(Raz) prodaja

V tajnosti in za drobiž – tako država prodaja svoje premoženje

Začeli so velikopotezno. Leta 2013 je ministrstvo za notranje zadeve na javni dražbi prvič skušalo prodali vilo Tamara na Bledu, počitniški objekt policije. Izklicna cena: 995 tisoč evrov. Ker zanimanja ni bilo, je leta 2014 poskusilo znova, in to kar dvakrat, naprej z izklicno ceno 840 tisoč evrov, nato še z izklicno ceno 714 tisoč evrov, vendar sta bili tudi ti dražbi neuspešni. Četrtič je ministrstvo dražbo razpisalo januarja letos. Tokrat je bila zaprta za javnost (ministrstvo je pozneje trdilo, da je šlo za pomoto), izklicna cena pa je bila občutno okleščena, tako da je znašala le še 295 tisoč evrov. Varščino za nakup vile je vplačalo kar 11 dražiteljev, nazadnje pa jo je za 451 tisoč evrov kupila družba Rastoder v lasti »balkanskega kralja banan« Izeta Rastoderja.

Komaj štiri mesece po nakupu je ta vilo začel prodajati. Pričakuje 1,3 milijona evrov – trikrat toliko, kot je zanjo na tajni dražbi iztržilo ministrstvo za notranje zadeve. To seveda še ne pomeni, da mu jo bo dejansko uspelo prodati po tej ceni. V treh mesecih, odkar je naprodaj, zanimanja tako rekoč ni bilo. Nedvomno pa je 1,3 milijona evrov realnejša cena od tiste, po kateri jo je prodala država – to so potrdili tudi v nepremičninski agenciji Koncepti, ki posreduje pri prodaji. Prav pred kratkim je bila podobno velika predvojna vila ob Blejskem jezeru prodana za 1,5 milijona evrov. Vila Tamara ni podrtija, je v dokaj dobrem stanju, sploh glede na to, da je bila zgrajena pred skoraj sto leti. Da bi v polnosti zasijala, bi bilo v prenovo sicer treba vložiti od 300 do 400 tisoč evrov, a bi se ta vložek lastniku že v nekaj letih povrnil, saj je objekt primeren tudi za turistično dejavnost. Na dobrih 443 kvadratnih metrih površin je mogoče urediti vsaj štiri do pet razkošnih apartmajev. Vila stoji na 1115 kvadratnih metrov veliki sončni parceli, pozimi, ko na drevju ni listja, pa je iz nje lep razgled na Blejsko jezero.

Zakaj jo torej Rastoderju še ni uspelo prodati? »Zato, ker potencialni kupci dobro vedo, po kako nizki ceni jo je kupil od države,« menijo v nepremičninski agenciji. Pri tem se postavlja več vprašanj. Se je s prodajo res tako mudilo, da je ministrstvo za notranje zadeve privolilo v izkupiček, občutno nižji od dejanske vrednosti vile? Bi zanjo lahko dobilo več, če bi vse dražitelje zavrnilo in prodajo odložilo vsaj za leto ali dve? Je bila odločitev, da dražba poteka brez navzočnosti medijev, res »napaka«, in če je bila samo napaka, zakaj ministrstvo še danes ni pripravljeno razkriti imen vseh 11 dražiteljev? Predvsem pa: ali je takšna skrivnostnost sploh dopustna, ko gre za prodajo nepremičnine, ki je v lasti vseh državljanov?

Ker pa je za notranje ministrstvo ta zgodba končana, jasnih odgovorov od njega zelo verjetno ne bomo nikoli dobili.