Leto primitivcev

Racionalistično in domnevno omikano Evropo je lani preplavil cunami primitivizma, ki je množice sicer povsem spodobnih ljudi spremenil v s sovraštvom zaslepljene sledilce zariplih, žolč in prazne parole pljuvajočih demagogov. Karikature, kot so Nigel Farrage, Boris Johnson, Marine Le Pen, Norbert Hofer in Beppe Grillo, še do nedavnega brez večje moči in ugleda, so postale stalnice na političnem prizorišču, njihovo s sovraštvom prepojeno besedišče pa del vsakdanje komunikacije. Evropa je na razpotju, z njo pa ideali zahodne demokracije; če želi preživeti, se bo morala odločno upreti prodajalcem megle.

Da se je populizem tega tipa lani dodatno razširil, zaskrbljeno ugotavlja tudi poročilo Komisije za preprečevanje rasizma pri Svetu Evrope (ECRI): »Strahovi in negotovosti so se izrazili v nacionalističnih in ksenofobnih gibanjih; rasistične žaljivke in sovražni govor so dosegli novo raven in v mnogih primerih postali del političnega mainstreama.« Namesto da bi v okoliščinah pešanja kapitalizma in razgaljanja temnih plati globalizacije krepili solidarnost, so se premnogi Evropejci v strahu odzvali kot s teritorialnim nagonom določene zveri. Poročilo ECRI tako ugotavlja, da skrajni nacionalizmi, ki porajajo nasilje, uspevajo kot še nikoli. Teroristični napadi so v državah povzročili histerijo in okrepili delitve na »nas« in »njih«, ki postajajo del javnega diskurza izključevanja ljudi na podlagi barve kože, religije, jezika ali narodnostne pripadnosti. Islamofobija, antisemitizem ter homo- in transfobija »ostajajo trend«. Romi so kot priljubljena tarča predsodkov še vedno odrinjeni na družbeno margino, Afričani so pogoste žrtve rasizma, pri čemer ECRI posebej izpostavlja žalitve temnopoltih nogometašev.

Najbolj pa ECRI skrbi krepitev nacionalističnega populizma, prek katerega se skuša primitivizem dokončno institucionalizirati in prevzeti vajeti v družbi. Ob tem večina evropskih držav še zmeraj nima ustreznih varoval, ki bi poklicnim primitivcem preprečevala širjenje sovražnega govora; od 47 članic Sveta Evrope je protokol o prepovedi diskriminacije v dvanajstih letih od sprejetja podpisala le osemnajsterica – in v tej skupini še vedno ni Slovenije. Predsednik ECRI Christian Åhlund opozarja, da tudi »zgolj kriminalizacija in nadzor sovražnega govora nista dovolj; treba mu je dejavno nasprotovati. Etični kodeksi za medije in poslance bi morali predpisati ustrezne sankcije. Politične, verske in kulturne elite, umetniki in športne zvezde se morajo aktivno priključiti naporom za dvig kulture dialoga.«

Toda tako riba kot penasti populisti najbolj smrdijo pri glavi. Kot nazorno kaže vrsta primerov iz slovenskega vsakdana, je prevelik del omenjenih elit in »zvezd« preveč zaposlen z obrambo lastnih privilegijev in udrihanjem po najbolj ranljivih članih skupnosti, s katerim prikrivajo popolno pomanjkanje vsebine in konkretnih rešitev. Dodajmo še, da Slovenijo v ECRI zastopa Mojca Kucler Dolinar iz konservativne stranke NSi, ki se proti populizmu in diskriminaciji »bori« s potezami, kot sta nasprotovanje družinskemu zakoniku in predlogi o zaostritvi azilne zakonodaje.