Izvor Slovencev

Pred tednom se je predsednik SDS Janez Janša udeležil posveta z zgovornim naslovom Slovenci v Alpah od pradavnine, ki ga je v Bovcu pripravil Gorniški klub dr. Henrika Tume. Gre za srečanje »domoljubov«, ki drug drugemu vneto dokazujejo, da je uradna slovenska zgodovina laž in da sodobni Slovenci ne izhajamo iz Slovanov, temveč iz veliko starejših ljudstev. Pri tem konservativni psevdohistorji kar tekmujejo, kateremu bo naše prednike uspelo poriniti dlje v preteklost. To je seveda logično, starejši ko je narod, večja je v očeh tradicionalistov njegova pravica do zemlje, na kateri živi, večja je njegova veljava v primerjavi z novimi prišleki.

V »domoljubnih« krogih je bila še do nedavnega priljubljena venetska teorija, po kateri so bili naši predniki pripadniki antičnega indoevropskega ljudstva, katerega ozemlje se je komaj dotikalo današnje Slovenije, zdaj pa se pojavljajo trditve, da smo v resnici še precej starejši in da je košček raja pod Alpami slovenski že skoraj od pamtiveka; slovenski naj bi bil že globoko v mlajši kameni dobi.

Toda resnica je veliko bolj zapletena in za ušesa »pravih inu plavih Slovencev«, kot so Janša in somišljeniki, manj prijetna od takšnih mitov.

Med najbolj znanimi raziskovalci, ki danes brskajo po krajevnih imenih, starih pripovedih in sodobnih raziskavah in na njih utemeljujejo sklepe o slovenskem staroselstvu, sta etnologinja in nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo v Bajukovi vladi Duša Krnel Umek in upokojeni univerzitetni profesor kemije Anton Perdih, ki trdi, da so prve karantanske vojvode ustoličevali že pred 4000 leti, torej globoko v bronasti dobi. Oba sta bila navzoča na posvetu v Bovcu, ki se ga je udeležil Janša. Ta ni skrival navdušenja nad slišanim, v nagovoru pa je pozval – še enkrat – k reviziji uradne zgodovine: »Vsaj nek dvom v to bi moral biti dopuščen in prosta debata o tem, primerjava virov, spopad argumentov.«

Sklicevanje na genetiko

Ni bilo prvič, da se je vodja opozicije in pisec fabul o Noriškem kraljestvu udeležil takšnih dogodkov. Prvo okroglo mizo o »resničnem« izvoru Slovencev je društvo Henrika Tume pripravilo leta 2010, ko je poleg utemeljiteljev venetske teorije, duhovnika Ivana Tomažiča in ekonomista Jožka Šavlija – ki sta dokazovala, da je o Venetih kot prednikih Slovencev govoril že Homer –, nastopil tudi Janša. Ta od takrat ne zamudi srečanja domoljubnih ljubiteljskih zgodovinarjev v Bovcu.

»Po mojem mnenju gre za čisti pragmatizem in nabiranje privržencev. S podpiranjem teh teorij skuša nacionalistična politika kot vprašljive prikazati povezave z drugini južnimi Slovani in Slovence s kvazihistoričnimi argumenti oddaljiti od skupne preteklosti s temi narodi,« meni eden največjih slovenskih strokovnjakov za novejšo zgodovino Peter Vodopivec, ki kot primere podobnega (nacionalističnega) diskurza navaja povezovanje Romunov z antičnimi Dačani pod Ceausescujem in hrvaško odkrivanje perzijskih korenin v času Franja Tuđmana.

Upehane teorije o avtohtonosti Slovencev so nov zagon dobile z razvojem genetike, na katero se posebej rad sklicuje Perdih. Pri tem izhaja iz več raziskav genskega materiala sodobnih Evropejcev, iz katerih selektivno črpa podatke, ki naj bi dokazovali njegove trditve. A glede na gorečniško vnemo po »primerjavi virov, spopadu argumentov« zagovorniki slovenske avtohtonosti izpuščajo dejstva, ki jih razkriva genetika, na katero se sklicujejo.

