Kdo bo ustavil tega človeka?

Če bi Boris Štefanec premogel odkritost nogometaša Sebastjana Cimirotiča, bi mandat na čelu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) povzel z njegovo legendarno izjavo, da »smo tekmo slabo začeli, v nadaljevanju pa močno popustili«. Kajti Štefanečevo vodenje ključne institucije na področju boja proti korupciji je že od prvega trenutka res katastrofa. V zgolj treh letih je murskosoboški odvetnik prikazal nizko raven sposobnosti in KPK zapletel v več afer, ki so jo iz ključne protiuteži sistemski korupciji spremenile v predmet posmeha.

Zadnja med njimi je izgubljena sodna bitka z nekdanjo ministrico za izobraževanje Stanko Setnikar Cankar, ki je komisijo tožila zaradi javne objave podatkov o svojih avtorskih honorarjih na spletni aplikaciji Supervizor. Vrhovno sodišče je v sodbi, objavljeni pred nekaj tedni, ravnanje KPK razglasilo za nezakonito, kmalu zatem pa je komisijo na sodišču ponižal še eden največjih zaslužkarjev na mariborski univerzi Samo Bobek. Vse to po »zaslugi« enega človeka, ki je ugrabil nekdaj ugledno institucijo in iz osrednjega protikorupcijskega mehanizma naredil individualno varčevalno shemo, v kateri čaka na pokoj. A morda se dnevi slave Borisa Štefaneca vendarle iztekajo, saj mu politika nastavlja ne le eno, temveč dve pasti.

Afera z avtorskimi honorarji bi morala biti veliki trenutek zmagoslavja Borisa Štefaneca, njegov »Gospod-Smith-gre-v-Washington« trenutek, ko bi skromni pravičnik s periferije z vztrajnostjo in pogumom sesul pokvarjene bogatune v prestolnici in se vzpostavil kot branik pravičnosti. Scenarij bi mu skoraj uspel. Ob razkritju astronomskih honorarjev javnih uslužbencev leta 2015 je bila Slovenija – upravičeno – na nogah, novinarji smo besno klikali po Supervizorju in za nekaj časa se je zdelo, da je Štefanec, ki se je rade volje šopiril pred kamerami, končno le naredil nekaj dobrega. »Imam dober občutek,« je predel v intervjuju za Dnevnik. Pa se je izkazalo, da se dolgoletni pravnik na pravo ne spozna in da zbiranje in objava podatkov o prihodkih fizičnih oseb nista bila povsem v skladu s predpisi; pomembna, prelomna poteza KPK je padla v vodo na procesnih malenkostih. Najprej je po Supervizorju in Štefanecu usekala informacijska pooblaščenka, sedaj je prišel še poraz v tožbi Stanke Setnikar Cankar. Nekdanja ministrica, ki je odstopila dan po objavi na supervizorju, da je od leta 2004 prejela 630 tisočakov honorarja, se je najprej obrnila na upravno sodišče, ko pa je slednje pritrdilo komisiji, še na vrhovno. To je razsodilo, da bi KPK lahko objavila podatke o njenih prejemkih – toda le, če bi proti Setnikarjevi vodila postopek zaradi suma korupcije. Vendar ga ni. In »dober občutek« se je sprevrgel v cmok v grlu. Po objavi sodbe je KPK preostalo le, da je v sporočilu za javnost zapisala, da »spoštuje odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki v določeni meri vsekakor pomeni korak naprej pri jasnosti nabora podatkov, ki ga komisija lahko objavlja, in jo bo smiselno upoštevala pri svojem nadaljnjem delu«.

