»Ne obstaja revolucija, ki bi ji bogati ploskali«

Iz Venezuele, ki je še pred nekaj leti veljala za paradigmo razvoja »socializma za 21. stoletje«, številni zahodni levičarji so jo navajali kot zgled, prihajajo novice o pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin, o razpadu zdravstva in o vse večji korupciji v družbi in državi. Od aprila potekajo množični protesti proti predsedniku države Nicolásu Maduru, najmnožičnejši pa so v glavnem mestu Caracas. V spopadih med varnostnimi silami in protestniki je v zadnjih mesecih umrlo več kot 120 ljudi, na tisoče protestnikov je venezuelska oblast aretirala. Tudi volitve za ustavodajno skupščino minulo nedeljo, razpisal jih je predsednik Maduro, je zaznamovalo nasilje, v katerem je umrlo vsaj 10 ljudi. Na njih je, ob bojkotu opozicije, slavil Maduro, kar je predsednik že označil za »zgodovinsko zmago« in »novo obdobje boja« za socialistično revolucijo. 545-članska ustavodajna skupščina, v njej so samo Maduru naklonjene stranke, bo imela moč razpustiti narodno skupščino, v kateri ima večino opozicija. Povedno je, da je Maduro takoj po izvolitvi skupščine ukazal aretacijo opozicijskih voditeljev Leopolda Lopeza in Antonia Ledezme.

Pogled na Venezuelo od zunaj je danes enovit. Tudi nekatere leve stranke je več ne navajajo za zgled uspešnega »socializma za 21. stoletje«. Med njimi je denimo aktualni predsednik britanskih laburistov Jeremy Corbyn, ki je leta 2012 dejal, da je venezuelska pot »navdih za nas vse v boju proti politiki varčevalnih ukrepov in neoliberalni politiki v Evropi«. Danes Corbyn, kot mnogi drugi voditelji evropskih socialdemokratskih strank in strank nove levice, molči. Za nasilje in nevzdržne razmere v državi večina zahodnih medijev krivi vladajoče Mudurove socialiste, le redki, denimo nekdanji kontroverzni londonski župan Ken Livingstone, pa odkrito opozarjajo, da zahodne države in bogate venezuelske družine z onemogočanjem izvoza in uvoza in prodaje izdelkov doma sabotirajo revolucijo. Livingstone je za Talk Radio dejal, da »okoli 200 družin nadzoruje 80 odstotkov vsega bogastva v Venezueli«.

O pogledih na venezuelsko revolucijo, ki jo je spočel Hugo Chávez, o ljudskem prevzemu oblasti, o uporništvu v latinskoameriških državah, o vmešavanju ZDA v tej regiji smo se pogovarjali v Ljubljani z dr. Carmen Bohórquez, profesorico zgodovine, tudi nekdanjo poslanko narodne skupščine Bolivarske republike Venezuele in državno sekretarko na ministrstvu za kulturo, danes pa koordinatorko mednarodne Mreže intelektualcev, umetnikov in borcev za ohranitev človečnosti. Intervju je nastal še pred volitvami in sedanjimi pretresi v Venezueli.

Zahodni mediji poročajo o Venezueli kot o »propadli državi«. Je res tako črno?

