teoretični fizik, našemu planetu postavil zastrašujoč rok trajanja: 1000 let, poroča Independent. Čeprav je deset stoletij v neskončnem loku vesolja kot blisk, pa je človeštvo mirno zadihalo: »1000 let je ogromno. S tem se lahko ukvarjamo tudi jutri.«

S tem pa se bomo vseeno morali ukvarjati kar danes, saj Hawking prihaja s posodobitvijo svoje apokaliptične napovedi: Mati Zemlja bi rada, da spakiramo že v naslednjem stoletju. V prihajajočem BBC-jevem dokumentarcu »Expedition New Earth« bo Hawking razlagal, da je populacija drugega planeta za človeško vrsto ključna za preživetje. S podnebnimi spremembami, zakasnelimi udarci asteroidov, epidemijami in presežkom prebivalstva Zemlja postaja negotova.

Tehnologija: dobro ali zlo?

Hkrati Hawking kritično pristopa k raziskovanju umetne inteligence, področja, ki v znanstvenem svetu trenutno doživlja največ pompa. Ko bodo ljudje razvili umetno inteligenco, se bo ta odcepila in sebe nadgrajevala na vedno višjo stopnjo, je kritičen Hawking. »Ljudje, ki smo omejeni s počasnim biološkim razvojem, tega ne bomo mogli dohajati in bomo na tak način nadomeščeni.«

»Tehnološkega napredka ne moremo kar ustaviti,« je dejal Harari. »Pravo vprašanje je, kaj s to tehnologijo narediti.

Pa je omejevanje nekega razvoja primerno, četudi gre s tem za potencialno ohranitev človeške vrste? Tehnološka singularnost je hipoteza, da bo izum superinteligence sprožil pobeglo tehnološko rast, kar bi povzročilo nedoumljive spremembe človeške civilizacije. Po besedah Googlovega direktorja inženiringa Raya Kurzweila naj bi se to zgodilo v 2029, poroča Independent. Kurzweil je mnenja, da nas bo tehnologija izboljšala, ne le mi njo. Podobno pa razmišlja tudi Elon Musk, direktor družbe Tesla Motors – v skrbi, da bo človek postal nerelevanten, je pozval ljudi k združevanju s stroji, da bomo lahko še vedno služili nekemu namenu.

O tehnološkem razvoju grozečih razsežnosti govori tudi izraelski zgodovinar in pisatelj Yuval Noah Harari. »Tehnološkega napredka ne moremo kar ustaviti,« je dejal Harari za The Guardian. »Pravo vprašanje je, kaj s to tehnologijo narediti. Enako tehnologijo lahko uporabimo v zelo različne socialne in politične namene.«

O prihodnosti človeka Harari pravi, da bo Homo Sapiens nedvomno izginil še v naslednjem stoletju. »Ne bodo ga uničili morilski roboti ali kaj podobnega, ampak se z biotehnologijo in umetno inteligenco spremenil in nadgradil v nekaj povsem drugačnega.«

Ohranjanje človeške vrste in tehnološki napredek tako nista nujno medsebojno izključujoča. Se pa z vedno intenzivnejšo integracijo tehnologije v vsakdanjik in brisanjem meje med kibernetskim prostorom in realnostjo vedno bolj približujemo točki, ko so tehnološka vprašanja hkrati človeška vprašanja. Pa naj bodo na tem ali onem planetu.