Rekordna vzpenjača

»Vzpenjača? Ne, hvala. Jaz grem peš!« so marca leta 2003 proti gradnji tirne vzpenjače na ljubljanski grad protestirali Ljubljančani in Ljubljančanke. Dobrih štirinajst let pozneje, točneje 15. avgusta letos, je vzpenjača v enem samem dnevu na grad prepeljala rekordnih 3324 potnikov, od začetka obratovanja leta 2006 do danes pa že 3,2 milijona – od domačinov do turistov, od plebsa do plemstva. Z vzpenjačo so se peljali tudi britanska kraljica Elizabeta II., vojvoda Edinburški in japonski princ Akišino. Gneča je tolikšna, da je treba v poletnih mesecih na prevoz čakati tudi pol ure. Na mestni upravi zato razmišljajo o namestitvi druge kabine za potnike.

Tako kot mnogi drugi projekti v Ljubljani je tudi vzpenjača pred začetkom gradnje naletela na srdit odpor. Njen najglasnejši kritik je bil Samo Kuščer, takratni mestni svetnik liste Rad imam Ljubljano in predsednik Ljubljanske kolesarske mreže. Trdil je, da si Ljubljana takšne drage investicije ne more privoščiti, da projekt ne bo ekonomsko rentabilen in da se bo ljubljanski grad »iz naravnega in zgodovinskega rezervata spremenil v objekt cenenega množičnega turizma in komercialne ponudbe«, v nekakšen »turistični kolosej«. »Vzpenjače nočemo, pa čeprav bi bila zastonj,« je vztrajal na protestnem shodu, ki ga je kolesarska mreža marca 2003 organizirala v mestnem središču. Kuščer ni bil edini, ki je dvomil o smiselnosti projekta. Skeptični so bili tudi mestni svetniki iz stranke SDS in nekateri mediji. Tedanji ljubljanski županji Danici Simšič so očitali nepremišljeno zapravljanje denarja. Projekt vzpenjače je sicer zagnala že ljubljanska županja Vika Potočnik, Simšičeva pa je projekt nadaljevala in ga izpeljala do konca.

Danes bi težko našli kritika. Res je sicer, da so stroški obratovanja in investicijskega vzdrževanja vzpenjače visoki in da ne gre brez finančne injekcije iz mestnega proračuna, toda ta pomoč ni tako visoka, da je Ljubljana ne bi zmogla. V lanskem proračunu je bilo investicijskemu vzdrževanju vzpenjače namenjenih 50 tisoč evrov, kar so porabili za posodobitev videonadzora za vodenje potnikov, ureditev sanitarij za zaposlene, namestitev hidranta na zgornji postaji vzpenjače, nakup in namestitev varovalne vrvi in dostopa na strehi spodnje postaje, zaščito trase vzpenjače zaradi slabega stanja srednjeveškega obzidja in namestitev potopnih stebričkov za nadzor pristopa na intervencijski poti.