Sezona na obali

Restavracija Montagu
Obala 14b, Portorož
Tel.: 05 990 04 77
Montagu je od nedelje do četrtka odprt od 11. do 23. ure, ob sobotah pa potegnejo do druge ure po polnoči.

Ambient:
z merchandisom vdove Clicquot okrancljana priobalna dvorana z oblazinjenimi klopmi, polsepareji, veliko teraso in cheesy rimejki v zvočnikih.

Napitki:
pri izbiri vin se tukaj bolj kot po Sloveniji razgledujejo po Italiji in Franciji; pribitki so glede na ostale cene restavracije presenetljivo zmerni

Dostopnost:
peš z obalne ceste ali s plaže; za gibalno ovirane ni zaprek.

Fino:
tatarski biftek

Ne tako fino:
ribja (ekhm, rakova) juha
gamberi in zelenjava v tempuri
krema chantilly s sadjem

Tatarski biftek in ribji carpaccio sta po 16,5, ribja juha 6,5, taljata 22, tempura 15, cezarjeva solata in cheeseburger 9,5, sladice pa od 6 do 8 evrov.

»To bi lahko bil kar dober kaskaderski podvig in hkrati iskanje meja človekove potrpežljivosti,« je napovedani visokosezonski vikend izlet v s turisti gosto poseljen Portorož komentiral vodja Konzumovega centra za logistično-transportne operacije. No, na našo srečo se je potem izkazalo, da je bila v restavraciji Montagu naša ekspedicija del le peščice obedujočih gostov.

Montagu bi bil rad nobel restavracija – in z vinsko ponudbo, večinoma naslonjeno na francoske in italijanske polnitve, ter z obljubljenim avstralskim in japonskim stejkovjem in cenovno politiko na neki način tudi je. Ampak nobleso je treba potem upravičiti tudi z izvedbo, kjer pa Montagu kar velikokrat klecne. Recimo že pri dejstvu, da zaračunavajo pogrinjek, potem pa ne samo, da gostom ne ponudijo kakšnega mini prigrizka (niti grisina ne), ampak od celotnega pogrinjka na golo mizo dobiš v cenen papirnati prtiček zavit pribor, ki ni ravno stajliš dodatek k na dobrih 16 evrov cenjenima hladnima predjedema – predebelo narezanemu in popolnoma neslanemu ribjemu karpaču ter všečnemu, kremastemu tatarcu s številnimi priloženimi aromatskimi dodatki, ki so jedcu omogočali dodatne vaje v slogu. Če bi se kdo spomnil opeči rezine kruha, bi bilo pa sploh fino. Fino bi bilo tudi, če bi bila obljubljena ribja juha res ribja in ne rakova, še bolj fino pa, če ta rakova juha ne bi bila presoljena in z izjemo gumastih koščkov prekuhanih kozic čisto prazna. Še en če imamo: če piščančjega fileja za cezarjevo solato ne bi prepekli do žagavosti, bi bila klasična reč Italijana iz Tijuane čisto spodobna.

Montagu sicer iz rokava zna izvleči tudi kakšnega asa: velik, sočen, ne preveč obložen cheeseburger z ocvrtim krompirčkom je Montagujev price performer; taljata je bila krasna – mehka, sočna, lepo in pravilno pečena, še boljši so bili veliki, hrustljavo ocvrti čebulni obročki, pri katerih se moramo obregniti le ob ceno – šest evrov je za skledico preprostega cvrtja pač resno preveč. Ko smo že pri cvrtju: ko bi le tako hrustljavo, kot so čebulo, ocvrli še kozice in zelenjavo za tempuro, ki je bila otožno zmehčana, za nameček pa – pa zakaj to delate, no? – postrežena z nekim sladkastim sirupom. Ob odlični karamelni tortici in spodobnem čokoladnem sufleju je Montagu razočaral še s skledico skoraj tekoče sladke smetane z malo sadnega zmlevka, kar naj bi bila krema chantilly s sezonskim sadjem. Bolj švohoten in precej zmahan vrhunec sezone je to.