Med raziskavami na tem področju je za razjasnitev vprašanja o izvoru ljudi, ki živijo na ozemlju Slovenije in se imajo za Slovence, verjetno največ naredila raziskava strokovnjakov z Oddelka za molekularno genetiko pri Inštitutu za patologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so pod vodstvom vodje oddelka Damjana Glavača podrobno proučili genski material 400 Slovencev; izsledki so bili predstavljeni v doktoratu, ki ga je Andrej Zupan leta 2014 zagovarjal na Biotehniški fakulteti.

Čistokrvni mešanci

Zupan, Glavač in sodelavci so podrobno proučili 29 najpogostejših haploskupin kromosoma Y pri 400 posameznikih iz vse Slovenije; gre za skupke kombinacij genov na verigi DNK, ki se dedujejo po moški liniji.

Vsaka skupina je nastala z edinstveno mutacijo, njen nosilec pa je prednik celotne haploskupine, pri čemer zmore genetika bolj ali manj natančno določiti čas mutacije in s tem obdobje, v katerem je živel omenjeni prednik.

V naših genih so se v tisočletjih nabrali zapisi različnih mutacij in te so vsaka po svoje prispevale k edinstveni mešanici, ki sestavlja vsakega izmed nas. Nihče torej nima zgolj enega, temveč celo vrsto genetskih prednikov iz različnih haploskupin, ki so živeli v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih območjih. Zato nihče nima »čistega« genskega zapisa – vsak človek je mešanec. Tudi poslanec SDS Marjan Pojbič, ki je ob dnevu državnosti na Facebooku pozival k izgonu politikov in županov, ki »niso pravi Slovenci«. S stališča genetike bi težko izrekel večjo neumnost; »pravi« Slovenci ne obstajajo, temveč lahko govorimo zgolj o bolj ali manj podobnih kombinacijah genetskih haploskupin.

Slovenci smo po sestavi kromosoma Y v povprečju še najbolj podobni Slovakom, Čehom in – presenečenje za vse nasprotnike arbitraže – Hrvatom.

Čisto vsak izmed migrantskih valov, ki so od pradavnine dosegli naš prostor, je v slovenski DNK pustil haploskupino. Te so se v nas nalagale kot plasti, pri čemer je prav najzgodnejša, slovanska, največja in najtrdnejša. Gre za t. i. skupino R1a, ki po izsledkih raziskave Glavača, Zupana in sodelavcev v povprečju sestavlja največji delež slovenskega genskega materiala (37,5 odstotka). S Slovani lahko povežemo tudi haploskupino I2a1b, ki je prispevala nadaljnjih 13 odstotkov. Gre za gene, ki so se najverjetneje razvili na Balkanu in so jih prek Anatolije na območje Ukrajine zanesli predniki Indoevropejcev, ki so se kasneje razvili v Protoslovane in so gojili bojevniško kulturo bojnih sekir, ki je iz stepe prodirala k nam že pred 4000 leti.

Druga veja Indoevropejcev je prispevala haploskupino R1b, ki je najpogostejša skupina v Zahodni Evropi, v slovenski DNK pa je z 20 odstotki na drugem mestu; nosilci teh genov so bili predvsem Kelti. Sledi skupina I1, ki se je k nam razširila iz Skandinavije in sestavlja 11,9 odstotka slovenskega dednega nabora, za njo pa so tri najstarejše skupine genov prvih Evropejcev (E, G in J), ki so se z mutacijami razvile že v starejši oziroma mlajši kameni dobi.

Pod slovanskim soncem

Te odstotke je Zupan primerjal z deleži pri drugih narodih. Neizpodbitno je ugotovil, da smo Slovenci po sestavi kromosoma Y v povprečju še najbolj podobni Slovakom, Čehom in – presenečenje za vse nasprotnike arbitraže – Hrvatom ter da »homogeni genetski sklad zahodnoslovanskih populacij in slovenske populacije kot celote potrjuje obstoj skupnega genetskega jedra, iz katerega so se razvili sodobni slovanski narodi Srednje Evrope«.

