Stranska vrata za lene genije

Oskar Haidn predava o pogonih za vesoljska plovila na Tehniški univerzi v Münchnu (TUM). S kolegi z vsega sveta išče in raziskuje okoljsko sprejemljiva goriva za rakete in satelite. Ko je bil še šolar, je sovražil predvsem tri predmete: matematiko, fiziko in angleščino. Njegovo maturitetno spričevalo je bilo srednja žalost, je zaupal novinarjem revije Spiegel. Haidn je tudi član izbirne komisije za sprejem na univerzo. Na njej so že leta 2000 pri skoraj vseh študijskih predmetih odpravili številčno ocenjevanje, pa kljub temu sodi med elitne nemške univerze. Kandidati z vsemi točkami na maturi se večinoma lahko vpišejo samodejno, vendar na izbirne pogovore povabijo tudi dijake s povprečno oceno na maturi. Če kandidat komisijo prepriča, se lahko vpiše kljub slabšim ocenam. »Za ocene mi je res vseeno,« je novinarjem Spiegla razložil Haidn. »Mladi smejo delati napake. Kar želim videti, so radovednost, zagrizenost in želja po učenju.«

Delež študentov, ki obupajo pred diplomo, je na Tehniški univerzi v Münchnu občutno manjši, kot če pogledamo celotno Nemčijo. Izbirni postopek seveda pomeni več dela, vendar na koncu dobijo študente, ki se izraziteje poistovetijo s študijem, boljša pa je tudi skupinska dinamika. »Ocene povedo, da je nekdo v nekem času dosegel neki uspeh, ne izražajo pa socialnih kompetenc, navdušenja in radovednosti. Študent ne bo najboljši raziskovalec, inženir ali zdravnik zaradi najboljših ocen,« je reviji Spiegel pojasnil rektor univerze Wolfgang Herrmann.

Ameriška prožnost

Da ocene ne povedo vsega in zato ne smejo biti najpomembnejše ali celo edino merilo pri vpisu na študij, se zavedajo tudi na najboljših ameriških univerzah. Na Princetonu le približno tretjino razpisanih mest namenijo kandidatom z najboljšimi ocenami. Preostala razdelijo na podlagi različnih meril, ki jih določi sama univerza – nekaj mest namenijo povečevanju narodnostne raznolikosti, del jih namenijo manjšinam na posameznih področjih (npr. za ženske v inženirstvu), del gre kandidatom iz pretežno revnih družin, v katerih nobeden od prednikov nima univerzitetne izobrazbe, »del mest pa se dodeli tudi kandidatom, za katere se presodi, da so potencialni bodoči voditelji v politiki, gospodarstvu in tako naprej,« pravi Andrej Košmrlj, Ljubljančan, ki je doktorat opravil na Massachusetts Institute of Technology (MIT), postdoktorski študij na Harvardu, že tretje leto pa je profesor na Princetonu, točneje na tamkajšnji fakulteti za strojništvo in vesoljski inženiring. »Izbira študentov na ameriških univerzah je zelo kompleksen postopek in ocene vsekakor niso edino merilo,« pravi. Poleg ocen iz srednje šole se pri sprejetju kandidatov na dodiplomski študij upoštevajo še rezultati, ki jih dijaki dosežejo na SAT-testih (neke vrste maturi), priložiti pa morajo tudi priporočilna pisma učiteljev in drugih mentorjev ter napisati esej na določeno temo, kjer morajo navadno razložiti, zakaj se želijo vpisati na to ali ono univerzo.

»Za lene na najboljših ameriških univerzah ni prostora. Je pa prostor za posameznike, ki mogoče nimajo super ocen, a so energijo, izjemnost, ustvarjalnost, vztrajnost in željo po delu pokazali kako drugače,« pravi Jure Leskovec, ki je zaposlen na elitni Stanfordovi univerzi v Silicijevi dolini, lani pa je bil, po sedmih letih »preizkusne dobe«, imenovan za rednega profesorja na tamkajšnji fakulteti za računalništvo. Sodeluje pri sprejemanju magistrskih in doktorskih študentov. »Izbiramo kandidate, za katere mislimo, da so najboljši in so v preteklosti pokazali največji potencial. To pa ne pomeni, da izberemo samo tiste z najboljšimi ocenami.«

Ameriške univerze pri izbiri upoštevajo tudi obšolske dejavnosti kandidatov. »Iščemo ‘cukrčke’, ki nakazujejo izjemnost,« pravi Leskovec. »Zanimajo nas mladi, ki imajo vztrajnost in notranjo energijo, ki jih žene naprej. Na primer, če kdo v prijavi napiše, da ga zanima multimedija, ni dovolj, da ima super ocene iz multimedije, ampak nas zanima, ali je mogoče še kako drugače pokazal izjemnost na tem področju – na primer zmagal na kakšnem tekmovanju, dobil kakšno nagrado, posnel film, ki ima veliko ogledov na youtubu, čez poletje pomagal v kakšnem podjetju in tako naprej.« Po njegovem se mladi v Sloveniji pogosto preveč osredotočajo na pridnost in dobre ocene, zanemarjajo pa celostni razvoj in odličnost na izbranem področju. »Mladi pogosto mislijo, da če bodo imeli lepe ocene, bodo stvari v življenju kar same prišle do njih.«

