S »prelomom« do samostojnosti

Prvega oktobra letos se bodo Katalonci in Katalonke znova odpravili na volišča. Tokrat bodo morali, v primerjavi s podrednimi vprašanji o samostojnosti na referendumu v letu 2014, odgovoriti na eno, povsem nedvoumno referendumsko vprašanje: »Ali želite, da Katalonija postane neodvisna država v obliki republike?« Če bo večina odgovorila z »da«, bodo katalonske oblasti, vodi jih katalonski premier Carles Puigdemont, nemudoma, mimo Madrida, začele udejanjati postopke za osamosvojitev pokrajine. V ta namen so že pripravile začasno ustavo, znano kot zakon o prelomu (ley de ruptura), na podlagi katere bi v dveh mesecih ustavodajnega procesa ustanovile samostojno »parlamentarno republiko« Katalonijo.

Puigdemont poudarja, da samostojna Katalonija »ni cilj sam po sebi, temveč inštrument, ki bo izboljšal življenje državljanom«. Katalonci očitajo Madridu, da denar iz te po gospodarski moči in BDP-ju najuspešnejše regije preusmerja v druge, revnejše, španske regije. Novi 54-letni Puigdemont je sicer prvi katalonski premier s podeželja, hkrati je tudi dovolj mlad, da se ne spominja frankistične diktature. Španije se ne boji. Odločen je, da izpolni svoje in sanje drugih Kataloncev o samostojni državi. To pričakuje tudi od svojih sodelavcev. Da bi preveril njihovo lojalnost, je pozval katalonske funkcionarje in visoke uradnike k podpisu osnutka zakona o referendumu. Trije ministri, osem funkcionarjev, med njimi tudi vodja katalonske policije, so morali julija odstopiti, ker naj bi dvomili o potrebnosti referendumskega odločanja o samostojnosti Katalonije.

Prelom

Ruptura, prelom z vlado v Madridu, je po besedah katalonskih zagovornikov neodvisnosti še zadnji možen odgovor na ravnanje španskih oblasti. Da gre med Madridom in Barcelono na poti osamosvajanja – Katalonci ji pravijo proces (el procés) – za igro mačke in miši, je bilo vidno že leta 2006, ko si je špansko ustavno sodišče vzelo štiri leta časa za premislek o reformnem statutu avtonomije Katalonije, s katerimi bi se sedanja asimetrična federativna ureditev Španije preoblikovala v resnično federacijo. Reforme so podpirali socialisti tedanjega španskega premiera Zapatera, pozitivno sta se do novega statuta opredelila španski in katalonski parlament, o njem so se na referendumu pozitivno izrekli prebivalci Katalonije. Toda el procéso postopnega osamosvajanja Katalonije je ustavila opozicijska Ljudska stranka, ki je predlog novega statuta poslala na ustavno sodišče. V dolgih štirih letih, ko je ustavno sodišče predlog statuta »brusilo«, kar pomeni čistilo nekatere »problematične« člene – izločili so seveda člen v preambuli o Kataloncih kot narodu –, je v Kataloniji vzniknilo gibanje za samostojnost.

»Nastalo je,« pravi dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in dober poznavalec Katalonije, »po letu 2009 v katalonski socialistični stranki CUP (Popular Unity Candidacy) in kmalu zajelo širše sloje katalonskega prebivalstva.« Tedanji katalonski premier Artur Mas, mandat je nastopil leta 2010, je le zajadral na valu prizadevanj za samostojnost, kar so mu tedanje španske oblasti močno zamerile. »Zaradi svojih brezhibnih meščanskih manir in sredinskosti je veljal za ljubljenca španskih medijev, po letu 2012 pa so začeli pisati, da se mu je zmešalo, gibanje za samostojnost pa skušali prikazati kot posledico delirija njegove oblastiželjnosti,« pravi Lisjak Gabrijelčič.

Ruptura, enostranski prelom z vlado v Madridu, je nastala zaradi neodzivnosti španske vlade in njenega zagovarjanja centralističnih politik.

