Narobe svet

Trgovina je ena največjih gospodarskih dejavnosti v Sloveniji: zaposluje 79 tisoč delavcev in ustvari skoraj petino bruto domačega proizvoda. Lani so čisti dobički v trgovini znašali 628,7 milijona evrov – to je 18,1 odstotka več kot leta 2015 in kar 41,8 odstotka več kot leta 2008. Kljub okrevanju pa podjetja le stežka dobijo nove delavce. Tuš jih že nekaj časa išče z oglasnimi plakati, tistim svojim zaposlenim, ki priporočijo nove delavce, pa celo obljublja finančno nagrado. Mercator jih išče na primer tudi z oglaševanjem na socialnih omrežjih. A zanimanje je majhno, kajti plače v tej dejavnosti so nizke, delovni čas pa neugoden.

»Delodajalci so si z izkrivljanjem zakonodaje zagotovili, da z delovnim časom prosto razpolagajo. Spremembo delovnega urnika morajo delavcu sporočiti samo dva dni prej. Zaposleni tako sploh ne ve, kdaj bo prost oziroma kateri konec tedna bo lahko z družino. Zaradi premajnega števila delavcev v trgovinah in zaradi vse daljšega obratovalnega časa so zaposleni v službi tudi po 13 ur na dan oziroma 56 ur na teden,« pravi Ladi Rožič iz Sindikata delavcev trgovine Slovenije. Delodajalci zaradi pomanjkanja delavcev pričakujejo, da jim bodo zaposleni na voljo 24 ur na dan. »V lanskem letu je bilo samo v 39 trgovskih podjetjih kar 1,3 milijona presežnih ur. Ura prodajalca znaša 3,32 evra bruto, in če k temu prištejemo še 30 odstotkov za nadurno delo, dobi prodajalec za tako uro 4,45 evra bruto oziroma 3,47 evra neto, kar je manj, kot so na uro plačani študentje prek študentskega servisa,« opozarja Rožič. Zato ne preseneča, da zaposleni iz trgovine bežijo v druge dejavnosti, tudi v industrijo. »Dogaja se, da kar petina delavcev zapusti delodajalca in se zaposli za proizvodnim trakom, saj je tam delovni čas znan in tudi nadure se redno izplačujejo.«

Po podatkih zavoda za zaposlovanje naj bi delodajalci potrebovali okoli 25 tisoč do 30 tisoč delavcev – največ zaradi nadomeščanj, nekaj pa tudi zaradi širitve dejavnosti.

Produktivost dela, merjena kot dodana vrednost na zaposlenega, se je v dejavnosti trgovine lani glede na leto 2008 zvišala za šest odstotkov. Stroški dela v celotnih odhodkih v dejavnosti trgovine znašajo 7,15 odstotka, stroški plač pa le 5,2 odstotka celotnih odhodkov. »Ti podatki kažejo, kam se preliva novo ustvarjena vrednost – v žepe tistih, ki pomagajo k ustvarjanju dobičkov in bogatenju posameznikov, zagotovo ne,« je jasen sindikalist Rožič.

V gostinstvu kar 44 odstotkov zaposlenih prejema do 933 evrov bruto oziroma 654 evrov neto plače. V proizvodnji tekstilij in oblačil je takšnih delavcev 53 odstotkov, v gradbeništvu 36 odstotkov. V trgovini na drobno kar 76 odstotkov zaposlenih prejema do 1361 bruto oziroma 921 evrov neto plače. »V trgovini, pa tudi v gostinstvu je postalo kar nekako normalno, da delavci delajo po 230 ur na teden za evro ali dva več, kot znaša minimalna plača, zato ni čudno, da interesa za zaposlitev ni,« pravi Andreja Poje, izvršna sekretarka za ekonomsko področje pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. »Delodajalci stisko rešujejo tudi z uvozom delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki pa zaradi mizernih plač in neugodnih delovnih razmer prav tako zdržijo največ mesec ali dva.«

A delodajalci in delodajalska združenja trdijo, da ni pravi čas za dvig plač, ker da je v trgovini še vedno kriza. »S pridom izkoriščajo težave podjetij z neuspelim menedžerskim prevzemom, kot sta Merkur in Tuš, ali pa zaradi tajkunskih procesov prizadetih podjetij, kot je Mercator,« opozarja Rožič. Večina trgovskih podjetij namreč ni zadolženih in posluje dovolj uspešno, da bi si lahko privoščila dvig plač, na primer Hofer, Lidl in DM. Po mnenju Rožiča bi se morali primerjati z državami, ki so nam vzor in od koder prihaja kapital: »V Avstriji, Nemčiji, pa tudi v Italiji so prodajalci plačani precej bolje kot pri nas. V Nemčiji znaša urna postavka prodajalca okoli 12 evrov. V Avstriji prodajalec dobi 1700 evrov plače plus božičnico plus regres za letni dopust. V Italiji se plača prodajalca začne pri 1100 evrih neto. Pomenljivo pa je, da so pri nas cene izdelkov enake kot v teh državah. Jasno je, v čigav žep gre razlika.«

