Zbogom, orožje?

Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra.

Osrednja naloga teh cestnih kontrol niti ni preverjanje prometa in ljudi, temveč vzpostavljanje nadzora nad ozemljem. Od Erbila do Mosula so tri nadzorne točke kurdske vojske (pešmerge). Zadnja že spominja na prvo frontno črto z bunkerji in okopi. Od Mosula je oddaljena kakih 30 kilometrov, to pomeni, da so Kurdi zakorakali globoko v provinco Ninive, ki ne sodi k njihovim zgodovinskim ozemljem. Tu živijo pretežno sunitski Arabci, Asirci, Jazidi in Šabaki. S kurdsko vojaško navzočnostjo na tem ozemlju se ustvarja nova težava, ampak o njej na koncu.

Prvi obisk

Kar zadeva nadzor prometa, imam zanimivo in zgovorno izkušnjo. Decembra sem po tej cesti proti Mosulu potoval z Mihaelom Tabitom in njegovim sinom Ninosom, asirskima kiparjema. Namenjeni smo bili v kraj Bagdeda, ki je bil nekaj tednov pred tem osvobojen iz krempljev Islamske države. Na eni od nadzornih točk pešmerge, ki jo je varovalo več skupin vojakov, so mi prepovedali nadaljevanje poti, ker nisem imel niti enega samega dovoljenja kurdskih oblasti ali iraške vojske. Mihael je parkiral avto ob strani, vzel v roke kemični svinčnik in mi na hitro načečkal dovoljenje na zmečkan listič papirja. Da bi bilo vse skupaj videti količkaj uradno, je nanj pritisnil žig iraškega združenja novinarjev, katerega član je. Bil sem sila nejeveren, da bo to zaleglo, a sem mu vseeno pomignil, češ »no, pa da vidimo«. Zapeljal je do naslednje skupine pešmerg in jim izročil pomečkani listič. Podajali so si ga med sabo in se mrščili, vendar nobeden od njih ni hotel imeti glavne besede in po 30-sekundnem natezanju smo se odpeljali naprej, ne da bi kdo pregledal avtomobil ali vsaj moj potni list.

Naslednje nadzorne točke so postavile iraška policija, vladna vojska in različne šiitske paravojaške enote, v Iraku znane pod imenom Ljudske mobilizacijske enote (hažid šabi). Mihael mi je položil na srce, naj nikar ne izzivam s kamero, vendar je bil njegov strah odveč; pretežno mladi bojevniki so bili povsem razigrani. Pri eni od zapor je skupaj z njimi pozirala starejša ženska, odeta v šiitsko ogrinjalo čador, ki pa ni bilo tipično črne barve, temveč kamuflažno zelene. In končno, Bagdedo so nadzorovale iraška policija in asirske paravojaške skupine.

Preden jo je avgusta 2014 zavzela Islamska država, je v njej živelo okoli 70 tisoč ljudi, večinoma Asircev. Njihova ulična praznovanja cvetne nedelje in drugih krščanskih praznikov so bila največja in najbolj pisana v vseh Ninivah. Ta preteklost je zdaj pokopana globoko pod ruševinami. Decembra lani je Bagdeda spominjala na mesto duhov. V zadnjih dneh okupacije so islamski borci požgali od 30 do 40 odstotkov hiš in tako ustvarili črno dimno zaveso, ki jih je varovala pred zračnimi napadi koalicijskih in iraških sil. Od teh stavb ni ostalo nič razen ožganih betonskih skeletov. Druge so razdejali različni izstrelki. Uničene so tudi vse cerkve. Samo en verski objekt je preživel zasedbo in spopade v Bagdedi: mošeja, ena in edina v mestu.

Mislim, da ni niti ene hiše, ki ne bi bila izropana. Česar islamisti in takoj za njimi pripadniki raznih šiitskih paravojsk niso mogli odnesti ali pa zanje ni imelo nobene vrednosti, so uničili. Kupi oblek, knjig in učbenikov, otroških igrač, različnih okrasov, stenskih slik in razbitega pohištva so ležali vsenaokoli. Za nameček so islamisti povsod podstavili bombe. Hiša družine Tabit, denimo, ni bila požgana. Mogoče je k temu pripomogel modri grafit na njenem pročelju, ki ga je načečkal pripadnik Islamske države: »Ne vstopaj! Hiša pripada Abu Omarju Al Tuniziju!« Veseli novici, da je dom ostal cel, pa je skorajda sledila tragedija. Iraška vojska je v ohišju Ninosovega računalnika odkrila podtaknjeno bombo.

