Pravica do posteljice

»Koščki so majhni, brez vonja in pretiranega okusa. Mešala sem jih z riževim napitkom, dodala sem banano za sladek okus in jagodičevje, da je prekrilo barvo.« Tako Urška Repnik na nosečniškem blogu podsrcem.si opisuje recept za napitek (smuti) s posteljico. Tisto posteljico, ki je njenega otroka v maternici devet mesecev oskrbovala z vsemi potrebnimi hranili. Po porodu si je smuti pripravljala več dni zapored. »To je bila najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejela!! Popolno zen stanje, mirnost, spokoj, občutek, kot da lebdim nad tlemi. Oksitocin me je preplavljal po celem telesu, vse skupaj bi lahko opisala kot reko ljubezni, ki je stekla skozi mene. Sploh prva dva dni je bilo neverjetno, ker je bila placenta sveža, potem sem miksala zamrznjene koščke.«

Zaužitje posteljice po porodu, s tujko placentofagija, je ena bolj skrajnih oblik sodobnega »vračanja k naravi«. Reklamo so ji naredile predvsem zvezdnice, kot je na primer Kim Kardashian West. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo najnovejšo modno smernico zaneslo k nam.

Ker je med sesalci v živalskem svetu placentofagija zelo pogosta, naj bi bila povsem logična tudi pri ljudeh. Zaradi bogastva hranilnih snovi naj bi pripomogla k okrevanju po porodu, preprečevanju poporodne depresije in naj bi spodbujala nastajanje mleka.

Posteljica je edino meso, ki ga je dovoljeno jesti tudi vegetarijancem in veganom, saj se, kot piše na še eni nosečniški spletni strani oaza-za-zenske.si, »pridobi iz rojstva in ne zahteva žrtve živali«.

Receptov je veliko. Na Amazonu je mogoče kupiti celo knjigo receptov. Najbolj priljubljen način je predelava v kapsule, a posteljico si lahko pripravite tudi s špageti, v lazanji, kot pečenko ali obaro. Ustvarjalnost pri izrabi se tu še ne konča. »Najprej smo na list papirja naredili odtis. Potem smo odrezali opnico in iz nje napravili bobenček. Dobil ga bo za 18. rojstni dan. Mogoče pa že za sedmega. Kakor bom začutila,« Tanja Erjavšek Simonič na blogu podsrcem.si opisuje svojo izkušnjo. »Delček popkovine in posteljice smo posušili v pečici. Popkovina je močan amulet, ki je skrbno pospravljen pod posteljico našega malega možeka. Posušena posteljica pa je zame. Če je stiska, si jo naribam v smuti. Mali košček pa jo še vedno hranim v alkoholu in čaka na enkapsulacijo.«

Prisilni odpadek

V največji slovenski porodnišnici – ljubljanski – imajo redno opraviti z željo staršev, da bi posteljico po porodu odnesli domov. Še vedno je takih staršev manj kot odstotek, a pri nekaj sto porodih na mesec so ti primeri že postali nekaj vsakdanjega. »S tem imamo precejšnje težave,« pravi vodja porodnega bloka Gorazd Kavšek. »Želje so vsako leto izrazitejše.« A jim ne smejo ugoditi.

V največji slovenski porodnišnici – ljubljanski – imajo redno opraviti z željo staršev, da bi posteljico po porodu odnesli domov.

Slovenska zakonodaja posteljico uvršča med biološke odpadke. Skupaj z drugimi potencialno kužnimi odpadki jih bolnišnice praviloma redno oddajajo v sežig. Sicer jim grozijo visoke denarne kazni.

