Tempirane bombe

Požar v stanovanjski stolpnici Grenfell Tower v Londonu je bil javljen ob 00.56 v noči na sredo, 14. junija. Pol ure pozneje je bil v plamenih celoten, več kot 70 metrov visok objekt. Čeprav so gasilci do stolpnice prišli v nekaj minutah, niso imeli nobene možnosti, da bi požar pogasili. Gorelo je namreč znotraj prezračevanega dela fasade.

Takoj ko se je začetni požar v stanovanju v četrtem nadstropju polno razvil – vidni znak požarnega preskoka je izhajanje plamenov skozi okna –, so nad enim izmed oken vdrli plameni v vmesni zračni prostor med izolacijo in zunanjo oblogo, ki je bila iz gorljivih tankih aluminijastih kompozitnih panelov. Toplotna izolacija in sredica kompozitnega panela sta se vneli in požar se je po vmesnem prostoru bliskovito razširil navzgor po celotnem objektu. Prišlo je do dimniškega učinka. »Seveda je gorelo tudi na zunanji strani fasade, a poglavitni vzrok hitrega širjenja požara od enega do drugega stanovanja je bilo gorenje toplotne izolacije in gorljivih aluminijastih kompozitnih plošč v tem vmesnem sloju, ki je za gasilno vodo nedosegljiv,« pravi Milan Hajdukovič iz Požarnega laboratorija Zavoda za gradbeništvo v Ljubljani.

V 24-nadstropni stolpnici, zgrajeni leta 1974 in obnovljeni lani, je bilo 120 socialnih stanovanj, v katerih je živelo 600 ljudi (neuradno pa precej več). Visoka stavba je imela dve dvigali in samo eno stopnišče sredi objekta. Vseh šest stanovanj v posameznem nadstropju je imelo vrata na skupni hodnik. »Skozi ta hodnik je bilo treba ubežati na stopnišče, oddaljeno manj kot deset metrov, a vseeno predaleč, če se pri gradnji zgodi toliko malomarnosti, kot se jih je pri tej stavbi,« pravi Hajdukovič. »Kolikor vem, javljalnikov požara v stolpnici ni bilo, torej so bili stanovalci o požaru obveščeni šele takrat, ko je bil ta že v njihovem stanovanju.« Skozi temo in vroč dim so morali priti do stopnišča, ki je bilo verjetno kmalu zadimljeno. Peklensko, vendar druge možnosti sploh ni bilo. »V trenutku, ko se je stopnišče zadimilo, so prav vsi stanovalci ostali ujeti v svojih stanovanjih in so lahko le čakali, kdaj bo tudi njihovo stanovanje pogoltnil ogenj.« V požaru je umrlo najmanj 79 ljudi (resnična številka je verjetno višja), večina zaradi zadušitve s strupenimi plini.

Na neustrezno požarno varnost so stanovalci opozarjali že pred začetkom obnove stolpnice. »Toda namesto da bi izboljšali požarno varnost, so pri izvedbi drage prezračevane fasade uporabili gorljive materiale in naredili požarno zelo nevarno stavbo. Če bi projektant fasade vsaj malo razmislil o požarnem scenariju in možnosti širjenja požara po prezračevani fasadi, bi vedel, da drugače ne more biti. Prej ali slej bo objekt s takšno fasado zagorel. Prezračevana fasada z gorljivo toplotno izolacijo pomeni tempirano bombo,« pravi Hajdukovič.

»Kar nekaj visokih objektov, na primer na Jesenicah, je bilo toplotno saniranih z izolacijo iz ekspaniranega polistirena. Ali izvajalci del in vsi sodelujoči še mirno spijo, čeprav vedo, da so v nasprotju z zakonodajo zgradili požarno nevaren objekt?«

Prezračevana fasada sama po sebi ni problematična, a pod pogojem, da je izvedena pravilno. Ključno je, da se uporabi negorljiva toplotna izolacija iz mineralne volne (steklene ali kamene). Pri prenovi stolpnice Grenfell se tega temeljnega pravila niso držali. Projektanti in izvajalci so se odločili za vgradnjo gorljive toplotne izolacije in gorljive zunanje obloge, in to kljub temu da angleški predpisi zahtevajo vgradnjo negorljivih materialov za objekte, višje od 18 metrov.