Venezuela je postala tarča medijskih napadov v trenutku, ko je predsednik Chávez pred 18 leti zmagal na volitvah. Razmere so se zaostrile, ko je etablirani, uveljavljeni politični razred spoznal, da je predsednik Chávez pripravljen izpolniti, kar je obljubljal v predvolilnih govorih. Torej radikalno spremeniti družbeno strukturo Venezuele in odvzeti moč uveljavljenemu političnemu razredu. Stranki, ki sta 200 let vladali Venezueli, sta se zbali za svoje interese in ob pomoči mednarodne desnice, še posebno ZDA, ki Latinsko Ameriko vedno dojemajo kot ekskluzivno območje svoje nadvlade, bojkotirata družbene spremembe. V 18 letih bolivarske revolucije smo doživeli državne udare, proteste podjetnikov in trimesečno naftno sabotažo, ki nas je potisnila v težke življenjske razmere, saj niti goriva za pripravo hrane nismo imeli. Nasprotniki bolivarske revolucije delajo po receptu, ki so ga uporabili pred desetletji proti Salvadorju Allendeju v Čilu. Uničujejo naše gospodarstvo. Funkcionarji zunanjega ministrstva ZDA so celo sami dejali, da je edini način za zmanjšanje podpore ljudstva bolivarski vladi ustvariti gospodarske razmere, v katerih bo prebivalstvu onemogočena redna preskrba z živili. Zdaj doživljamo kopičenje, skrivanje in onemogočanje dostopa do živil, tihotapljenje in ustavljanje proizvodnje živil, ki so pomembna za življenje, to pa povzroča stisko. Za nekatere artikle je treba stati v vrstah po 8, 10, 12 ur. Predvsem za mleko, riž, moko za arepo, ta ima vlogo kruha, piščančje meso, sladkor, kavo in toaletni papir, higienske vložke za ženske in plenice za otroke. V redni preskrbi je te artikle težko dobiti. V ta proces pa se je vključila tudi mafija, ki jih vzame iz dobavne verige in jih prodaja na črnem trgu po nedosegljivih cenah.

Marsikdo na desnici z opisovanjem takšnih razmer v državi dokazuje spodrsljaj vašega socialističnega modela.

Da, vendar vam lahko navedem primer, ki to demantira. Pravijo, da se je ustavila proizvodnja mleka in zato ni mogoče dobiti mleka za otroke. A supermarketi so polni sira, jogurta, sladoledov, vse to pa se dela iz mleka. Zato težava ni v proizvodnji mleka, težave nastanejo v dobavi, ta pa je v 95 odstotkih v rokah zasebnikov, ki poskušajo v sodelovanju s političnimi skupinami škodovati vladi. K temu je treba prišteti še nadvse visoko vsiljeno inflacijo, ki je posledica tudi manipulacije z našo denarno enoto. Raziskave resnih ekonomistov so dokazale, da se vrednost bolivarja spreminja glede na politične razmere. Podjetniki uporabljajo vrednost, ki jo objavlja spletna stran Dolar Today, kot referenco za postavljanje cen izdelkov. In od jutra do večera se lahko razmerje med dolarjem in bolivarjem celo podvoji.

Naj konkretno odgovorim na vaše vprašanje o »črnih« razmerah v Venezueli. Gre za mnenjsko matrico, ki jo uporablja desnica pod vodstvom ameriškega ministrstva za zunanje zadeve. Ta mnenjska matrica je tesno povezana z besedno zvezo humanitarna kriza, v imenu katere prosijo za vzpostavitev humanitarnega koridorja, kot se je vzpostavil v Libiji, Bosni in Iraku itd. Humanitarna kriza gre z roko v roki z izjavami »Direktive za jug« v ZDA, ki izražajo pripravljenost na posredovanje, če Organizacija združenih narodov in Organizacija ameriških držav (OEA) potrdita, da je v Venezueli humanitarna kriza. K temu lahko prištejemo še Obamove besede, da Venezuela pomeni nenavadno grožnjo nacionalni varnosti ZDA. Od tu lahko seštejemo izjave ZDA in venezuelske desnice, ki po svetu oznanja, da je v državi humanitarna kriza, in dobimo: 2 + 1 = 3. Če povzamem, res je, razmere v Venezueli so težke, ni pa humanitarne krize. Venezuelci normalno delamo in občasno kupimo izdelke, ki so regulirani, vendar lahko vsak svoj način prehranjevanja tudi prilagodi tako, da mu ni treba stati v vrstah pred trgovinami. Živim v Venezueli in ne čakam v vrstah za hrano. Če ne dobim riža, ga ne jem, zamenjam ga denimo s krompirjem. Hrano je mogoče dobiti, vendar se je zaradi visoke inflacije zelo podražila. Proti takšnim razmeram na trgu z živili poskuša zdaj vlada uvesti drugačen sistem dobave, ki ne bi bil odvisen od zasebnikov. Razvijajo se »lokalni odbori oskrbe in proizvodnje« (CLAP), ki so skupnostni odbori. Ljudje sodelujejo v njih in prek njih dobivajo izdelke, ki jih vlada dostavi in enakopravno razporedi do vrat gospodinjstev. Lahko pa dodam, da so najhujši časi mimo in tudi v Venezueli smo na poti h gospodarskemu okrevanju.

