V Tartinijevi delavnici

La Bottega Dei Sapori
Kajuhova 12, Piran
tel.: 05 992 04 74
Botega je ob ponedeljkih zaprta, sicer pa goste sprejema vsak dan od 11. do 22. ure

Ambient:
ne le na Tartinijevem trgu, ampak celo v njegovi hiši – prime lokacija, še posebej, če letni čas in temperatura dopuščata posedanje zunaj

Napitki:
predvsem istrska in briška vina, ponudba buteljk se začne pri 20 evrih z lahkimi malvazijami in konča pri 70 za Movijino veliko rdeče; iz pivskih pip teče reservoir dogs

Dostopnost:
ko se boš prebil do Tartinijevega trga, ne bo več težav, niti za gibalno ovirane ne

Fino:
sardoni na savor rezanci z limono in pistacijami

Ne tako fino:
ideja serviranja škartoca

Ker na strukturiran račun še čakamo, zapišemo, da je štirihodna à la carte večerja za dva z dvema kozarcema velikega belega in dvema reservoir dogoma stala 120 evrov.

»La piazza e mia! La piazza e mia!*« je mantro Tornatorejevega lika iz filma Cinema Paradiso pod še vedno vročim popoldanskim soncem ponavljal vodja Konzumovega odposlanstva na glavni piranski trg. Še bolj upravičeno bi si ga lahko ponavljali tudi v La Bottegi Dei Sapori (po naše: Delavnica okusov), restavraciji, ki s svojo ponudbo v sicer bolj ali manj kopi-pejst ponudbo piranskih gostiln vnaša dobrodošel osvežilen pihljaj. Ne predstavljam si, da bi kakšnemu od dveh Pavlov, treh Vdov ali katerikoli drugi piranski obedovalnici prišlo na misel narolati lepo rumene domače ozke rezance in jih postreči v minimalistični, a izjemni omaki z limono in pistacijami. Ali da bi v cimpranju obvezne lokalne dodelave male modre ribe, savorja, šli korak naprej in običajno čebula-kis kombinacijo našponali z rozinami in pomarančno lupino, kot so to naredili botegisti saporisti. Ti imajo nasploh redko opažen občutek za reševanje zagatic, ki gostom na praktično neopazen način izboljšajo počutje – da te recimo ob rezervaciji opozorijo, da zna v tem času sonce še premočno nabijati in da bi mogoče izbral kakšno kasnejšo uro; da tudi tagmajn, odprto malvazijo v četrtlitrskem vrčku postavijo v vedro z ledom in da si, ko človek pokaže malo interesa za hmeljarijo, dajo tudi opravka s tem, katerega od razpoložljivih zvarkov bi natočili h kateremu krožniku.

Mondeni – pozicija v pritličju Tartinijeve hiše na Tartinijev trgu to pač brez dvoma je – lokaciji pritiče tudi kakšen monden prigrizek – če boš šel, si le privošči enega ali tri požirke umamijasto morskega koncentrata v obliki slastnih mesnatih ostrig, ali pa – če nisi za surovo morje – tris pokrovač: zgolj pečeno na žaru, obilno gratinirano s parmezanom in potreseno s svežim črnim poletnim tartufom. Seveda se potem primeri tudi, da fante v iskanju razlikovalne prednosti kdaj odnese tudi predaleč: zamisel o kuhanju fileja bele ribe, škampa, kozice, školjk in zelenjave v istem škrniclju ni slaba (upoštevajoč, da bosta mali škamp in kozica v takšni konstelaciji zagotovo preveč kuhana), ampak ko se mora jedec potem prebijati skozi vogale ogromnega celofana in rešiti še dilemo s priloženimi ocvrtimi rezinami krompirja (če jih zalije z zaftom iz škrniclja, ne bodo več hrustljavi, če jih ne, bo zaft ostal in šel vnemar), je vse skupaj precej nepraktično in samo sebi namen. Tako kot se zdi nepotrebno pretirano čisto regularen, v paradižnikovi salsi skuhan file morske žabe najavljati kot blazno specialiteto in poudarjati brezglutenskost in brezmokavost čokoladne torte. So what, alergeni morajo tako ali tako biti navedeni. Plus, kaj je narobe z običajnimi biskviti? In še: rad bi spoznal jedca, ki bo ločil, ali je ribji karpačo nasoljen z navadno soljo ali s solnim cvetom.

No, ampak saj je jasno, da malo šmeka pač mora biti, na odlični lokaciji smo. In resnici na ljubo – v odlični restavraciji.

*Trg je moj!