Zakaj so naročnik, projektanti in izvajalci prenove ravnali tako neodgovorno? Zato ker jim je bil estetski izgled stolpnice sredi bogataške londonske mestne četrti Kensington pomembnejši od varnosti stanovalcev. In seveda: tudi zaradi prihranka.

Na stolpnici Grenfell je bilo s sanacijo vgrajenih približno 7500 kvadratnih metrov fasade. »Samo zamenjava negorljivih za težko gorljive, aluminijaste kompozitne plošče pomeni prihranek približno 75.000 evrov. Lahko pa so prihranili celo 200 tisoč evrov, če so iz Kitajske naročili poceni aluminijaste kompozitne plošče brez nekaterih protipožarnih lastnosti. Pri tolikšnih prihrankih se marsikdo ne vpraša več, kakšne so požarne lastnosti vgrajenih materialov, čeprav so imeli v preteklosti na Kitajskem in tudi drugod po svetu kar nekaj katastrofalnih požarov prav na objektih s takšnimi kompozitnimi ploščami,« pravi Hajdukovič. Gorljiva toplotna izolacija je bila na primer glavni razlog za hitro širjenje požara, ki je novembra 2010 uničil 28-nadstropno stanovanjsko stolpnico v Šanghaju. Do požara je prišlo med vzdrževalnimi deli, zanetila pa ga je iskra ob varjenju. Umrlo je 58 ljudi, več kot 70 je bilo ranjenih.

Gorljive kompozitne plošče so bile glavni razlog tudi za hitro širjenje požara v 40-nadstropni stanovanjski stolpnici Al Tayer Tower v Dubaju aprila 2012. V požaru so bila v celoti uničena stanovanja v osmem in devetem nadstropju ter 45 vozil, parkiranih v bližini goreče stolpnice, saj so med požarom na tla padale razžarjene kapljice zažgane izolacije. S forenzično preiskavo so ugotovili, da so požar zanetili cigaretni ogorki, odvrženi na balkon stanovanja v 1. nadstropju.

Nižje položnice za ogrevanje na račun požarne varnosti

Bi do tako hudega požara, kot se je zgodil v londonski stolpnici, lahko prišlo tudi v Sloveniji? »Mislim, da ne, ker je prezračevana fasada razmeroma draga in se v stanovanjski gradnji verjetno ne uporablja,« pravi Hajdukovič. »V Sloveniji je sicer nekaj poslovnih stavb s podobnimi kompozitnimi ploščami, dvomim pa, da je toplotna izolacija gorljiva.« Toda to ne pomeni, da smo lahko mirni. »Visoke stavbe, zgrajene pred letom 1984, verjetno za današnje razmere nimajo sprejemljive požarne varnosti. Požarno problematične so tudi visoke stavbe, ki so z energetsko sanacijo pridobile veliko količino gorljivih materialov. Verjetno lastniki pred sanacijo niso bili opozorjeni, da je cenejša izolacija tudi gorljiva, in kakšno nevarnost pomeni. Sramotno za državo in energetski sklad pa je, da takšno sanacijo celo finančno podpirata,« je kritičen Hajdukovič.