Socialistična stranka Venezuele, motor »bolivarske revolucije«, se je po volitvah 2015 znašla v opoziciji, vendar je njen predsednik v vlogi predsednika države obdržal dejansko vse vzvode vladanja v svojih rokah. Z absolutno večino je torej zmagalo konservativno Omizje za demokratično enotnost (MUD). Je bila to napoved konca »bolivarske revolucije«, ki jo je pred 18 leti začel predsednik Hugo Chávez?

V 18 letih je opozicija (MUD) dosegla kar nekaj uspehov na volitvah, ki jih vsi priznavamo. Nihče ne oporeka temu. V narodni skupščini ima večino, vendar je napačno dojela pomen zmage. Že od prvega dne so v opoziciji prepričani, da lahko pokopljejo predsednika Madura. V prvem govoru na prvi dan je njihov vodja napovedal Maduru, da mu ostane še šest mesecev oblasti. V Venezueli obstaja pet vej oblasti: zakonodajna, izvršilna, sodna, volilna in ljudska oblast. Vsaka izmed vej oblasti je avtonomna, vendar se med seboj povezujejo. A nobena izmed njih ne more izničiti ali zamenjati drugih, saj ima vsaka svoje posebnosti. Ljudska oblast je sestavljena iz varuha ljudstva, splošnega nadzorništva in državnega tožilstva. To so organi, ki neposredno varujejo ljudstvo. Imamo predsedniški in ne parlamentarni sistem. Zato narodna skupščina nima pristojnosti, ne ustavne in ne druge, za odstavitev predsednika republike. Le z odpoklicnim referendumom po polovici mandata ali z razsodbo vrhovnega sodišča, ki ugotavlja njegovo morebitno vpletenost v velik koruptivni škandal, ga ljudska skupščina lahko odstavi. Skupščina sama, kjer ima večino opozicija, je že poskusila izpeljati odstavitev, pa ji v vsem tem času ni uspelo.

Chávez je za potrebe socialistične revolucije preusmeril naftne dobičke za zadovoljevanje potreb ljudi, nacionaliziral je ključno industrijo, zasnoval je soupravljavske lokalne skupnosti, implementiral socialne programe, znane kot bolivarske misije, da bi ljudem omogočil dostop do hrane, stanovanja, zdravstvene oskrbe in izobraževanja. Delal je po učbeniku, a vendar revolucija očitno med ljudmi ni zaživela. Kot kaže, »bolivarska revolucija« ni mogoča brez Huga Cháveza. Je novi predsednik Nicolás Maduro stopil v prevelike čevlje?

(smeh) Chávezovi čevlji so za marsikoga preveliki. Pa naj bo to Maduro ali Carmen. Vsi smo zaupali Chávezovi izbiri, ko je imenoval Madura. Res je, da ta ni Chávez. Maduro izhaja iz delavskega razreda. Oblikoval se je ob Chávezovem boku in bil šest let njegov uspešni zunanji minister. Je delaven, predan revoluciji in ljudstvu. Pravite, da je nepriljubljen. To pravi venezuelska desnica. Po njenih anketah »javnega mnenja« 90 odstotkov ljudi ne podpira Madura. Ampak če bi bilo tako, ne bi nihče šel na ulice v podporo predsedniku. Ta čas čavizem ponovno zavzema ulice, nasprotniki pa doživljajo polom. Doživeli so ga tudi 26. septembra, ko so napovedovali, da bodo v svojo podporo pripravili največje manifestacije v zgodovini. Prišlo je sto tisoč ljudi, nas pa je 30 milijonov. Podobno se je zgodilo z vsemi zborovanji, ki so jih pripravili oktobra. Mediji poskušajo to prikriti.