Od poraza v poraz do končne sramote

Podobno nepoznavanje temeljnih predpisov je komisija pokazala v primeru Alenke Bratušek, sicer nekdanje Štefanečeve strankarske kolegice, proti kateri je sprožil postopek zaradi domnevne samokandidature za evropsko komisarko. Tudi v tem primeru je pravnik Štefanec pogorel na prav vseh sodnih instancah, na upravnem, vrhovnem in na koncu za dobro mero še na ustavnem sodišču. Pa s tem seznam polomij Borisa Štefaneca še zdaleč ni končan; njegovi številni spodrsljaji v treh letih vodenja protikorupcijske komisije se berejo skoraj kot zbirka vicev. Boris Štefanec je pred izborom za predsednika KPK prikrival članstvo v stranki Pozitivna Slovenija in izstopil le dan pred uradnim imenovanjem. Kajti jasno, saj ne bo nihče vedel. Boris Štefanec je zafrčkal podporo prejšnjih predsednikov komisije, Draga Kosa in Gorana Klemenčiča, in ju opljuval z besedami, da »so čevlji mojih predhodnikov okuženi z glivicami«. Boris Štefanec je Kosa in Klemenčičevega namestnika Roka Praprotnika raztrgal zaradi njunega dela na NLB – ni pa se odzval, ko je ta ista NLB ob direktivah Banke Slovenije izigrala zakonodajo in izbrisala imetnike podrejenih obveznic. Boris Štefanec je dal soglasje k imenovanju uslužbenke KPK v kadrovsko komisijo Slovenskega državnega holdinga (SDH), obenem pa ga ne motita očitna, v nebo vpijoča politično kadrovanje na holdingu in ad hoc privatizacija, s katero je SDH državni proračun oškodoval za več deset milijonov evrov. Boris Štefanec se je na smrt skregal z vrsto ključnih kadrov KPK, med njimi s svojo namestnico Almo Sedlar in programerjem, ki je postavil aplikacijo Supervizor; po drugi strani je po poročanju Večera svoje podpornike – tudi uslužbenko, osumljeno zlorabe parkirne kartice – nagradil z višjimi plačami in dodatki za delovno uspešnost.

Nazaj v vrtec

»Ta sestava KPK bo presegla pričakovanja ljudi,« je ob imenovanju celotnega vodstva KPK maja 2014 zmagoslavno napovedoval predsednik republike Borut Pahor. Imel je še kako prav – demontaža najpomembnejšega protikorupcijskega organa pod Štefanecem je bila brutalna in temeljita. V mandatu nove sestave se je letno število rešenih prijav prepolovilo; v zadnjem letu pod vodstvom Gorana Klemenčiča je znašalo rekordnih 2300, pod Štefanecem pa je strmoglavilo na vsega 1078 v 2016. V istem obdobju je število sprejetih zaključnih dokumentov suma korupcije padlo s 1004 na 367, število naznanil in ovadb, ki jih je KPK posredovala policiji in tožilstvu, pa z 288 na 48. Sporočilo je jasno: ali so slovenske elite v zadnjih treh letih doživele razsvetljenje in se spreobrnile k poštenju ali pa se kadrovsko podhranjena, s spori razklana komisija danes ni več sposobna postavljati po robu sistemski korupciji.

Štefanec je ugrabil nekdaj ugledno institucijo in iz osrednjega protikorupcijskega mehanizma naredil individualno varčevalno shemo, v kateri čaka na pokoj.