In še zanimivost – kot piše Zupan, Slovani imena po vsej verjetnosti niso dobili iz latinskega 'sclavi' oziroma 'sužnji', kot so trdili fašisti in drugi zagovorniki slovanske »podčloveškosti«, temveč so ga izpeljali sami iz besede 'slovo', ki je pomenila 'govor'. Plemena, ki so govorila isti jezik, so se torej imenovala 'Slovani', tujce, ki ga niso razumeli, pa so imela za neme ljudi, torej 'Nemce'. Njegove ugotovitve sta večinoma potrdila ljubiteljska raziskovalca Marjeta Manfreda Vakar in Darko Vrečko, ki sta na seznam Slovencem gensko najsorodnejših ljudstev dodala še Ruse.

Predin je imel prav

S stališča genetike Slovenci torej ne izhajamo zgolj iz enega ljudstva, pa naj bodo to fantomski neolitski Karantanci, Veneti ali zgodovinsko izpričani slovanski osvajalci. Smo potomci vseh ljudi, ki so se naseljevali in plodili na našem ozemlju, pri čemer je najopaznejšo sled v naših kromosomih in kulturi pustil Praslovan, ki je, kot je že pred desetletji pel Zoran Predin, »preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil«. Slovenci smo po genetskih analizah otroci neprekinjene globalizacije, ki nas zaznamuje od prazačetkov človeštva; v sebi nosimo delce nekaterih zapisov, ki so enaki kot na primer pri Sircih in Afganistancih.

»Domoljubi« so se na genetsko potrditev mnenja o večinsko slovanskem izvoru odzvali z vztrajanjem na okopih zgodovinskega novoreka in prikrajanja podatkov. Tako je na predavanju v Sežani pred tremi leti Perdih kategorično trdil, da največji delež genskega materiala kromosoma Y Slovencev sestavljata prastara, paleolitska haploskupina I in skupina R1a, vsaka po tretjino. Ko je bil dobra dva meseca kasneje objavljen Zupanov doktorat, ki je pokazal, da je naša DNK veliko bolj raznolika, skupina R1a pa ima v njej daleč največji delež, je Perdih spremenil strategijo. Lotil se je dokazovanja, da ti geni nimajo nič skupnega s karpatskimi Slovani, temveč so k nam prišli že veliko prej, pred približno 9000 leti. Pri tem je izhajal iz raziskav spornega kemika Anatolija Kljosova, ki med drugim trdi, da se je človeška vrsta razvila – kakopak – v Rusiji, svoje raziskovalno delo pa je opisal kot »domoljubno znanost«.

»Zgodovina je resna veda«

Pri tem je treba izrecno poudariti, da brskanje po genih samo zase niti približno ne zmore dati celovitega odgovora na vprašanje o izvoru naroda, ki se danes imenuje slovenski. To je mogoče le v povezavi s širokim naborom ved od zgodovine, jezikoslovja, umetnostne zgodovine do psihologije in sociologije.

Čisto vsak izmed migrantskih valov, ki so od pradavnine dosegli naš prostor, je v slovenski DNK pustil haploskupino. Te so se v nas nalagale kot plasti, pri čemer je najzgodnejša, slovanska, največja in najtrdnejša.

»Genetika proučuje zgolj biološke, ne pa tudi kulturnih kategorij, ki so ključne za razumevanje nekega naroda. Sploh pa tudi v genetiki ni na voljo dovolj primerjalnega gradiva za kompleksne in ustrezno zanesljive analize; nabor genskega materiala iz starodavnih grobov je pogosto premajhen, da bi lahko z gotovostjo dokazovali migracijske tokove in sorodnost med narodi,« opozarja profesor za srednjeveško zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti Peter Štih.