Živim v Venezueli in ne čakam v vrstah za hrano. Če ne dobim riža, ga ne jem, zamenjam ga denimo s krompirjem.

Če vas prav razumem, imajo pri tem prste vmes tuje obveščevalne službe, ki sabotirajo »bolivarsko revolucijo«?

Ja, kje jih pa nimajo. Venezuelsko socialistično pot razvoja poskušajo prikazati kot polom. To so počeli prej s kubanskim in tudi čilskim socialističnim projektom. Glasniki neoliberalizma vsak poskus drugačne družbene ureditve od kapitalistične in drugačnega načina upravljanja države razglašajo za zmotnega. Če primerjamo učinke bolivarskega modela, ki je po njihovem mnenju napačen, z neoliberalnim modelom, so podatki zgovorni. Naredite primerjavo s Španijo, državo, ki nas najbolj kritizira. V Venezueli je petodstotna brezposelnost, navkljub gospodarski krizi. V Španiji je brezposelnega več kot 20 odstotkov za delo zmožnega prebivalstva. Kazalniki revščine v Venezueli so bili ob Chávezovem prihodu pri 50 odstotkih, danes so zmanjšani na 16 odstotkov. Kritična ali skrajna revščina je bila prej 20-odstotna, danes je štiriodstotna. Kakšni so kazalniki v Španiji? Zagotavljam vam, da so številke precej višje. Pri nas 86 odstotkov starejših prejema starostne pokojnine, namenjene osebam v tretjem življenjskem obdobju. V Španiji so pokojnine omejene oziroma se znižujejo, v Venezueli pa se pokojnina zviša s povečanjem minimalne plače. Misión Vivienda (Misija dom) je v štirih letih zgradila in izročila v uporabo milijon 200 tisoč domov. Gre za dostojna prebivališča s po tremi sobami, dvema straniščema, jedilnico in opremljeno kuhinjo.

Do prebivališča so upravičeni tisti, ki so ostali brez strehe nad glavo zaradi naravne nesreče, ali tisti, ki si niso mogli privoščiti prebivališča. Vsak četrtek je dobilo ključe domov od 2000 do 5000 ljudi. In kaj se medtem dogaja v Španiji? Ljudi mečejo na ulice, ker ne morejo odplačati hipoteke, Venezuelci pridejo do doma brez hipoteke. Ljudje plačujejo le odstotek mesečnega zaslužka za dom. Če ima kdo nizek zaslužek, tako rekoč ne plača nič, če zasluži več, plača 10 odstotkov plače. Zdravstvo je brezplačno in oskrbuje 80 odstotkov ljudi. Zdravniki živijo v soseskah (barrios/favela), kjer imajo ambulante. Izobraževanje je doseglo v primerjavi s tistim v preteklosti neverjetno raven. V Venezueli tako rekoč ni več nepismenosti, to je potrdil tudi Unesco. Mednarodna organizacija za prehrano FAO je potrdila zvišanje porabe kilokalorij na osebo. Kateri model družbenega razvoja je torej s humanitarnega vidika zmoten? Raje živim v ureditvi, ki naj bi bila napačna, kot pa v kapitalistični, ki obsoja milijone ljudi na revščino in lakoto, le pet odstotkov ljudi pa neizmerno bogati.

Torej zahodni mediji po vašem mnenju napak prikazujejo razmere v vaši državi?