KPK je bila še pod Klemenčičem resna in upoštevanja vredna ustanova, ki se je brez težav bodla s spornimi politiki (na primer Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem), cefrala na kosce investicijo v Teš 6 in objavljala podrobne študije o pomanjkljivostih bančnega in zdravstvenega sistema ter o mrežah, ki ju obvladujejo, Štefanečeva komisija pa je zreducirana na ceneni populizem in kozmetične popravke. Edino področje, na katerem je Štefanec glede na svoje predhodnike resnično okrepil delovanje svoje institucije, je sodelovanje z vrtci, v katerih otroci na pobudo KPK poslušajo pravljice na temo korupcije in goljufanja ter po njih rišejo slikanice; leta 2016 je v akciji sodelovalo rekordno število, torej šest vrtcev. Na vseh drugih frontah komisija niza poraz za porazom. »Štefanečev osnovni problem je, da nima znanja in hrbtenice, zaradi česar se potem obeša na zadeve, v katerih si obeta medijsko prepoznavnost. A medtem ko Štefanec obupano išče popularnost, gredo veliki primeri mimo njega,« je brez milosti prvi predsednik KPK Drago Kos. Ta v isti sapi priznava, da do Štefaneca zaradi preiskave njegovih poslov z NLB ne more biti objektiven, vendar dodaja, da ga je kritiziral že pred tem. »Ko pa se me je lotil, sem mu po elektronski pošti sporočil, da sem vesel in da ga prosim, naj postopek proti meni obravnava prioritetno, saj se bo tako v najkrajšem možnem času izkazalo, da nisem storil ničesar narobe. No, preiskava še do danes ni zaključena.« Kos ni edini, ki čaka na epilog svojega primera. Kot je poročal Dnevnik, so namreč zaostanki pri reševanju zadev na KPK iz leta v leto večji, zaradi kadrovskih težav pa komisija vse težje ostaja ažurna pri obdelavi podatkov o lobističnih stikih in pri preverjanju premoženjskega stanja funkcionarjev.

Na razgovoru kot povsem drug človek

Kako je mogoče, da pred Štefanečevim imenovanjem nihče od odgovornih ni predvidel, kaj se bo zgodilo? Opozorilnih znakov je bilo dovolj: laganje o političnem udejstvovanju, pomanjkljive reference, mizerna vizija delovanja komisije ... Ta je obsegala vsega nekaj stavkov, med njimi so umotvori, kot je na primer ugotovitev, da »je problem korupcije v Republiki Sloveniji takšnega obsega, da je to resen problem, ki zahteva veliko pozornost vseh, ki imajo različne pristojnosti v zvezi z odkrivanjem in preprečevanjem le-te ...« Simona Habič, predsednica upravnega odbora društva Transparency International Slovenija, ki je leta 2014 vodila izborno komisijo, ki je predsedniku Pahorju kot najprimernejšega kandidata predlagala Štefaneca, pojasnjuje, da je odvetnik vse svoje pomanjkljivosti spretno prikril s prepričljivim razgovorom. »Vem, da se danes zdi neverjetno, toda res je bil dober. Suvereno je odgovoril na vsa, še tako težka vprašanja, do obisti je poznal problematiko korupcije in zakonsko ureditev na tem področju. Očitno se je zelo skrbno pripravil, da je naredil takšen vtis.« Na roko mu je šlo preprosto dejstvo, da med ostalimi prijavljenimi preprosto ni bilo dovolj strokovno in osebnostno prepričljivih kandidatov, ki bi mu lahko prekrižali načrte; v retrospektivi je jasno, da bi imel vsakdo, ki bi nasledil Klemenčiča, bržkone velike težave s hojo v njegovih čevljih, glivice gor ali dol. Vprašanje pa je, ali bi zabredel v tolikšne težave kot Štefanec. Habičeva poudarja, da je komisija vsakega prijavljenega kandidata obravnavala z največjo skrbnostjo in brez diskriminacije: »Opravili smo veliko delo, delali smo tudi pozno v noč, preverjali življenjepise, zbirali dodatno dokumentacijo ... Na koncu se, tudi glede na zapletenost in nedorečenost predpisov in postopkov, nismo mogli odločiti drugače, kot smo se. Kar ne pomeni, da nismo že takrat imeli pomislekov glede Štefaneca. Tudi zato smo upali, da se bo predsednik republike pred imenovanjem še osebno posvetoval z nami, vendar se ni.«

Ta sestava KPK bo presegla pričakovanja ljudi, je ob imenovanju celotnega vodstva KPK maja 2014 zmagoslavno napovedoval predsednik republike Borut Pahor. Imel je še kako prav.