»In kaj zdaj?«

Dobrega pol leta kasneje sem se vrnil v Bagdedo skupaj s sodelavcem Miho Mohoričem, s katerim snemava film o Asircih Varuhi civilizacije. Ker sem že decembra videl, kako organizirane skupine delavcev čistijo ulice, sem pričakoval, da bo mesto, čeprav je še vedno na vojnem območju, vsaj deloma urejeno. Vendar ni. Obiskal sem iste ulice in videl isto opustošenje in razdejanje. Ruševine in kosi pohištva še vedno marsikje prekrivajo ceste, da so te komaj prevozne. Bila pa je ena takoj opazna novost: kupi smeti, v glavnem sestavljeni iz plastenk za vodo. Bagdeda se duši v plastiki in drugih smeteh, iz številnih hiš pa zaudarja po urinu. A še vedno spominja na mesto duhov. Ko so konec lanskega leta iraške sile osvobodile asirske kraje v Ninivah, so mediji vzneseno poročali o ponovnem donenju cerkvenih zvonov. Ti danes molčijo. V štirinajstih dneh bivanja v Bagdedi jih nisem slišal niti enkrat.

Do zdaj se je iz begunstva v Erbilu vrnilo približno 200 asirskih družin oziroma okoli 1500 ljudi. Oropani vsega se borijo za golo preživetje. To je hkrati boj za razlog, zakaj sploh ostati tu. Kajti tudi če je tvoj dom nepoškodovan, si je težko na novo organizirati življenje v ulici uničenih in požganih hiš, v kraju, kjer ni tako rekoč ničesar, niti elektrike. Vrnitev domov je nemogoča brez električnega generatorja, saj je ta nujno potreben vsaj za delovanje klimatskih naprav. V sobi, v kateri sva bila nastanjena z Mohoričem, je bil le velik ventilator na stropu, ki je zgolj mešal vroč zrak. V spalnici je bilo tudi ponoči krepko več kot 40 stopinj.

Vročina, neprespanost in stalna dehidracija stopnjujejo obup v ljudeh. »Vlada [v Bagdadu] nam z ničimer ne pomaga. Prepuščeni smo sami sebi!« sem slišal vsaj petkrat na dan. Stvari so pravzaprav absurdne.

V Bagdedi prav zdaj poteka projekt pleskanja stotih hiš; denar zanj so zbrale tuje nevladne organizacije. Da, nekateri domovi so potrebni beljenja, ker so bivalni prostori počečkani z islamističnimi kracami (»Islamska država za vedno!« in podobno), toda večina jih ni. Z Mohoričem sva bila navzoča pri beljenju razkošne hiše, ki tega sploh ni potrebovala, ampak so jo vseeno prebelili, da so upravičili pridobljena sredstva. Ta med drugim znašajo sto dolarjev za vsakega delavca na dan. Predstavili so naju starejšemu paru, ki naju je odpeljal v sosednjo, svojo hišo. Povsem je požgana, od njene notranjosti ni ostalo nič. Moški je nepremično stal sredi nekdanje dnevne sobe, kot bi se poskušal spomniti, kakšna je bila, žena pa je tiho jokala na terasi. »In kaj zdaj? Kaj naj storimo zdaj? Kdo bo pomagal nam?« me je spraševala.

To so glavna vprašanja, s katerimi se po osvoboditvi ukvarjajo ljudje, potem ko televizijske kamere izginejo. Opazil sem, da so tisti, katerih hiše so ostale dokaj cele, pripravljeni zavreči marsikatero stvar, tudi cele kose pohištva, kot bi si želeli začeti povsem na novo, drugi pa so brskali po pepelu, da bi našli vsaj kako malenkost, ki bi jih povezala s preteklim življenjem. »Je to ta njihova vera? Je to islam? Je to to njihovo usmiljenje?« je vpila neka ženska na požganem domu, medtem ko je po tleh pobirala počrnelo kuhinjsko posodo. »Vse življenje delaš, da ustvariš nekaj zase in za družino, in potem vse izgine v dimu,« je pripomnil mož. »Kako naj zdaj začnemo znova?« Tretja hiša, ki sva jo obiskala z Mohoričem, je bila spremenjena v bunker. Pod njo je bil speljan rov do sosednjega vrta. Islamisti so zemljo, ki so jo izkopali, nametali kar v otroško spalnico. »Bagdeda je bila prej najlepši in najbogatejši asirski kraj v Ninivah. Za hišo si moral odšteti tudi po 200, 300 tisoč dolarjev. Najemnina za bar ali trgovino je znašala tudi dva tisoč dolarjev na mesec,« je pripovedoval prijatelj Raid in zmajal z glavo. »Ljudje so tekmovali med seboj. Pomembno je bilo imeti večjo hišo in boljši avto od soseda. Da, postali smo pohlepni in ošabni in bog nas je kaznoval.« To me je spomnilo na nenavadne prizore, ki sem jih večkrat opazoval v begunskih taboriščih pri Erbilu. Pred zanikrnimi belimi zabojniki so bili parkirani izjemno dragi avtomobili in najnovejši terenski džipi.