Junija je sindikat delavcev gostinstva in turizma delodajalcem želel predstaviti argumente za dve svoji zahtevi: dvig regresa za letni dopust z lanskih 930 evrov na tisoč evrov bruto in dvig najnižjih osnovnih plač, saj se te niso spreminjale že pet let. A delodajalci so zahteve zavrnili. Še hujše, celo posmehovali so se jim, zato so sindikalisti sestanek protestno zapustili. »Prihodki od turizma letos letijo v nebo, kot letijo v nebo tudi neplačane presežne ure zaposlenih,« je kritična generalna sekretarka sindikata delavcev gostinstva in turizma Karmen Leban. Nizke plače, slabe delovne razmere, raztegljiv delovni čas in šikaniranje delavcev so po njenem glavni vzroki za katastrofalno pomanjkanje delavcev v gostinstvu in turizmu, predvsem kuharjev, natakarjev in sobaric.

Poleg prodajalcev, skladiščnikov, mesarjev, pekov, natakarjev, kuharjev in čistilk v Sloveniji primanjkuje tudi voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev, delavcev za preprosta dela, zidarjev in varnostnikov. Pomanjkanje delavcev občutijo tudi v industriji, kjer so najbolj iskani strojniki, livarji, orodjarji in inženirji. V podjetju Akrapovič, ki proizvaja izpušne sisteme za motorje z notranjim izgorevanjem, zaradi širitve proizvodnje iščejo usposobljene varilce za delo na lokaciji v Črnomlju. Pomagali so si tudi tako, da so zaposlenim, ki so pomagali pri rekrutiranju varilcev, obljubili denarno nagrado v višini 250 evrov bruto, pod pogojem, da kandidat uspešno prestane vse preizkuse in da ostane zaposlen v družbi vsaj šest mesecev. »Predvsem zaradi medijskega zanimanja v zadnjem času opažamo dodatno zanimanje za zaposlitev v podjetju,« pravijo. Letos so tako redno zaposlili že 76 novih delavcev, iščejo pa jih še 20 do 30. Najnižja bruto plača za polni delovni čas v podjetju znaša 1000 evrov, povprečna plača v lanskem letu pa je znašala 2088 evrov. Poleg tega je vsak zaposleni ob koncu leta upravičen tudi do nagrade za uspešnost, ki lahko znaša do 20 odstotkov letne plače (v zadnjih letih je ta bonus v povprečju znašal 14 odstotkov).

Izkoriščanje »notranjih rezerv«

Zavod za zaposlovanje dvakrat na leto med delodajalci izvede anketo, da bi ugotovili, kakšna bo potreba po delavcih v prihodnjih šestih mesecih. Anketa, ki so jo izvedli aprila in maja letos, je razkrila, da delodajalci potrebujejo okoli 25 tisoč do 30 tisoč delavcev – največ zaradi nadomeščanj (upokojevanje, odhodi delavcev, porodniški dopust, dopusti za nego in varstvo otroka), nekaj pa tudi zaradi širitve dejavnosti. Po tej anketi ima težave s pomanjkanjem ustreznih delavcev kar 36 odstotkov delodajalcev, pri čemer je med velikimi podjetji takšnih celo več kot polovica (54,3 odstotka).

Delodajalci pomanjkanje delavcev najpogosteje (v kar 44 odstotkih primerov) rešujejo z nadurnim delom zaposlenih. Dobra petina delodajalcev zaposlene preusposablja, podoben delež se jih odloča za zunanje izvajalce, več kot petina delodajalcev pa delavce išče tudi v tujini. Do novih delavcev najtežje pridejo v tehničnih poklicih, kjer so potrebna specifična znanja, ter v poklicih, ki imajo specifičen delovni urnik, so slabše plačani ali fizično zahtevni.