Strokovnjaki so porabili ogromno časa samo za to, da se je v zakon o varstvu pred požarom znašel člen, ki določa, da se ob rekonstrukciji objektov požarna varnost objektov ne sme zmanjšati. »To bi teoretično celo pomenilo, da se na nobeno fasado ne bi smel vgraditi gorljiv material, saj se s povečanjem požarne obtežbe spremeni tudi požarna varnost objekta, in to ne na boljše.« Toda eno je teorija, drugo pa praksa. »Kar nekaj visokih objektov, na primer na Jesenicah, je bilo toplotno saniranih z izolacijo iz ekspaniranega polistirena. Ali izvajalci del in vsi sodelujoči še mirno spijo, čeprav vedo, da so v nasprotju z zakonodajo zgradili požarno nevaren objekt?« sprašuje Hajdukovič.

»Zaradi novih materialov, ki se uporabljajo pri gradnji objektov, se zdaj požar lahko v polnosti razvije v manj kot petih minutah, včasih pa je to trajalo deset minut.«

V zadnjih petih letih (2012–2016) je Eko sklad subvencioniral 2400 naložb v toplotno izolacijo fasad večstanovanjskih stavb v skupni površini skoraj 2,4 milijona kvadratnih metrov. V koliko primerih je bil za izolacijo uporabljen gorljiv material, ni znano, saj javni Eko sklad podatkov o naložbah ne vodi po vrsti izolacije. In to bi nas moralo skrbeti.

»V Sloveniji pri starejših gradnjah do leta 2004 ni bilo posebnih predpisov glede požarne varnosti, le bolj ali manj splošna načela iz zakona o varstvu pred požarom, da je ‘treba zagotoviti ustrezno požarno varnost’. Zato so se večinoma gradile stavbe brez zaščitenih evakuacijskih stopnišč, brez požarnih vrat iz stanovanj na evakuacijska stopnišča, ponekod z izolacijsko fasado, ki je v bistvu stiropor (ekspandirani polistiren), ki se začne krčiti in taliti že pri 70 stopinjah, kar pomeni, da se pri požaru v enem od stanovanj ta običajno razširi po celotni višini fasade in posledično zagorijo tudi višja stanovanja,« pravi pooblaščeni inženir požarne varnosti Aleš Glavnik, ki že dlje časa opozarja, da se požarna varnost v Sloveniji poslabšuje. Ker je izvedba fasad potekala večinoma brez ustreznega projekta za izvedbo in s pomanjkljivim gradbenim nadzorom (če je ta sploh bil), ni podatka, kaj vse se je dejansko vgrajevalo. »Ker pa je kamena volna približno za tretjino dražja od stiroporja, se je večina stanovalcev seveda odločila za cenejšo in požarno neustrezno toplotno izolacijo, za kar so od države nato celo prejeli subvencijo kot nagrado,« se jezi Glavnik.

Najbolj problematični so starejši bloki, nižji od 22 metrov. »Ker za starejše stavbe ni bila zahtevana požarna ločitev med etažami, se očitno lahko vgrajuje gorljiva izolacija brez pasu negorljive izolacije nad okni vse do višine 22 metrov, torej za stavbe z osmimi etažami. Stavb, višjih od tega, je v Sloveniji malo in za njih naj bi se od leta 2010 lahko vgrajevala le povsem negorljiva toplotna izolacija, na primer kamena volna,« pravi Glavnik.

»V gradbeni zakonodaji je zapisanih šest bistvenih zahtev, ki jim mora zadostiti vsaka stavba – ne glede na to, ali se zanjo pridobiva gradbeno dovoljenje ali ne. Razvrščene so hierarhično. Na prvem mestu je konstrukcijska trdnost, sledijo pa ji varnost pred požarom, zdravstveno-higienska zaščita, varnost pri uporabi, zaščita pred hrupom, na zadnjem mestu pa je varčevanje z energijo. Ko stavbo energetsko saniramo tako, da na fasado nalepimo plast stiropora, smo s tem sicer izboljšali njeno šesto bistveno lastnost, varčevanje z energijo, a močno poslabšali drugo, varnost pred požarom. In podobno, ko se zaradi energetske sanacije začne nabirati plesen po vogalih sten v stanovanjih, smo sicer izboljšali šesto bistveno lastnost, a močno poslabšali tretjo, zdravstveno-higiensko zaščito. Takšne prenove so nezdrave, nevarne, nestrokovne in verjetno celo nelegalne. In takšna je večina prenov, ki so se v zadnjih letih izvajale po Sloveniji, tudi s sredstvi Eko sklada,« pravi arhitekt Tomaž Krištof, ki že leta opozarja, da se energetske prenove pri nas izvajajo nestrokovno, na hitro, predvsem pa brez analize vseh problemov stavb, ki se prenavljajo. Ti problemi namreč niso le prevelike položnice za ogrevanje. Gre tudi za varnost pred požarom in potresom.