Eden redkih konkretnih znakov, da se življenje počasi vendarle vrača v Bagdedo, so male trgovine, delavnice, čajnice in preproste restavracije s hitro pripravljeno hrano, ki večinoma vznikajo ob dveh glavnih ulicah. Med trgovinami prednjačijo tiste, v katerih prodajajo pripomočke za delo na domu, gradbeni material in belo tehniko. Vendar posel, ki bi moral logično cveteti, hira. Ni niti dovolj strank niti dovolj blaga. Erbil s prenatrpanimi tržnicami in veletrgovinami je le 60 kilometrov stran, vendar blago ne doseže Bagdede. Zdi se, kot da nikomur, ne Kurdom in ne Arabcem, ni do tega, da bi si to mesto (in drugi asirski kraji v Ninivah) opomoglo.

Sabri, starejši možakar, se skoraj vsak dan pripelje iz Ainkave, pretežno krščanskega predmestja Erbila, v Bagdedo. Zjutraj odpre svojo malo trgovino s hišnimi pripomočki in potrebščinami od izolirnih trakov in baterij do izvijačev in vtičnic. Večji del trgovine je zgorel in Sabriju je uspelo urediti samo njen sprednji del, vsega skupaj štiri kvadratne metre. V vseh letih klatenja po Bližnjem vzhodu nisem naletel na bolj optimističnega človeka. »Dobro, tudi Berlin so po letu 1945 obnovili. Vso Evropo so obnovili, zakaj potem ne bi Bagdede?« je skomigal z rameni. Sabri je zbiratelj, tako kot sta bila njegova pokojna oče in ded. Ko so mu islamisti požgali dom, je izgubil več ducatov albumov znamk in bankovcev, na stotine starih dokumentov in fotografij ter drugih predmetov. Poleg vse svetovne kulturne in zgodovinske dediščine je Islamska država uničila tudi Sabrijev osebni muzej. Vsaj za zbirko zlatih kovancev upa, da jo bo dobil nazaj. Predvideva, da je končala kje v Mosulu. »Šel bom tja in jo poskušal najti. Povpraševal bom naokoli. Kdo ve, lahko se mi posreči in mi jo bo uspelo odkupiti nazaj,« je zatrdil popolnoma resen.

Po vsaki zmagi pride vojna

To je bil en in edini Asirec, ki sem ga slišal reči, da bo šel še kdaj v življenju v Mosul. Večina ljudi se niti v Bagdedo ne bo vrnila. Za začetek je približno polovica prebivalcev mesta že zapustila Irak. Še veliko jih bo odšlo v širni svet, ker tu ne vidijo več prihodnosti. Potem so tu še mladi. Številni od njih si ne želijo vrnitve v Bagdedo. V zadnjih treh letih, ki so jih preživeli v Ainkavi, so se navezali na njene polne ulice, razsvetljene bare in lepotne salone. Predvsem mladi moški vse dneve in večere preživljajo v teh salonih in si v nedogled urejajo pričeske pred ogromnimi ogledali, številni med njimi po obrazu namazani s svetlo zeleno kremo. Vsakič, ko sem jih videl, me je popadla jeza. »Poglej jih,« sem rekel Mohoriču. »Bataljoni neuporabnih mevž.«