Pahor za vedno nedolžen

Morda bi posvet zadostoval, da bi se Pahor odločil za ponovitev razpisa, dokler se ne bi prijavili primernejši kandidati – a tega ni storil. Kajti predsedniku se je mudilo; KPK je bila po kolektivnem odstopu Klemenčičevega senata konec novembra 2013 brez vodstva in povsem neoperativna, razpisni postopki za njihove naslednike so se vse bolj vlekli in mediji so proti Pahorju že izstrelili prve strupene puščice. Predsednik republike je torej zajel sapo in upal na najboljše. Toda ni trajalo dolgo, da mu je Štefanec zakuhal prvo afero; ko se je izkazalo, da je novi vodja KPK zatajil članstvo v Pozitivni Sloveniji, je javnost odgovornost najprej poiskala pri Pahorju. In jo tudi dobila – a bolj kilavo in zagotovo neuporabno. Na poziv enajstih vidnih pisateljev in pesnikov, ki so ga pozvali k odstopu, ker je s Štefanečevim imenovanjem pahnil protikorupcijsko komisijo »v amoralno mlakužo sistemske koruptivnosti«, se je Pahor odzval z zapisom, da mu je »gospod Štefanec zatrdil, da ni nobenih osebnih ali drugih okoliščin, zaradi katerih ne bi mogel brez težav in popolnoma nepristransko opravljati svoje funkcije«. Dodal je še: »Sprejemam odgovornost za imenovanje gospoda Štefaneca na položaj predsednika Komisije za preprečevanje korupcije.« A kaj natančno naj bi to prevzemanje odgovornosti pomenilo in predvsem kakšne posledice naj bi imelo zanj, ni pojasnil. Ne takrat in ne danes, tri leta kasneje. »Predsednik republike ne komentira delovanja samostojnih in neodvisnih institucij pravne države, saj bi to lahko bilo razumljeno kot vmešavanje v njihovo delo ali odločitve,« so na vztrajanja Mladine, naj se opredeli do Štefanečevega dela, odgovorili iz predsednikovega kabineta.

Kdo je odgovoren?

Da je Štefanec za to funkcijo resnično nesposoben, ne dvomi več niti Habičeva: »Zelo me je razočaral in v Transparency International že dlje časa opozarjamo, da ni dorasel svojemu položaju. Prej smo zgledno sodelovali s KPK, kjer še zmeraj dela kar nekaj pridnih in sposobnih ljudi, a sedaj s komisijo skorajda nimamo komunikacije – ne glede na to, kar trdi Štefanec. Letno poročilo komisije je dokaz, da ne dela dobro in da je zaradi slabega vodenja v katastrofalnem, poraznem stanju. Ni čudno, da iz tujine prihajajo neprijetna vprašanja o stanju protikorupcijskih mehanizmov v Sloveniji.« Med njimi so tudi vprašanja iz organizacije za sodelovanje med najrazvitejšimi državami OECD, ki je v lanskem poročilu za Slovenijo opozorila na »pomembne ovire, s katerimi se sooča KPK pri izpolnjevanju zadanih nalog«, in izpostavila vprašanje »zadostnosti finančnih in človeških virov, ki jih ima komisija na voljo«.