V Ljubljani boste težko našli visok objekt, v katerem bi naknadno uredili požarno stopnišče. Izjema je poslovna stavba na Tivolski cesti 50 (bivša stolpnica SCT), kjer je upravnik, podjetje SPL, izpeljal celovito prenovo požarne zaščite objekta s preureditvijo obstoječega stopnišča v požarno. To seveda ne bi bilo mogoče, če ne bi bili aktivni tudi lastniki, tako s soglasjem k izvedbi kot tudi z zagotovitvijo sredstev. Takšen poseg je namreč precej drag, saj ga skoraj ni mogoče izvesti brez posega v konstrukcijo stavbe.

Po požaru v stolpnici Grenfell so v Angliji začeli testirati 600 stolpnic po državi, za katere obstaja nevarnost, da bi jih čakala podobna usoda kot Grenfell Tower. Od 60 doslej testiranih stolpnic nobena ni prestala varnostnih standardov. Iz več kot 700 stanovanj v štirih stolpnicah na severovzhodu Londona pa so zaradi »nujnih del na področju požarne varnosti« evakuirali stanovalce. Zunanje obloge na teh štirih stolpnicah so namreč podobne tistim na stolpnici Grenfell.

Na vprašanje, katere večstanovanjske stavbe v Sloveniji so požarno najbolj sporne, ker so bili pri njihovi gradnji ali sanaciji uporabljeni gorljivi materiali, ne zna odgovoriti nihče. Na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ga vodi Milivoj Dolščak, takšnih analiz ne delajo. Lani so inšpektorji opravili 210 pregledov v večstanovanjskih stavbah. Prioriteta so bile stanovanjske stavbe z več kot 30 stanovanjskimi enotami ter tiste, ki niso bile pregledane pet let ali več. »To, da bi pregled opravili v vseh večstanovanjskih stavbah, ni mogoče. Inšpekcija je vedno vzorčenje,« pravi Dolščak. Ugotovitve 210 pregledov niso bile najboljše. »Pri gospodarskih družbah, vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih, trgovskih centrih in kulturnih ustanovah so rezultati ob inšpekcijskih nadzorih boljši kot pa v večstanovanjskih stavbah.« Recimo: ugotovili so, da je bilo usposabljanje za evakuacijo izvedeno v 48 odstotkih pregledanih večstanovanjskih stavb, se pravi v manj kot polovici stanovanjskih stavb, kjer je takšno usposabljanje obvezno (to pa so vse stavbe, v katerih živi več kot sto ljudi).