Gibanje za samostojnost, kot velja za vse narode brez lastne države, je bilo sprva še prežeto z zgodovinskim spominom na veličastne trenutke zgodovine Katalonije, v času zadnje finančne in gospodarske krize pa je dobilo drugačne poudarke, saj so se za samostojnost Katalonije, iz pragmatičnih in ekonomskih razlogov, začele zavzemati skupine močnih poslovnežev, menedžerjev in (neoliberalnih) ekonomistov. Danes so pripadniki gibanja iz različnih slojev prebivalstva. V njem so neoliberalci, krščanski demokrati, predstavniki visoke buržoazije, radikalni levičarji in drugi. Vsak izmed njih po svoje vidi pot v samostojnost, ima svojo agendo, vsi pa se sprašujejo, zakaj »bi moral biti, če smo suveren in avtonomen narod, naš posrednik z EU španski parlament, ki enostransko, nesramno in arogantno zavrača vsa pogajanja o statusu Katalonije,« pojasnjuje Lisjak Gabrijelčič. In dodaja, da samostojnosti sicer res nikoli ni podpiralo 80-odstotkov Kataloncev, vendar takšne podpore enemu projektu v sila heterogeni družbi, kakršna je katalonska, niti ne gre pričakovati. Katalonija je dežela množičnega priseljevanja. Zgovoren je podatek, da je 70 odstotkov prebivalcev in prebivalk Katalonije potomcev ljudi, ki so prišli od drugod.

Leta 2014, štiri leta po blokadi uvedbe novega statuta Katalonije, je Katalonce spet pričakalo neprijetno presenečenje iz Madrida, ki je še bolj omajalo njihovo zaupanje v državne oblasti. Marca tega leta, v novi fazi el procésa, je katalonski parlament sprejel deklaracijo o suverenosti, ki jo je špansko ustavno sodišče zavrnilo, vendar je v obrazložitvi razsodbe sporočilo, da Katalonci lahko zahtevajo spremembe španske ustave, če imajo zanjo mandat ljudstva. Katalonci so upoštevali ta pravni okvir in v nezavezujočem referendumu povprašali ljudstvo, kakšen odnos z Madridom si želijo: sedanji status quo, federativno ureditev ali samostojnost Katalonije. Večina je podprla neodvisnost, vendar je ustavno sodišče referendum razveljavilo kot neustaven.

Takrat so Katalonci spoznali, da špansko ustavno sodišče ni nepristranski arbiter, saj se je postavilo na stran španske vlade, ki zavrača referendum o samostojnosti Katalonije. »Obstajali sta samo dve možnosti. Po prvi bi se Katalonci vdali, storili, kar jim veli španska država, saj jim je poslala jasno sporočilo, da zanjo niso suvereni subjekt. No, hkrati pa so spoznali, da so legalne poti izčrpali in jim je na voljo le še raptura, prelom z Madridom, torej referendum in unilateralna razglasitev samostojnosti. Izbrali so pravzaprav jugoslovanski scenarij,« pravi Lisjak Gabrijelčič.

Iz argumentov pro et contra samostojnosti Katalonije je vidno, da lahko z dokončanjem el procésa mnogo več izgubi Madrid kot Barcelona.

Da bodo španske oblasti storile vse, da bi zaustavile tudi to fazo el procésa, je bilo jasno junija, ko je Puigdemont napovedal v oktobru izvedbo referenduma. Íñigo Méndez de Vigo, španski minister za kulturo, šport in izobraževanje, je sporočil: »Lahko napovem le to, kar se 1. oktobra ne bo zgodilo – ilegalni referendum, ki je v nasprotju z ustavo.« Španski premier Mariano Rajoy pa je zagrozil, da bo z vsemi sredstvi preprečil referendum: »Vsem Kataloncem, vsem Špancem sporočam, naj ohranijo mirnost, saj avtoritarne zablode ne bodo nikoli porazile vedrine in harmonije naše demokratične države.«