»Resda bi lahko zamižali na eno oko, a to ne bi bilo prav,« meni Gorazd Kavšek. »Pravila so pravila in taka ustanova, kot je ljubljanska porodnišnica, jih mora upoštevati.«

To pa ne pomeni, da se z ureditvijo strinjajo. »Načeloma temu, da bi matere posteljico odnesle domov, ne nasprotujemo. Ob spoštovanju osnovnih higienskih napotkov v tem ne vidimo kakšne velike težave.«

Matere, ki si tega želijo, pozivajo, naj se organizirajo in od pristojnih zahtevajo drugačno ureditev področja. »Na željo staršev posteljico shranimo in jih napotimo na reševanje zahteve na našo pravno službo s skrito željo, naj vendar že enkrat kdo zadevo postavi pred sodišče, da dobimo precedens.«

Sedanja ureditev povzroča precej sporov in različnih neljubih dogodkov. »Zgodilo se je že, da so nam posteljico odtujili, da je po porodu preprosto izginila.«

Nekatere manjše slovenske porodnišnice spoštovanja pravil ne jemljejo tako resno. Več sogovornikov nam je neuradno povedalo, da si je z ustrežljivostjo do takšnih želja predvsem jeseniška porodnišnica našla tržno nišo. Tam na naša vprašanja niso želeli odgovarjati.

So pa tamkajšnji zdravniki in zdravnice na pristojne organe večkrat naslovili vprašanja v zvezi s pravico do placente. In vedno so dobili negativen odgovor. Tudi od Komisije za medicinsko etiko: »Gre za biološke odpadke človeškega izvora, ki so potencialno kužni in jih je treba zato nadzorovano odstraniti s sežigom.«

A v nekaterih porodnišnicah, v katerih so taki primeri sicer redkejši, kljub temu odkrito priznavajo, da prošnjam praviloma ugodijo. »Mati ima pravico do posteljice,« pravi predstojnik trboveljske porodnišnice Andrej Pogačnik. »To je del njenega telesa in pripada njej. Lahko pa razpravljamo, ali je to normalno, ali je v skladu s kulturno-civilizacijskimi vzorci.«

Za to, da naj bi zaužitje posteljice materam dejansko koristilo, ni nikakršnih resnih dokazov.

Izguba kompasa

Prevzemanje še tako bizarnih navad v imenu vračanja k naravi bi res že lahko označili za kulturno-civilizacijski vzorec. »Pri veliko novodobnih zahtevah, povezanih s porodom, nosečnice pogosto sploh ne vedo dobro, zakaj naj bi bile dobre, ampak le slepo vztrajajo, ker je tako pač moderno,« pravi vodja kranjske porodnišnice Polona Podnar. Veliko vlogo pri tem imajo po njenih besedah tako imenovane ‘dule’. »To so obporodne pomočnice brez kakršnekoli strokovne izobrazbe, ki se čutijo poklicane ženskem pomagati pri porodu. Njihova beseda v porodni sobi pa velja več kot nasvet zdravnika.« Starši so za njihovo prisotnost pri porodu pripravljeni plačati več sto evrov. »Malo smo izgubili kompas. Ženske in njihovi otroci so zaradi dul včasih postavljeni tudi v zelo nevarne situacije, ko zaradi nestrokovne presoje osebe, ki nima nikakršnih izkušenj v porodništvu, porodnica ne dovoli ukrepanja in kar verjame, da bo ‘že vse v redu, ker ona ima superžensko moč’, mi pa vemo, da gre lahko marsikaj narobe.«

Za to, da naj bi zaužitje posteljice materam dejansko koristilo, ni nikakršnih resnih dokazov. Nobena od do zdaj opravljenih znanstvenih raziskav jih ni našla. Lahko pa si mislimo, da takšno dejanje sproži izjemno močan učinek placeba, iz katerega izhajajo številne anekdote, ki jih je mogoče najti na spletu.

Pri tem se je treba zavedati, da zaužitje posteljice nikakor ni brez tveganja. Navsezadnje gre za surovo meso. Ameriški Center za nadzor bolezni je ravno prejšnji mesec objavil primer življenjsko ogrožajoče okužbe dojenčka s streptokokom B, ki so jo povezali z materinim uživanjem kapsul, napolnjenih z okuženo posteljico.

Tega se matere premalo zavedajo, meni psihologinja Cynthia Coyle z univerze Northwestern v Chicagu. »Ženske, ki so sicer zelo previdne pri tem, kaj zaužijejo med nosečnostjo in dojenjem, so pripravljene zaužiti nekaj brez dokazov o koristih in s potencialnim tveganjem zase in za otroke.«