Toda Pahorja in Štefaneca ne bi premaknile niti strele z razbeljenega neba. Predsednik KPK je že od prvega dne svojega mandata dal jasno vedeti, da ne misli odstopiti – nikoli in pod nobenimi pogoji – temveč bo na položaju (in 4000 evrih bruto plače) vztrajal, dokler bo lahko. In kot Pahor tudi Štefanec ne bo prevzel odgovornosti za razvrednotenje institucije, ki jo vodi. Namesto tega jo prelaga na sodišča, ki so ga po njegovem vzela pod drobnogled; na novinarje (Večera in Siola), ki ne želijo razkrivati svojih virov; na informacijsko pooblaščenko; na politiko in lobije, ki da ga rušijo zaradi njegove nepopustljivosti; na pomanjkljiva finančna sredstva in neustrezne zakone ... Na ministrstvu za pravosodje, ki ga vodi Goran Klemenčič, pa pravijo, da bi se Štefanec kdaj lahko zazrl tudi vase: »Težave, s katerimi se pri izpolnjevanju svojega mandata in poslanstva sooča KPK, po mnenju ministrstva za pravosodje niso primarno pogojene z zakonskimi določbami in pooblastili komisije, ampak z njihovo uporabo.« Kot primer so navedli že omenjeni Štefanečev polom v sporu z Alenko Bratušek: »Po oceni ministrstva so nekateri predlogi, ki jih je podala KPK, neutemeljeni ali pa celo nerazumljivi.« Drugače povedano: komisija, ki jo vodi Boris Štefanec, ne uživa več prav nobene kredibilnosti, saj je ne jemljejo resno ne sodišča, ne informacijska pooblaščenka in končno tudi ne ministrstvo, ki pripravlja pravni okvir za njeno delovanje.

Zaščiten kot kočevski medved

Stanje KPK je torej nevzdržno, Pahor se drži ob strani. Pri tem mu gre na roko veljavna zakonodaja. Po aktualnem zakonu o integriteti je namreč vodstvo komisije skoraj nemogoče odstaviti; to lahko predsednik republike stori le na predlog državnega zbora. Toda predstavniki naroda Štefanečevi zamenjavi – v nasprotju z narodom – vse do nedavnega niso bili najbolj naklonjeni. Izjema je prav Bratuškova, ki je mandatno-volilni komisiji državnega zbora že dvakrat predlagala sprejetje sklepa, naj parlament Pahorja pozove k odpoklicu predsednika KPK. Po signalih, da SMC, od katere je odvisen uspeh pobude, takšnega predloga ne bi podprla, ga je Bratuškova razširila na poziv k razrešitvi celotnega senata KPK, torej tudi Štefanečevih namestnikov Igorja Lambergerja in Alme Sedlar. Konkretno vsebino sklepa mora mandatna komisija še uskladiti, nato pa ga bo poslala parlamentu. Ta bo o njem odločal na septembrski seji, ko bo obravnaval Štefanečevo samoovadbo, tj. poročilo o delu KPK in razmerah v komisiji. Seveda ima Alenka Bratušek zaradi slabe izkušnje s protikorupcijsko komisijo razloge za tudi osebno rušenje Štefaneca, česar ne skriva. Vendar nekdanja premierka obenem zatrjuje, da njena prizadevanja presegajo osebne zamere: »Blazno me moti, da se v javnosti govori, da je vsem nam politikom vseeno in da marsikateremu celo ustreza, da Komisija za preprečevanje korupcije ne deluje.« Bratuškova še dodaja, da v primeru neuspeha svoje pobude ne misli več vztrajati v nedogled: »Naj to potem, kot ve in zna, izpelje koalicija.« A videti je, da bo ta vendarle podprla predlog nekdanje premierke; iz SMC so na vprašanje glede sklepa o pozivu k razrešitvi celotnega senata protikorupcijske komisije sporočili, da »ocenjujemo, da je potreben premislek tako o sedanji procesni kot institucionalni ureditvi KPK, saj je zaupanje v delo te institucije v družbi in večjem delu politike načeto«. Da je Štefanec problem, spoznava tudi Cerarjeva ekipa. Pa ob vseh teh kupčkanjih in usklajevanjih tudi predsednik Pahor ni povsem brez moči in bi lahko popravil svojo napako z neformalnim sestankom z vodji poslanskih skupin, na katerem bi jim dal vedeti, da je tudi sam nezadovoljen z delom KPK in da bi podprl zamenjavo njenega vodstva. Izredno stanje, izredne rešitve. Toda Borut Pahor je že prevečkrat dokazal, da nima te volje. Zato bo rešitev očitno morala priti od drugod – pri čemer se zdi, da ima vladna koalicija že pripravljen tudi rezervni načrt, če parlament ne bi sprejel poziva h kolektivnemu odstrelu vrha KPK.