Sodobni materiali niso nujno varnejši

Včasih so bila okna lesena, dandanes so plastična. Včasih na fasadah ni bilo vgrajenega stiroporja, bil je samo klasični negorljivi omet. Pohištvo je bilo iz masivnega lesa, zdaj pa je iz lepljenih plošč z veliko gorljivega lepila in lesnih zdrobljenih ostankov, ki hitreje zagorijo, ali pa so uporabljeni plastični materiali, ki so cenejši od masivnega lesa. Včasih so bile stavbe iz kamna ali betona ali opeke, dandanes so iz jekla, ki ne vzdrži višjih temperatur, zato se stavbe preprosto zrušijo same vase, saj popustijo nosilni elementi, običajno so to vitki jekleni stebri, ki niso ustrezno zaščiteni proti požaru. »Zaradi novih materialov, ki se uporabljajo pri gradnji objektov, se zdaj požar lahko v polnosti razvije v manj kot petih minutah, včasih pa je to trajalo deset minut,« pravi Glavnik. Zaradi tega bi po njegovem morali v vse višje stavbe vgrajevati avtomatske stabilne sisteme za gašenje (sprinklerje) in javljanje požara. »Čas od vžiga do požarnega preskoka, ko temperatura v prostoru doseže nad 500 stopinj Celzija, je še kar dolg in bi začetni požar lahko pogasili, če bi ga začeli gasiti v pravem času,« pravi Glavnik. »Ko pa temperatura naraste nad 500 stopinj, je gašenje skoraj nemogoče in lahko samo upamo, da se požar ne bo razširil na sosednje požarne sektorje, torej na stanovanja in evakuacijsko stopnišče. In ta prvi del požarne krivulje se je v zadnjem desetletju skrajšal, zato ne moremo več upajoče čakati, da nam na pomoč prihitijo gasilci, saj njihovega odzivnega časa ni mogoče več skrajšati.«

Kaj bi lahko naredili za večjo požarno varnost v blokih?

Med najvišjimi stanovanjskimi zgradbami v Ljubljani so tiste na Vojkovi (22 etaž), Situla na Vilharjevi (21 etaž), stolpnice na Topniški (20 etaž), v Fužinah (15 etaž), Štepanjskem naselju (15 etaž), med njimi pa je tudi nebotičnik v središču mesta (13 etaž). V večjih soseskah živi po več tisoč ljudi, v Fužinah tako v 4322 stanovanjih živi približno 13.500 ljudi.

Smiselno bi bilo, da bi vsako stanovanje postalo svoj požarni sektor, vendar strokovnjaki opozarjajo, da tega ni mogoče doseči samo z vgradnjo novih požarnih vrat, saj tudi vmesni zidovi, medetažne plošče in povezovalni vertikalni jaški med etažami nimajo ustrezne požarne odpornosti. Veliko bi pomagala vgradnja sistema avtomatskega javljanja požara s prenosom signala neposredno na pristojno gasilsko enoto, saj bi se s tem po eni strani skrajšal čas za posredovanje gasilcev, po drugi strani pa bi sproženi alarmi v stavbi obvestili vse stanovalce, da je nekje v objektu prišlo do požara in da je nujna takojšnja evakuacija iz stavbe na prosto.

Da bi vsem stanovalcem omogočili varno evakuacijo, bi bilo v večini večstanovanjskih stavb smiselno vgraditi zunanja požarna stopnišča, saj ima dandanes le malo večstanovanjskih stavb ustrezna notranja zaščitena stopnišča. Pri prenovi fasad pa bi se morala obvezno zahtevati izdelava projekta za izvedbo, ki jo opravi pooblaščeni inženir, ter tudi strokovni gradbeni nadzor pooblaščenega inženirja. To ni nadstandard. To je minimum.

Testiranje fasad

Mnogi verjamejo, da fasade nimajo nobenega vpliva ali zelo majhen vpliv na širjenje požara v stavbah. Toda Fakulteta za gradbeništvo v Zagrebu, Fire Safe Europe in Hrvaško združenje za zaščito pred požarom so marca 2014 z javnim preizkusom dokazali prav nasprotno. Testirali so tri fasade, ki se na prvi pogled zdijo enake, v resnici pa se med seboj pomembno razlikujejo. Vzorec, ki je imel fasado z gorljivo izolacijo iz ekspandiranega polistirena, je popolnoma zgorel, požar pa se je razširil prek fasade po celotni višini zidu že 15 minut po izbruhu. Na vzorcu, ki je imel fasado z negorljivo izolacijo iz kamene volne, pa se požar ni razširil čez fasado in konstrukcija zidu je ostala nepoškodovana.