New Yorker, New York Times, Washington Post, Miami Herald, v Španiji El País, ABC, El Mundo, britanski mediji itd., ves ta pomembni mednarodni tisk pripada, kot vemo, monopolnim skupinam, v katerih sodelujejo veliki podjetniki in transnacionalke, ki financirajo njihovo delovanje. Služijo svojim neoliberalističnim gospodarjem. V njih se ne bo nikoli pojavila pozitivna novica o napredni vladi, ki se predstavlja za alternativo kapitalističnemu in neoliberalnemu modelu vladanja. Naša resnica v njih ne bo nikoli priznana. Zato moramo ubirati druga pota za prikazovanje svoje resnice, pa ne le o Venezueli, temveč tudi o Boliviji, Ekvadorju, Nikaragvi itd. Zamislite se nad primerom: na volitvah v Nikaragvi je zmagal Daniel Ortega, ki je bil sandinistični gverilec in ustanovitelj narodnoosvobodilnega gibanja. Zmagal je s 70 odstotki glasov. Zunanje ministrstvo ZDA je takoj poslalo sporočilo o zaskrbljenosti zaradi »prirejenih volitev v Nikaragvi«, saj te volitve menda niso bile svobodne, ker na njih ni bilo mednarodnih opazovalcev. Takšne pomisleke imajo le za volitve v Ekvadorju, Boliviji in Venezueli, nikdar pa se ne oglasijo ob volitvah v državah z desničarskimi vladami, povezanimi z ZDA. Lani so bile volitve v ZDA in sprašujem se, kje so bili kandidati, ki bi predstavljali opozicijo uveljavljeni ureditvi. Zanimivo bi bilo vprašati bralce, ali so vedeli, da sta bila poleg Clintonove in Trumpa še dva predsedniška kandidata. Kdo ju pozna? Kje so mednarodni opazovalci, ki bi opazovali ameriške predsedniške volitve? Če naj bi bile volitve v Nikaragvi prirejene, potem so bile v ZDA toliko bolj. Vse to nam pove, da je sistem, z medijskim delom vred, prikrojen za upravičevanje in legitimiranje desničarskih režimov.

Venezuela tekoče poravnava obveznosti iz zunanjih dolžniških razmerij. Niti enega plačilnega roka ni zamudila. Bonitetne agencije pa to spregledujejo.

Pa saj ne gre le za kritiko venezuelskih razmer v medijih, tudi mednarodne finančne organizacije predstavljajo slabo krvno sliko vašega gospodarstva.

Kar se v teh medijih objavlja o Venezueli, so medijske montaže, ki so namenjene miniranju podpore ljudstva tem vladam in usmerjene v upravičevanje finančnih napadov na našo državo, da bi jo oddaljili od mednarodnih trgov. Tako ravnajo tudi bonitetne hiše. Toda Venezuela je država, ki tekoče poravnava obveznosti iz zunanjih dolžniških razmerij. Niti enega plačilnega roka ni zamudila. Zdi pa se mi, da bonitetne agencije ne ocenjujejo tekočega poravnavanja obveznosti iz naslova zunanjega dolga, ampak ocene pripravljajo na podlagi tega, kar o nas pišejo državi nenaklonjeni mediji. Venezueli pripisujejo višjo stopnjo tveganja kot afriški Ruandi. Čeprav imamo največje zaloge nafte na svetu. Kako je mogoče, da ima država s takšnim bogastvom slabšo oceno kot najrevnejša država v Afriki? Tega ni mogoče razložiti skladno s pravili, ki jih je za ocenjevanje tveganja vzpostavila sama kapitalistična ureditev.

Zdi se tudi, da v Južni Ameriki nekako drugače razumete koncept demokracije. Pomembno vlogo ima še vedno ljudstvo samo, to pa daje možnosti populistom, da se povzpnejo na oblast. Navadno z retoriko nasprotovanja ZDA.

Lahko vam odgovorim z vprašanjem … Zakaj nikoli ne vznikne skrb, da bi elite imele glavno vlogo? Vedno se med intelektualci ali pa novinarji postavlja to vprašanje v povezavi s spremembami, ki se dogajajo v državi, ko ljudstvo prevzame oblast, in takrat nemudoma začnejo govoriti o nevarnosti populizma. Kot da bi se bali ljudstva. In zakaj takrat, ko ni nobene nevarnosti, da bi vladalo ljudstvo in vlado vodijo elite, gospodarske, politične in finančne, zakaj takrat ne govorite o nevarnosti elitizma? Se vam ne zdi, da so vse te teorije o populizmu le besedna manipulacija, ki prihaja iz centrov elit, da bi preprečili ljudsko oblast?