Kljub temu Perdih, sicer sosed pokojnega avtorja venetske teorije Jožka Šavlija, še naprej širi svoje teorije – na odkrito veselje številnih »domoljubnih« skupin, med katerimi so tudi take, naklonjene neonacizmu. Maja 2015 je nastopil celo v državnem svetu in tam razlagal, da »bo treba izvor Slovencev iskati najpozneje pred okoli 7500 leti, če ne že pri prvotnih ljudeh s haploskupino I, pred 46.000 ali še več leti«. Ko pa ga je nekdanji rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik izzval, naj predstavi svoje metode in institucije, ki zagotavljajo enotnost uporabljenih raziskovalnih standardov, je po poročanju Dnevnika »zatrdil, da je nadzor zagotovljen. A imena institucije, ki nadzor izvaja, se ni mogel spomniti.«

Pa tudi če bi se ga, to ne bi spremenilo dejstva, da so njegovi sklepi zgrešeni. Zgodovinar Štih Perdihove trditve o Prakarantancih in ustoličevanju vojvod že pred štirimi tisočletji označuje za absurdne: »Zgodovina je resna veda, ki je že pred časom zavrgla takšne načine argumentiranja.«

Nevarna metoda

Nauki ljubiteljskih revizionistov uradne zgodovine si ne bi zaslužili posebne pozornosti, če ne bi za njihovimi prizadevanji stali neka ideologija in politika. »Nekateri verjamejo, da se narod gradi na slavni preteklosti, zato si izmišljajo mite o sebi in stereotipe o sosedih. Nevarno je, ko se ti miti sparijo z nacionalističnimi politikami,« pravi Štih.

Janševo govorjenje o dopuščanju dvoma in prosti debati se na prvi pogled zdi nedolžno, upravičeno, demokratično. Toda ta demokratičnost se nanaša na željo po vključitvi populističnih, zgrešenih in potencialno eksplozivnih zamislih v javni prostor in enakovredno obravnavo teh zamisli in znanstveno dokazanih dejstev. Legitimiranje tez o daljni in slavni preteklosti bi njegovi politiki omogočilo oblikovanje nacionalnega mita o zlatih starih časih Venetov/Noriškega kraljestva/Karantanije, v katere bi se lahko vrnili s spoštovanjem tradicije in konservativnih vrednot. Obenem bi SDS in njej sorodne politične skupine dobile dodatne »argumente« za vztrajanje pri zavračanju beguncev z izčrpanega evropskega juga, Bližnjega vzhoda in iz drugih delov sveta.

Kot pojasnjuje Peter Vodopivec, »alternativna« zgodovina ni nič novega, temveč se pojavi, ko se narod ali neka skupina znotraj njega čuti ogrožena: »Tako so nemški in italijanski pritiski na naše prebivalstvo že v 19. stoletju sprožili nastanek teorij, po katerih smo Slovenci veliko starejši od Nemcev, razširjala sta jih zlasti Trstenjak in Tuma.«

V tem kontekstu bi sodobni razmah takšnih razmišljanj lahko razumeli kot odziv na zapletene pojave sodobnosti, ki pospešeno briše nacionalne meje in stare identitete. A četudi Vodopivec pravi, da ga veliko bolj kot »brskanje skupine entuziastov po tisočletni preteklosti« skrbi prikrajanje novejše zgodovine in zlorabljanje tragičnih usod njenih žrtev v politične namene, pa ponarejanje dejstev in tez o izvoru Slovencev ni nedolžno. V sebi nosi težnjo po reduciranju naroda na genetsko kategorijo, kategorijo kri-in-čast, »blood and honor«. Od bajanja o narodni ali rasni izjemnosti in izbranosti do gradnje totalitarizma in znašanja nad šibkejšimi je le korak. Tega ne potrjuje le primer nacistične Nemčije, ampak tudi svarila, ki prihajajo iz drugih držav vzhodne in srednje Evrope.

Hrvati bi bili Nemci, Čehi Kelti

Tako kot pri nas so se takšne teorije z razpadanjem nekdanjega socialističnega bloka okrepile tudi drugod, razširjale pa so jih struje desničarskih demagogov, ki so v panslavizmu videli vezivo socialističnih večnacionalnih tvorb, zato odmik od njega razumejo kot nujni pogoj za vzpostavitev lastne identitete. Nova država, nova zgodovina.