Španske oblasti bodo zagotovo tudi tokrat uporabile vsa »tehnična sredstva« za preprečitev referenduma. Zagotovo ga ne bodo financirale, verjetno bodo onemogočile pobudnikom dostop do volilnih imenikov. Če bi jih kdo izročil katalonskim oblastem je zagrožena drakonska kazen: pet milijonov evrov. Prisilno lahko zaprejo šole in urade, kjer potekajo glasovanja, umaknejo pa lahko tudi finančna sredstva Kataloniji. Sicer pa so grobo kaznovale tudi katalonske politike, ki so leta 2014 pripravili nezavezujoči referendum. Marca letos je namreč barcelonsko sodišče nekdanjega premiera Arturja Masa oglobilo s 36 tisoč evri kazni in mu za dve leti prepovedalo opravljanje javnih funkcij. Podobne kazni so doletele tudi nekaj ministrov v tedanji katalonski vladi. Po mnenju zgodovinarja Lisjaka Gabrijelčiča je sporočilo jasno: »Če lahko obsodijo najvišje katalonske politike, lahko kaznujejo tudi vsakega uradnika.«

No, iz argumentov pro et contra samostojnosti Katalonije je vidno, da lahko z dokončanjem el procésa več izgubi Madrid kot Barcelona. Španska oblast, aktualni premier Rajoy, zavrača decentralizacijo Španije. V Kataloniji je na udaru šolski sistem, saj hoče španska oblast ukiniti pouk v katalonščini. Če bi se to zgodilo, bi katalonska družba, heterogena, kot je, razpadla na špansko in katalonsko govoreče, kar bi razcefralo njeno multikulturno bistvo.

Možno je tudi, kot v goriški kulturni in humanistični reviji Razpotja piše katalonski kolumnist in profesor filozofije Jordi Graupera, da pri španskem vztrajanju pri centralizirani državi ne gre le za ekonomske interese, temveč za varovanje »metafizičnega poslanstva španske države … utemeljene na naraciji ozemeljskega poenotenja Iberskega polotoka«. Res je tudi, da si Madrid ne more privoščiti izgube Barcelone, tretjega največjega pristanišča v Sredozemlju. Boji pa se tudi posnemanja katalonske politike, kajti z odcepitvijo Katalonije bi se ta tesneje povezala s katalonsko govorečo špansko regijo Valencio. Po mnenju Lisjaka Gabrijelčiča si »španska politična kultura, že tako histerična in krhka, ne more privoščiti odcepitve Katalonije. Če bi do nje prišlo, bi začela vleči zelo živčne poteze, kot je skrajna centralizacija, kar bi znova odprlo vprašanje odnosa regij do Madrida. Tudi Baskije.« Toda po njegovem, realistično gledano, samostojne Katalonije (še) ne bo, saj je »sprememba španske ustave grozljivo kompleksen proces in vsakomur, ki vsaj malo pozna to pravno materijo, je jasno, da do samostojnosti ne bo prišlo zlahka«. Tudi vodilni katalonski politiki se po njegovem mnenju bolj ali manj zavedajo, da je el procéso v resnici orodje za nova pogajanja z Madridom o ureditvi države. Ne nazadnje je iz javnomnenjskih anket vidno, da sedanji status quo v odnosu do Madrida podpira 15 odstotkov prebivalstva, za odcepitev jih je 25 odstotkov, vsi preostali Katalonci in Katalonke pa zagovarjajo takšno ali drugačno obliko federalne ali konfederalne ureditve Španije. »Jasno pa je,« pravi Lisjak Gabrijelčič, »da iz zgodovine poznamo primere, ko si je ljudstvo samostojnost izborilo unilateralno, ni pa primera, da bi nekdo enostransko vsilil federacijo. Potrebuješ torej sogovornike na drugi strani. Dialog s Katalonci pa Madrid, ki sledi centralistični viziji Španije, vztrajno zavrača. Ruptura, enostranski prelom z vlado v Madridu, je nastala zaradi neodzivnosti španske vlade in njenega zagovarjanja centralističnih politik.«