Že dve leti snemam film in pišem o Asircih v Iraku. So ena glavnih žrtev iraške vojne? Da. Nad njimi poteka genocid? Da. Nosijo tudi sami del odgovornosti za to? Žal – da. Ne morem se otresti občutka, da so se vdali brez boja. V Ainkavi med ljudmi nisem zaznal nobene borbenosti ali vsaj pripravljenosti, da bi ohranili svoje kraje v Ninivah. Enkrat sem o položaju Asircev v Iraku polemiziral s prijateljico Saimo Altunkayo, francosko fotografinjo asirskega rodu. »To območje [Ninive] pripada Asircem, ne pa Kurdom in Arabcem!« je bila odločna. Pa je to res? Zgodovina nas uči, da je ta zemlja vedno pripadala tistim, ki so jo bili pripravljeni prepojiti s krvjo – svoj čas tudi Asircem. Britanski novinar Patrick Cockburn je eno zadnjih poročil iz Iraka za časopis The Independent začel z besedami: »Sever Iraka je eno od območij na svetu, kjer so ljudje najbolj bojeviti. Starodavne in sodobne utrdbe so vsepovsod.«

V vsem tem času sem srečal asirske borce, ki nosijo v sebi veliko poguma in požrtvovalnosti, vendar jih je občutno premalo in so preslabo opremljeni. Poleg tega so razdrobljeni na manjše enote, ki med seboj ne sodelujejo. Ene sodijo pod iraško vojsko, druge so pripete k hažid šabi, spet tretje k pešmergi. Na iraških bojiščih, kjer se odloča o prihodnosti celotnih etničnih in verskih skupnosti, Asirci ne igrajo bistvene vloge. Enako velja za civiliste, ki se počasi vračajo v Bagdedo. Kljubujejo vročini, pomanjkanju in bedi, vendar jih je premalo, da bi lahko na dolgi rok zdržali vse druge pritiske. Svet je pozabil nanje, Arabcem in Kurdom pa so kvečjemu v napoto.

Da, Berlin in Evropo so obnovili ... Obnovili so ju preživeli in vsi tisti, ki so se vrnili na ostanke domov. Združene države Amerike so jim priskočile na pomoč z Marshallovim načrtom. In – vojne je bilo konec.

V Iraku je drugače. Nadzorne točke okoli Mosula, Bagdede, Bartele, Bašike in drugih krajev napovedujejo nadaljevanje spopadov. Kurdska regionalna oblast s sedežem v Erbilu je za 25. september napovedala referendum o neodvisnosti. Temu bo sledilo določanje meja Kurdistana. Najspornejše ozemlje je provinca Kirkuk, ki plava na nafti in jo zdaj nadzirajo Kurdi. Pred vhodom v mesto Kirkuk so pravkar postavili 21 metrov visok kip vojaka pešmerge – kajti včasih tudi zastave na nadzornih točkah niso dovolj. Zelo verjetno je, da so Kurdi zavzeli tako velik del Niniv zato, da bodo provinco v pogajanjih o delitvi ozemelj ponudili šiitski vladi v Bagdadu v zameno za Kirkuk. A vlada tega bržkone ne bo sprejela. Prvi incidenti se že dogajajo. Pripadniki provladne paravojske hažid šabi so nedavno v Bašiki aretirali tri pripadnike pešmerge. Gre za sporočilo Kurdom, naj pospravijo svojo vojaško mašinerijo in odidejo. Ti odgovarjajo s še globljim vkopavanjem, kurdski predsednik Masud Barzani pa sporoča: »Minili so časi, ko so Iračani lahko grozili Kurdom!«

Asircev (in drugih manjšin) ne bo nihče nič vprašal. Prej jih je preganjala Islamska država, zdaj jim grozi, da se bodo znašli v navzkrižnem ognju. Asirski predstavnik v regionalnem kurdskem parlamentu Srud Makdasi pravi, da manjšine v Ninivah nujno potrebujejo mednarodno varstvo, sicer bodo izginile. »Dovolj bi bilo, če bi Američani zraven Mosula postavili večje vojaško oporišče,« je prepričan. Večina njegovih sonarodnjakov se s tem strinja, vendar se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo. Svetovne velesile se ne obremenjujejo z malimi akterji. Nekaj tisoč Asircev bo ostalo v Ninivah, toda kot narod, ki je še leta 2003 štel poldrugi milijon ljudi v Iraku, bodo izginili. Na ozemlju, na katerem so sedem tisočletij varovali svetovno kulturno dediščino, se bodo zelo kmalu spopadle nove sile. Te bodo, kot je v navadi, razglašale vsaka svojo zmago, hkrati pa okoli sebe uničevale še tisto malo, kar je preživelo do danes. Od zmage do zmage do končnega poraza za vse.