Danes se po vzhodu Evrope (znova) krepijo absurdne teorije o izvoru posameznih ljudstev, ki gredo v dve skrajnosti. Prva je poudarjanje keltskih in germanskih korenin ali pa sklicevanje na megleno staroselstvo, s čimer želijo lokalni nacionalisti svoje države ločiti od domnevno manjvrednega slovanskega Vzhoda. Poleg podalpskih »domoljubov« ta recept uporabljajo tudi na primer na Češkem, kjer cvetijo teorije o keltskem izvoru, in na Hrvaškem. Tam je bila pod Tuđmanom modna »iranska« teorija, na prelomu stoletja pa so nacionalisti brž pograbili genetsko »raziskavo«, ki jo je opravila skupina pod vodstvom nekdanjega šolskega ministra Dragana Primorca, in iz nje selektivno pridobili »dokaze«, da so Hrvati na Balkanu že od kamene dobe, po krvi pa naj bi bili najbliže Nemcem.

Druga priljubljena strategija vzhodnoevropskih desničarjev je napihovanje lastnega (veliko)slovanstva, s čimer želijo izpodbiti ruski primat nad slovanskim kulturnim krogom. Poljski konservativci tako na veliko slavijo svoje slovanske korenine in tradicijo; leta 2014 je državo na evrovizijskem tekmovanju zastopala pesem z nedvoumnim naslovom Mi Slovani (My Słowianie). Še korak dlje so šli ukrajinski nacionalisti, ki Ruse zmerjajo s Tatari in Ugrofinci, svoj narod pa vidijo kot izvor ne le Slovanov, temveč tudi arijske rase.

Mi, Slovenci

V tem kontekstu sanjarjenje o Venetih in celo prvobitnih neolitskih »staroselcih« ter Janševo označevanje zgodovinskih utemeljitev, da so predniki Slovencev »iz nekega močvirja« za Karpati, za pravljice ni prav nič posebej izvirnega.

»Nekateri verjamejo, da se narod gradi na slavni preteklosti, zato si izmišljajo mite o sebi in stereotipe o sosedih. Nevarno je, ko se ti miti sparijo z nacionalističnimi politikami.«

Zato pa je nevarno. Ne zaradi tega, ker gre za izkrivljanje dejstev, večja težava se skriva v odkriti težnji desnice, da bi narod opredelila izključno kot genetsko/rasno kategorijo, kar je nevarno blizu nacistični evgeniki, le da se danes namesto obsega lobanj merijo deleži genskih skupin v kromosomih.

Toda, kot opozarja Štih, »narod« še zdaleč ni (le) kri in čast. »Ni gena za povsem določen jezik ali za nacionalnost. Populacija se je resda menjavala, a to še ne pove nič o spreminjanju narodnih identitet. Italijani niso sodobni Rimljani, Francozi niso današnji Kelti in ljudje, katerih predniki so se pred dvema generacijama odselili v ZDA, niso kakšni avtohtoni Evropejci, temveč Američani.« Slovenci smo torej veliko več kot mešanica haploskupin, našo identiteto je poleg migracij izoblikovala množica zgodovinskih mejnikov, s katerimi smo se vzpostavili kot narod. Slovenci smo, ker smo razvili svoj jezik, kulturo, šege in odnos do drugih narodov in samih sebe. Slovenci smo, ker so nekoč nastali Brižinski spomeniki, ker sta se pojavila Trubar in Prešern, ker smo bili pokristjanjeni v katolicizem in podrejeni Avstro-Ogrski, ker smo se bodli s Turki, imeli protireformacijo; ker smo živeli v Jugoslaviji in se od nje osamosvojili, vmes pa smo se pod rdečo zvezdo uprli nacizmu in fašizmu in se nato razdelili zaradi odnosa do kvizlinštva.

Vse te izkušnje, pridobljene v tisočletjih, velike in majhne, slave vredne in ponižujoče, so naši pravi predniki. In šele z njimi smo dobili svojo kulturo, identiteto, edinstveno in obenem skladno z drugimi narodi.