Nevermore* II

Še vedno smo v predavalnici drugega letnika Pravne fakultete. Pred nami še vedno stoji profesor v brezhibni, modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. Profesor s Harvarda. In pred njim, v klopeh, smo še vedno mi, devetnajst- ali dvajsetletni študentje. In študentke. Tokrat z nekoliko privzdignjenimi obrvmi, presenečeni. Nekaterim je morda celo zaprlo sapo. Njej zagotovo, kolegici, ki je imela nekaj povedati, ki je imela mnenje. In ga je želela deliti. S svojim priljubljenim profesorjem. In z nami, kolegi. Saj to naj bi bil končni profesorjev cilj, predvidevam, vsega tega intelektualnega vzburjanja, da privede do aktivnih, razmišljajočih študentov, ki imajo kaj povedati. In ona je o snovi razmišljala, pripravila se je, prebrala je gradivo, tudi tisto dodatno, dvignila roko, vstala in povedala svoje mnenje. In se nato, poparjena s profesorjevo seksistično opazko, hitro in tiho sesedla nazaj v klop. »Rekla je ‘mislim’ (ali pa ‘v bistvu’), v resnici pa je že prenehala misliti,« je (navajam po petindvajset let starem spominu) še dalje zabavljal na njen račun profesor.

In mi? Njeni kolegi v zadnjih klopeh? Muzali in posmihali smo se z njim. Malo smo ji privoščili, »piflarki, ki ne šteka«. Bili smo pač (nekateri) devetnajstletni kreteni, ki takrat, bilo je leto 1993, besede, kot je seksizem (da o mizoginiji niti ne govorim), še nismo vzeli. In smo se mu, ko se mu je dogajalo pred nami, kretensko smehljali.

Epilog

Na tej točki je umestna pripomba o tem, da je dovolj fikcije, dovolj literariziranja in da je čas za spoprijem z resnico. Mar to pomeni, da vse tisto, kar je zapisano v tekstu iz prejšnjega tedna, ne drži? Drži, a ne zadošča. Umanjka zgornji, izbrisani prizor.

Sicer je res, da je profesor na stara leta dodatno izgubil kompas in v javnost brez zavor trosi seksizme in mizoginijo, a njegov odnos do žensk ni od včeraj oziroma od danes, ampak od nekdaj. Zato bi bilo v resnici krivično, če bi za vse krivili njegovo starost. Ta še zdaleč ni nujno obdobje človekovega intelektualnega in ustvarjalnega zatona (žal ne več živ dokaz za to sta David Bowie in Leonard Cohen in njuna poslovilna albuma Blackstar in You want it darker), zato je poanta o starosti in z njo povezanem strahu pred izgubo pozornosti, kot odločilnem vzroku zadnjih profesorjevih eskapad (čeprav tudi vse to v precejšnji meri drži), prešibka. Je pa lepo zaokrožila tekst, ki je bolj literaren kot stvaren in ki je morda (pre)več stavil na berljivost in stil. Resnici na ljubo so profesorjeve zadnje izjave povsem konsistentne z nekaterimi njegovimi preteklimi stališči do žensk, predvsem pa z njegovimi ravnanji. Ne moremo pa reči, da to velja za nekatera stališča, ki ga zadevajo bolj kot pravnika in jih je doslej, kot pravi, pragmatično zamolčeval. Posledično nam glede na to, da je leta 1993 na profesorsko oblekel še togo ustavnega sodnika, leta 1998 pa obe zamenjal za tisto evropskega sodnika za človekove pravice, ki jo je nato nosil dolgih osemnajst let, postane jasno, da resnični problem v vsej tej zgodbi niti ni profesor sam, ampak tisti, ki smo bili vsa leta do stališč strpni, in tisti, ki so ga kljub jasno izraženima sovražnosti in omalovaževanju žensk, nad katerima se glasno zgražamo, ko gre za poljskega člana evropskega parlamenta, nastavljali na te funkcije.

Tudi njegovi profesorski kolegi, predvsem s Pravne fakultete, ki se niso dovolj glasno in odločno odzvali na njegove eskapade v preteklosti in se tudi danes ne oglasijo ob njegovih netočnih in zlonamernih interpretacijah pravne subjektivitete nerojenega otroka (nasciturus) v rimskem pravu ali recimo o tem, da naj bi splav pomenil kršitev drugega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Še dobro, da se je oglasil drugi naš pravnik v Strasbourgu Matjaž Gruden in slednjo razlago označil za nevredno študenta prvega letnika prava (zlonamernost je v tem, da profesorju nizanje različnih znanstvenih, etičnih in pravnih argumentov, iz različnih kontekstov, o tem, kdaj se začne človekovo življenje oziroma kdaj zarodek postane otrok, poleg hranjenja lastne nečimrne podobe, služi predvsem za to, da bi pod njimi potegnjeno črto lahko zapisal, da »bolnišnice po svetu vsak dan končajo življenja 125.000 nerojenim dečkom in deklicam«, torej zgolj za to, da bi ženskam sveta naprtil krivdo za umore milijonov in milijonov nerojenih dečkov in deklic). In problem je, kot je jasno iz zgornjega zapisa, politika. Tudi današnja. Kljub njegovi splošno znani mizoginiji ga je vedno znova imenovala oziroma predlagala na najvišje sodniške funkcije (vključno z aktualno vlado, ki ga je imenovala v Komisijo ZN za človekove pravice), s čimer mu je omogočila, da v zadnjih razpravah namesto z močjo (pravnega) argumenta nastopa s pozicije moči in avtoritete nekdanjega sodnika evropskega sodišča za človekove pravice in s tem agendi Aleša Primca (ki se je začela z odrekanjem enakopravnosti istospolnim parom, nadaljuje pa se z odrekanjem že davno priborjenih ženskih reproduktivnih pravic) daje nekakšno kvazi pravno in kvazi znanstveno legitimnost.

Lep par sta postala, profesor in Primc. Skrbi ju za vse nerojene zarodke … prav nič pa (medtem ko profesor mirno razlaga, da država lahko krši človekove pravice zgolj tistim, ki so že na njeni strani žice) za otroke na drugi strani rezilne žice in tiste, ki se trudijo ne potoniti v Sredozemlju.

*nevermore (angl.) - nikdar več