Res je, vendar populizem, enako kot ideologija, ki vidi družbo razdeljeno le na »pokvarjene elite« in »čisto ljudstvo«, nima varovalk, kakršne so razvile zahodne parlamentarne demokracije, da bi ohranile pridobitve človeštva. Revolucije, ki jih dobromisleči populisti izpeljejo v imenu ljudstva, se lahko tudi izrodijo …

Revolucija brez ljudstva ni revolucija. Revolucijo delajo ljudstva in ne elite. Po navadi se pojavi vodja, ki pooseblja to, kar čuti in želi storiti ljudstvo. Zgodovina je glede tega zelo nazorna, kajti lažnega vodjo bo ljudstvo hitro razkrinkalo. Vloga vodje je pomembna v družbenih spremembah. Ljudstvo in vodja morata čutiti in delovati kot eno. Chávez je takoj na začetku sestavil revolucionarno vlado, ki je delovala v prid ljudstva. Njena naloga je bila ustvariti razmere za rast ljudske organizacije, ki sama rešuje težave, s katerimi se spoprijemajo ljudje in država. Zato so nastali skupnostni sveti (consejos comunales) kot oblika participativne in protagonične demokracije, to pa je nekaj drugega kot reprezentativna demokracija meščanskega tipa. Bolivarska ustava vzpostavlja parametre, ki omogočajo razvoj ljudske oblasti. Tako ljudska oblast lahko prevzema vedno več moči in odgovornosti. Na primer, danes so skupnostni sveti tisti, ki so prevzeli nalogo, da se borijo proti gospodarski vojni. Vlada pri tem seveda pomaga, saj upravlja proračun. Takšna organizacija se danes bori proti špekulantom in zagotavlja pravico potrošnikom, da vsi dobijo živila na dom. To ni populizem, ampak ljudstvo na delu. V Venezueli smo dokazali, da ljudstvo prek vseh teh demokratičnih oblik upravljanja javnih zadev skupaj z vlado odloča o prihodnosti države. Na primer, 40 odstotkov novih domov, torej milijon 200 tisoč domov, je bilo zgrajenih v režiji skupnostnih svetov, kar je nazoren primer uspešne participacije ljudi pri upravljanju.

Na ameriških volitvah je zmagal Donald Trump. Kako v državah Južne Amerike občutite menjave predsednikov v Beli hiši?

Izkušnje z ZDA nas učijo, da je treba s previdnostjo pričakati vsako zamenjavo predsednika. Njihovi predsedniki, vse od Thomasa Jeffersona, ki je bil pred Jamesom Monroejem, niso zaupali v sposobnosti Južnoameričanov, da bi sami upravljali svoje države. Simon Bolivar je dobro razumel pomen gesla »Amerika za Američane«, ki so ga nekoč skovali v ZDA. Jasno mu je bilo, da gre za pretvezo, s katero hočejo ZDA v imenu svobode širiti bedo po Ameriki. In to počnejo. Od leta 1823 do danes so 1500-krat vojaško posegle v države Latinske Amerike. Nikaragva, Gvatemala, Dominikanska republika, Kuba, Kolumbija, Čile, Argentina ... V 21. stoletju se je zgodil državni udar v Hondurasu proti Manuelu Zelayi, v Paragvaju proti Fernandu Lugu, pravkar se je zgodil državni udar v Braziliji proti Dilmi Rousseuf, v Venezueli je bil državni udar leta 2002. Vsi ti državni udari so bili načrtovani in plačani v ZDA. In kako lahko potem dojemamo ZDA kot prijatelje? Samo finančne elite, ki poslujejo z ZDA in imajo tam naložen kapital, so prijateljske do njih. Ljudstva v Južni Ameriki jih dojemajo kot ne-prijatelje, če že ne sovražnike. Upam, da bo Donald Trump izpolnil to, kar je napovedal v predvolilni kampanji, in v prvem povolilnem govoru, ko je dejal, da »raje sklepa zavezništva in ne začenja spopadov z državami«. Sama mu sicer ne verjamem, ampak dajmo mu priložnost oziroma »benefit of doubt«. Ali drugače: Venezuela si želi, da bi Donald Trump spremenil imperialni odnos do držav v Južni in Latinski Ameriki. Oznanil je, da se ZDA ne bodo vmešavale v notranje zadeve drugih držav na svetu, in napovedal partnerstvo namesto sporov. Takšni odnosi pa lahko nastanejo le s spoštovanjem suverenosti in samoodločbe narodov.