Dokler politika torej ne bo dala od sebe konkretnih alternativ, še ni razloga, da ji verjamemo, da misli resno. Kajti v resnici neoperativna KPK pod Štefanečevim vodstvom ustreza vsem, levim in desnim.

Klemenčič v akcijo

Nekaj karmičnega je v dejstvu, da bi strahovlado Borisa Štefaneca na protikorupcijski komisiji lahko končal prav najbolj priljubljeni predsednik v zgodovini KPK, aktualni pravosodni minister Goran Klemenčič. Njegov resor te dni v vladno usklajevanje pošilja predlog novega zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki znatno – ne pa tudi preveč – poenostavlja postopke menjav na vrhu KPK. V njem je med drugim zapisano, da bi lahko predsednik republike tudi sam predlagal zamenjavo kateregakoli člana vodstva komisije, bo pa to lahko storilo tudi 30 poslancev. O pobudi bi nato odločila posebna komisija, ki bi jo sestavljali predsednik sodnega sveta, predsednik državnotožilskega sveta, predsednik uradniškega sveta in izbrani pravni strokovnjak. Rešitev se zdi optimalna, saj odpravlja pretirana varovala, ki so bila postavljena v pravičniškem zanosu po zagotovitvi popolne nedotakljivosti vsakršnega, tudi slabega vodstva protikorupcijske komisije. Obenem pa Klemenčičev predlog še zmeraj ravno prav otežuje postopke zamenjave, da bi politika le s težavo lahko obračunavala s člani komisije, ki bi jo morebiti ogrožali.

A to je šele prvi izmed mnogih korakov do predčasne upokojitve Borisa Štefaneca. Ključno besedo bo imel tako pri načrtu A (poziv parlamenta k razrešitvi) kot B (sprememba zakona) seveda državni zbor, ki pa si, kot rečeno, še ni čisto na jasnem, kako razrešiti nastali položaj. Dosti bolj kot mazanju rok z rušenjem Borisa Štefaneca so v SMC naklonjeni Klemenčičevi noveli, ki se v ključnem letu pred volitvami zdi bolj elegantna in diskretna rešitev; iz stranke so sporočili, da podpirajo ureditev KPK, »ki ne bo dovolila nadvlade moči posameznikov nad delom institucije«. Spremembo zakonodaje pa podpira tudi predsednik Pahor – ki pa bi jo izkoristil, da bi še tisto malo odgovornosti, h kateri bi ga lahko pozivali ob potencialnih bodočih kadrovskih spodrsljajih na KPK, prevalil na druge. Še posebej na izbirno komisijo, ki – brezplačno – pomaga predsedniku pri izboru najprimernejšega kandidata. Iz Pahorjevega kabineta so nam tako sporočili, da je »urad predsednika posredoval stališča in pripombe k predlaganim spremembam zakona, ki se nanašajo predvsem na vlogo in odgovornost izbirne komisije v kandidacijskem postopku izbora vodstva KPK, in opozoril na zelo veliko tveganje, ki ga v neodvisnost dela komisije vnaša pogoj osebne primernosti.«

Cui bono?