Slovenija ima že od leta 2014 gospodarsko rast in razmere na trgu dela so se občutno izboljšale. Število brezposelnih se je v dobrih treh letih zmanjšalo s 130 tisoč na manj kot 85 tisoč. »Težava je, da je med temi ok. 85 tisoč brezposelnimi približno 50 tisoč takšnih, ki so zaradi dolgotrajne brezposelnosti nezaposljivi,« opozarja ekonomist Jože Mencinger. Nekaj jih je nezaposljivih, ker so starejši, nekaj pa tudi zato, ker imajo zakonske omejitve zaradi poškodb. Stopnja anketne brezposelnosti v starostni skupini od 55 do 64 let se je v Sloveniji od leta 2008 do 2015 skoraj podvojila – s štirih na 7,8 odstotka. Med brezposelnimi, starimi od 50 do 64 let, je več kot leto dni brez zaposlitve kar dve tretjini oseb, pri čemer jih je skoraj polovica brez dela že dve leti ali več.

Vendar pa to ne spreminja dejstva, da je višina plače motivator za iskalce zaposlitve. »Za nekatera dela, ki ne zahtevajo posebnih znanj in so največkrat sezonska, se v vse večjem obsegu uporablja dninarstvo oziroma prekarno delo. V gostinstvu in turizmu, pa tudi na primer v industriji in transportu (Revoz in Luka Koper), je dninarstvo postalo ‘normalen’ način zaposlovanja. Tu bi delavce gotovo lažje dobili, če bi jih bolje plačali oziroma bi jim vsaj zagotovili zaposlitev za nedoločen čas,« je prepričan Mencinger. Dvig plač je po njegovem potreben, ker enotni stroški dela v Sloveniji že dolgo zaostajajo za rastjo produktivnosti, pa tudi zato, ker bi tako dodatno spodbudili povpraševanje gospodinjstev. »Se je pa treba zavedati, da dvig plač ne bo razrešil pomanjkanja visoko kvalificiranih in kvalificiranih delavcev, saj gre tu za posledico preteklih neumnih šolskih reform, kot sta odprava visokih strokovnih šol in vajeništva. Obe obliki šolanja so na primer v Nemčiji ohranili,« poudarja Mencinger.

Zaradi spremenjenih razmer na trgu dela na ministrstvu za delo pripravljajo nekaj ukrepov za spodbuditev hitrejše aktivacije brezposelnih. V predlogu novele zakona o urejanju trga dela, ki ga bo v prihodnjih mesecih obravnaval državni zbor, je na primer predvidena tudi obvezna prijava delavca v evidenco iskalcev zaposlitve že v času, ko teče odpovedni rok. »Ta ukrep bo pripomogel k hitrejšemu pričetku aktivnega iskanja nove zaposlitve, to je še pred uradnim nastankom brezposelnosti, pri čemer bo kršitev te obveznosti sankcionirana z nižanjem pravice do denarnega nadomestila, ki jo bo lahko delavec, če se mu prej ne bo uspelo zaposliti, uveljavil po nastanku brezposelnosti,« pojasnjujejo na ministrstvu.

Z velikim povpraševanjem po ustreznih delavcih se ne srečuje le Slovenija. Enako težavo imajo tudi druge države. V ZDA je ministrstvo za domovinsko varnost prav zaradi tega julija izdalo dodanih 15.000 začasnih vizumov za sezonske delavce iz tujine. S pomanjkanjem delavcev se spoprijemajo tudi Japonska, Velika Britanija in Nemčija, pa tudi nove države članice EU, v katerih imajo podjetja zahodne multinacionalke, katerih vodstva pričakujejo, da lahko v teh državah delavci delajo veliko več in precej ceneje kot delavci v starih članicah EU. »Tako se je denimo na Slovaškem že zgodilo, da se na prosto delovno mesto ni prijavil noben kandidat,« pravi sindikalistka Andreja Poje. »Eden takšnih primerov je tudi Srbija, kjer si tuje multinacionalke obetajo večje zaslužke zaradi poceni delovne sile. V Srbiji namreč minimalna plača znaša 249,69 evra, kar je celo manj kot na Kitajskem, kjer ta znaša 293 evrov.«

V gostinstvu in turizmu, pa tudi v industriji in transportu je dninarstvo postalo ‘normalen’ način zaposlovanja. Tu bi delavce gotovo lažje dobili, če bi jih bolje plačali, je prepričan ekonomist Jože Mencinger.