Vse južnoameriške države se otepajo poskusov novih oblik kolonizacije. Ste tudi zato v Mreži intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj v obrambo človečnosti, njena koordinatorka ste, pozvali k boju proti »konservativni rekolonizaciji, ki jo sprožajo imperializem in lokalni oligarhi«, Venezuela pa naj bi bila njihova glavna tarča? Kaj bi za levo misel za Latinsko Ameriko in ves svet pomenilo, če bi venezuelski poskus oblikovanja »socializma za 21. stoletje« dokončno spodletel?

Res je, da v zadnjem času poteka t. i. proces konservativnega in neoliberalnega obnavljanja. Nastaja kot odziv na zmagovito desetletje levice v Latinski in Južni Ameriki, kot ga imenuje García Lineras, ki se je pričelo leta 2000 in je trajalo do smrti poveljnika Cháveza leta 2013. To je bilo desetletje, ko so po vsej Latinski Ameriki nastajale napredne vlade in razmišljale, kako premagati razvojni zaostanek tega območja v primerjavi z drugimi deli sveta. Pa tudi o tem, kako naravna bogastva Latinske Amerike – nafto, zemeljski plin, boksit, koltan, zlato, srebro … – izkoristiti za povečanje blaginje. Ko se je razvedelo za Chávezovo bolezen, je venezuelska desnica mislila, da je prišel konec bolivarske revolucije. V boju proti bolivarski revoluciji se je združila mednarodna desnica, njeni predstavniki pa so potovali po svetu in napadali Venezuelo. Latinskoameriški mediji so se povezali v kartel z več kot sto mediji iz različnih držav Latinske Amerike in napadali bolivarsko vlado. Tej gonji so se seveda pridružili severnoameriški mediji in dva španska. Venezuela jim je bila najbolj na poti, ker je dosegala najboljše rezultate pri odpravljanju neoliberalistične ureditve.

Se vam ne zdi, da so vse te teorije o populizmu le besedna manipulacija, ki prihaja iz centrov elit, da bi preprečili ljudsko oblast?

Razglasili smo, da smo na poti tranzicije do socializma. Socializem je še vedno zelo daleč. Govorili smo o »socializmu 21. stoletja« zato, da bi ga razločili od drugih socializmov, ki so že obstajali. Res je, da je del družbe pritegnil desničarski diskurz. Vendar večina ljudstva še vedno podpira bolivarsko revolucijo.

In če bo ta propadla?

Ljudje bi bili obupani. A revolucionarni procesi, kot pravi García Linares, delujejo na način valovanja. Napredujemo in napredujemo in mogoče je, da bomo v nekem trenutku morali narediti korak ali dva nazaj. Ampak od tam naprej združimo moči in gremo naprej. Če bolivarska vlada pade, se bomo vrnili k uporništvu. Nadaljevali bomo boj za pravice ljudi, za spoštovanje svoje kulture in gospodarstva. Sem pa prepričana, da venezuelsko ljudstvo ne bo dopustilo, da bi mu iztrgali dosežke bolivarske vlade. Zdaj počakajmo na razsvetlitev v glavah venezuelske desnice, ki mora doumeti, da ne more prehitevati dogodkov in mora počakati, če želi priti na oblast, na volitve. Ljudstvo bo odločilo. Prepričana sem, da nikdar ne bo ugasnilo prizadevanje za pravičnejši svet, kajti kot pravi pesnik Pablo Neruda: »Ljudstva se bodo vedno prebujala.«