Na prvi pogled se zdi, da ima tudi politika končno dovolj tacanja po KPK in da se bo Boris Štefanec težko izognil obema pastema, ki mu jih nastavlja. Toda ob vseh retoričnih akrobacijah, ki spremljajo oba postopka, naj Štefanečevi nasprotniki raje ne hitijo odpirati šampanjcev. Ali kot je v Dnevniku zapisal predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk: »Bojim se, da bo šef države ponovno ugotovil, da za ukrepanje v predmetni zadevi ni pristojen, ker se v delovanje 'neodvisnega organa' pač ne sme vmešavati. Temu bo pritrdila tudi večina politikov, predsednika KPK bodo božali z leve in desne, nad vsemogočno teto Korupcijo in Borisom Štefanecem pa bo še vsaj do volitev le modro nebo.« Dokler politika torej ne bo potegnila zelo konkretnih potez, še ni razloga, da ji verjamemo, da misli resno. Kajti v resnici neoperativna KPK pod Štefanečevim vodstvom ustreza vsem, levim in desnim. Zagotovo Pahorja ni zmotilo, ko je protikorupcijska komisija odločila, da pri imenovanju vidne članice njegove SD Katje Špur za svetovalko izvršnega direktorja v Medameriški razvojni banki ni bilo kršitev. In Cerar si ni pulil las, ko ga je Štefanec rešil potencialne resne blamaže in kandidaturo Violete Bulc za evropsko komisarko razbremenil sumov nezakonitosti. Kot Janša, ki med vsemi politiki danes najbolj zagrizeno brani Borisa Štefaneca, ni jokal, ko je predsednik KPK javno raztrgal poročilo Gorana Klemenčiča, ki je leta 2012 popeljalo rajo na ulice in odneslo njegovo vlado. Tudi če jim ne ustreza, izgubljeni vodja protikorupcijske komisije političnim mogočnikom še zdaleč ni takšen trn v peti, kot bi lahko bil – oziroma kot bi po vsej verjetnosti moral biti.

Še največ, kar je Boris Štefanec storil, da je prestrašil slabe fante, je bilo, da si je omislil brke. Ponižanje komisije v njegovem mandatu je tolikšno, da si v resnici lahko samo želimo, da bi jo vodil prostodušnež, kot je že omenjeni Cimirotič, ki je bojda »dostikrat samokritičen, včasih tudi do sebe«. Že tolikšna samokritičnost bi bila dobrodošla sprememba za Borisa Štefaneca, ki je komaj na polovici svojega mandata. Morda pa tudi za tistega, ki ga je na to mesto izbral.

Klemenčič na transparentih, Štefanec v pozabo

Da sedanji predsednik KPK dela dobro, meni 11 odstotkov vprašanih v Mladinini anketi

Leta 2012 je bil eden izmed simbolov vstajniškega gibanja prav tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič, ki so ga protestniki na transparentih izpostavljali kot vzor poštenja in pokončnosti; uradna obsodba, s katero je »njegova« KPK razgalila koruptivnost spornega nakupa radarjev v Mariboru, je dala protestom dodaten zagon in kredibilnost. Takratni šef KPK se je ljudem priljubil z brezkompromisno držo, s katero se je lotil preiskav premoženjskega stanja tako levih kot desnih politikov in v seriji prebojnih poročil (bančni sistem, zdravniki dvoživke, spodleteli nakup časnika Večer, Teš 6, mariborski radarji ...) opozoril na sprege, ki prek sistemske korupcije izčrpavajo državo. Pod Klemenčičem je KPK in njeno delo poznal velik del državljanov in državljank, na vrhuncu njegove priljubljenosti pa ni manjkalo pozivov, naj po padcu Janševe vlade celo nastopi na volitvah z lastno stranko. Z njegovim naslednikom je prav nasprotno. Anketa, ki jo je za Mladino izdelala agencija Ninamedia, je pokazala, da večina ljudi Štefanečevega dela bodisi ne pozna bodisi o njem nima visokega mnenja. Skoraj 28 odstotkov od 456 vprašanih ni zmoglo oceniti njegovega dela, trideset odstotkov jih meni, da dela slabo, še trideset pa da »srednje«. Da sedanji predsednik protikorupcijske komisije dela dobro, ocenjuje komaj 11 odstotkov vprašanih. Bolj izrazito mnenje imajo anketiranci glede sprejetja posebnega zakona, ki bi omogočil Štefanečev odpoklic; več kot 41 odstotkov bi takšno potezo podprlo, nasprotovalo bi ji 28 odstotkov. Preostali se (še) ne morejo odločiti.