 V Veliki Britaniji je pomanjkanje delovne sile najizrazitejše v tistih sektorjih gospodarstva, ki so najbolj odvisni od tuje, nizkokvalificirane delovne sile – to sta predvsem kmetijstvo in gradbeništvo. Junija je britanska nacionalna zveza kmetov opozorila, da je sezonskih delavcev bistveno manj, kot jih je bilo pred brexitom. Po podatkih, ki so jih zbrali med člani, se je po zimskem premoru na delo vrnila le tretjina sezonskih delavcev, 17 odstotkov razpoložljivih delovnih mest pa je ostalo nezapolnjenih. Od 80 tisoč sezonskih delavcev, ki pobirajo in pakirajo sadje in zelenjavo, pridelano na britanskih tleh, jih je le nekaj odstotkov rojenih v Veliki Britaniji. Večina jih pride iz Romunije, Bolgarije, Poljske in drugih vzhodnoevropskih držav. Toda to še ne pomeni, da vzhodnoevropski delavci ostajajo doma, saj iz Romunije prihajajo novice o »zgodovinskem« pomanjkanju delavcev v kmetijstvu, medtem ko je na Češkem in Poljskem stopnja brezposelnosti na rekordno nizki ravni. A čeprav podjetja jamrajo o pomanjkanju delovne sile, rast plač tako v ZDA kot v Evropi ostaja zmerna – lastniki kapitala se obnašajo, kot da recesija še kar traja. Pomanjkanje delavcev je idealna priložnost za sindikate, da jim izborijo višje plače.

Zmaga delavcev na Slovaškem

V Volkswagnovi tovarni v Bratislavi je 12.000 delavcev junija ustavilo stroje, kar se je zgodilo prvič po leta 1992, ko je bila tovarna zgrajena. Zahtevali so 16-odstotni dvig plač. Po šestih dneh pogajanj je sindikatom uspelo doseči 14,1-odstotni dvig plač (izveden bo postopoma do novembra 2018), obenem pa bo vsak delavec dobil še 500 evrov enkratnega bonusa in dodaten dela prost dan. Pomenljivo je, da je v tej tovarni povprečna plača že pred stavko znašala 1800 evrov (brez upoštevanja menedžerskih plač), se pravi, da je bila že pred sklenjenim dogovorom o 14,1-odstotnem dvigu za skoraj tristo evrov višja od povprečne plače v edinem slovenskem proizvajalcu avtomobilov – novomeškem Revozu, ki je v lasti francoskega avtomobilskega giganta Renault. 1800 evrov ni samo občutno nad slovaškim povprečjem (povprečna bruto plača v tej državi je 980 evrov), ampak tudi nad slovenskim (povprečna bruto plača pri nas je 1613 evrov). Toda slovaški delavci so lastnika kljub temu prepričali o dvigu. Kako? Tako da so zavzeli jasno stališče. Poudarili so, da ni pošteno, da so plačani manj od kolegov v Nemčiji, zlasti glede na to, da so produktivnejši od njih. Začetna plača v VW Nemčija namreč znaša 2037 evrov, začetna plača v VW Slovaška pa je bila pred stavko 679 evrov. Po šestih dneh pogajanj je delavcem slovaške tovarne uspelo. Bi takšen podvig lahko uspel tudi delavcem Revoza? »Treba je vedeti, da ima avtomobilska industrija na Slovaškem večji nacionalni pomen kot v Sloveniji. Tudi sedež avtomobilskega grozda za vzhodno Evropo je v Trnavi. Proizvajalci motornih vozil na Slovaškem so že leta 2013 ustvarili približno 800 tisoč evrov letne realizacije na zaposlenega, kar je celo več kot v Nemčiji. Ustvarjajo sicer nižjo dodano vrednost od Nemčije, a višjo kot v Sloveniji,« pravi Bogdan Ivanovič iz sindikata SKEI. Se pa strinja, da so plače v Revozu nizke, sploh glede na to, da delavec v tej tovarni v povprečju ustvari 62.000 evrov letne dodane vrednosti, slovensko povprečje pa je okoli 42.000 evrov. Začetnikom v Revozu ponujajo 910 evrov bruto plače, pri čemer gre za delo, ki je fizično izjemno naporno. Zato ne preseneča, da ima Revoz vsakič, ko dobi večje naročilo, težave pri pridobivanju delavcev za delo v nočni izmeni.

Predsednik slovaške vlade Robert Fico je stavkajoče delavce v tovarni VW javno in tudi jasno podprl. Bi tako ravnala tudi slovenska vladajoča politika? Glede na dosedanje izkušnje je kaj takega malo verjetno. Slovenski minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek je denimo januarja javno in tudi precej žolčno nasprotoval celo dvigu minimalne plače za pičlih devet evrov, češ da gre za »korak v napačno smer, ki pomeni dodatno tveganje za delo na črno in za prekarizacijo«, nekaj tednov pozneje pa se je hkrati obregnil ob tako imenovani Lahovnikov zakon, ki omejuje plače direktorjev v državnih podjetjih, češ da je preveč »rigiden«. 5