B. p. 

Restavracija Okarina
Ljubljanska cesta 8, Bled
Tel.: 04 574 14 58
Pod Okarininim tandoorijem je zakurjeno vsak dan od 12. do 15. in od 18. do 23. ure.

Ambient:
dovolj prijetno, a še vedno vzdihujemo za izjemno prvotno lokacijo

Napitki:
sicer ziheraška, vendar dovolj simpatična zbirka buteljk, da človek v njej najde kaj zanimivega

Dostopnost:
na parking k ledeni dvorani, potem pa peš

Fino:
obe jagnjetini (rogan josh in zarebrnice) tali (mešani zelenjavni krožnik)

Ne tako fino:
svedrci z lososom

Lečna čorba stane 6,9, lisičke 15,9, testenine z lososom 15,6, tali 14,9, piščančja tika masala 22,5, rogan josh 19,8, jagnječje zarebrnice 21,8, sladice pa od 3,9 do 5,9 evra.

»Madona, ste korajžni! Sredi ta glavne sezone se vam da pregužvavati iz ene slovenske turistične meke v drugo!« se je adrenalinsko-kaskaderski samoiniciativnosti, ki jo letos poleti izkazujejo inšpektorske enote, čudil glavni Konzumov načrtovalec odprav. Ni bil edini. Nad tem, da govorimo slovensko, so bili začudeni tudi v blejski etnoinstituciji Okarina, katere zmogljivosti so v času našega obiska (verjamem pa, da se da vtis mirne duše ekstrapolirati na celotno poletje) zapolnjevali predvsem dragi gostje z bližnjega vzhoda, zahoda in severa. Ki seveda – razen uglajenega britanskega para za sosednjo mizo, za katerega je bil to jubilejni dvajseti obisk Okarine – drugače od nas, staroselskih požeruhov, ne vedo, kako frajerski pogon je bila Okarina z atrijastim večnivojskim ambientom in eklektičnim menijem v devetdesetih letih.

Če bi se odločal, kaj od tega bi raje prenesel v sedanjost, bi se brez dvoma odločil za ambient. Ampak tudi meni je čisto v redu: malo všečne domačijskosti, malo balkanskega šmeka, malo internacionalnih standardov in močna indijska špura. Kot kakšna sredinska putumayo kompilacija za v avto. In smo šli na vožnjo: s svežimi, dišečimi in sočnimi, na hitro in s precej česna prepraženimi lisičkami, s pečenimi paprikami s česnovim kruhom, z velikim, na masko iz filma Krik spominjajočim maslenim kruhom naan pa s krepko čorbo iz rumene leče in špinače ter s precej konfuznim krožnikom svedrcev z lososom, pri katerem se je bilo treba do esence prebiti skozi gnečo svežih kumar, rukole, feferonov, paradižnika in solate, ko pa si do peresnikov prišel, je bilo vse skupaj še najbolj podobno topli testeninski solati s koščki lososa.

Medtem je na indijskem menijskem podkontinentu simpatije žel pladenj, ki je bil sicer zaradi prekatov videti arestantsko-menzasto, a so bili njegovi oddelki zapolnjeni s tako okusnimi in raznolikimi zelenjavno-začimbnimi ibungami, da je zasenčil celo odlično – čeprav za ognjejedca premalo zaostreno – jagnjetino rogan josh, predvsem pa obe piščančji jedi. Kdo ve, zakaj niti v birjani (ta je bil res suhoben) niti v tika masalo (tu je suhobo malo odganjala omaka) poleg kosov fileja niso vrgli še kakšnega bolj sočnega in žmohtnega kosa piščanca. Je pa hkrati res, da je bilo džusa dovolj v krasnih, na hitro opečenih jagnječjih zarebrnicah (z izjemno okusno prikuho iz poletne zelenjave), pa tudi v nedolžnejšim jedcem namenjenih s pršutom polnjenih piščančjih prsih.

S cukrarijami – simpatično pomanjšano verzijo blejske kremšnite, sladoledom z vročimi malinami in karamelno kremo (ki jim je pri segrevanju malo ušla) – je Okarina zaokrožila splošni vtis, da gre za dobro utečeno restavracijo, ki na enak način kuha že dolga leta in ki drugače kot tako niti noče niti ji ni treba kuhati. Korektna in zanesljiva postojanka na Bledu, v kateri boste dobrodošli ne glede na to, da se šef blejskega turizma z izjavami trudi, da bi vas odvrnil od obiska v sezoni.