To seveda ne pomeni, da na najboljše tuje univerze lahko pride vsak. Pri vpisu na študij prava na Univerzi v Cambridgeu v Angliji je le malo prepuščeno naključju. »Za vsakega kandidata, še preden sploh pride na pogovor, algoritem predvidi, kako bo opravil izpite v prvem letniku. Šele nato gledamo na osebo – na njeno zagnanost in potencial,« pojasnjuje Veronika Fikfak, pravnica, ki je doktorirala na Univerzi v Oxfordu, zdaj pa je predavateljica na Univerzi v Cambridgeu. »Za vsako razpisano mesto dobimo približno deset prijav, od tega najmanj štirje do pet kandidatov izpolnjuje osnovne pogoje in algoritem predvidi, da bodo imeli odlične ocene. Potem znotraj tega izbiramo glede na pogovor, test in posameznikovo motivacijo.«

Srednješolski uspeh je pomemben, vendar vsi predmeti nimajo enake teže. »Gledamo predvsem na ocene pri zgodovini, angleščini in matematiki, saj ti predmeti razvijajo veščine, ki jih bodo kot pravniki potrebovali, torej logiko, jasno izražanje in utemeljeno razlaganje,« pravi Veronika Fikfak. »Statistično gledano so ocene pri teh treh predmetih tudi najboljši napovednik končnega uspeha na pravnem študiju pri nas.« Uspehu pri nekaterih drugih predmetih, kot so biologija, kemija in umetnost, ne pripisujejo tolikšnega pomena. Kako ozko je sprejemno grlo, pove tudi to, da morajo izbrani kandidati opraviti kar tri različne pogovore, poleg tega pa še pravni test. Analize so namreč pokazale, da je test točnejši napovedovalec uspeha študentov pri izpitih v prvem letniku kot pogovor. »Zato intervjujem ne pripisujemo več takšnega pomena, osredotočamo se predvsem na test in ocene.«

Slovenska togost

Ameriške univerze so pri sprejemanju študentov povsem avtonomne. O takšni svobodi so slovenske univerze in njihove članice do zdaj lahko samo sanjale. »Imamo poenoteno, brezosebno in mehanično zbiranje potrebnih točk za sprejem na posamezno fakulteto. Fakulteta pri končni izbiri nima nobene besede,« pravi Peter Gabrijelčič, dolgoletni dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Na tej šoli imajo že vse od ustanovitve sprejemni izpit, ki ga sestavljajo pisni, risarski in ustni del. Vendar pomemben delež pri sprejetju kandidatov še vedno pomenijo ocene iz srednješolskega spričevala, pa čeprav »izkušnje kažejo, da je na podlagi srednješolskega spričevala težko napovedati uspešnost študenta pri diplomi, kaj šele v praksi. Delo arhitekta je zelo kompleksno, zanj je potreben poseben tip ustvarjalnega človeka, ki ga sedanji srednješolski sistem ne vrednoti prav visoko,« pravi Gabrijelčič.

Tudi risarski testi ne povedo ravno veliko. »Uspešnejši so kandidati, ki prihajajo iz mestnih središč, kjer si lahko predhodno pridobijo risarske veščine. Še najuporabnejša je zato presoja njihovega potenciala na podlagi pogovora, ki ga vodi izkušen pedagog.« Na Fakulteti za arhitekturo so zato pred leti imeli nepisano pravilo, da so lahko posamezni profesorji, ki so vodili pogovore na sprejemnih izpitih, predlagali za sprejetje na šolo tudi kandidate, ki so sicer imeli slabše ocene, vendar so v njih prepoznali velik ustvarjalni potencial. »Večina od teh se je razvila v najvidnejše slovenske arhitekte, tudi najboljše profesorje na naši šoli,« pravi Gabrijelčič. Da bi omilili ostro ločnico med vpisanimi in nevpisanimi kandidati, so na fakulteti uvedli t. i. uvodno šolo za kandidate, ki niso imeli zadosti točk za redni vpis, kazali pa so veliko željo po študiju arhitekture. Če so opravili vse obveznosti prvega letnika in sprejemni izpit (v drugo), so jih redno vpisali v drugi letnik študija. Tudi med temi je danes veliko uspešnih arhitektov.

Diskrecijska pravica profesorjev, da s svojo besedo podprejo nadarjenega kandidata zunaj togega sistema, ki temelji na ocenah in marljivosti, danes ni več mogoča. »Zato takšni ‘posebneži’ odhajajo v tujino, tja, kjer talent cenijo bolj od pridnosti,« pravi Gabrijelčič. Pri tem se sprašuje, ali ni prav pomanjkanje ustvarjalne svobode vzrok za gospodarsko zaostajanje Evrope. »Namesto da bi iskali nove zamisli, s katerimi bi bili konkurenčni na svetovnih trgih, se oklepamo starih, racionalnih vzorcev, ki temeljijo na tradiciji, samoomejevanju, disciplini in usmeritvi k znanim ciljem.« Sistem racionalnega lotevanja stvari po njegovem prežema prav vse – od srednjega šolstva do univerz in raziskovalne sfere. »Za ustvarjanje novih zamisli potrebujemo ustvarjalno okolje, nekakšno osvobojeno ozemlje, brez omejitev in konkretnih pričakovanj. Spodbujati je treba pogum, da se lotimo naloge tudi po napačni poti. Kajti kadar gremo po pravi poti, so rezultati že pričakovani in zato nekonkurenčni.«

»Univerza ves čas poudarja svojo avtonomijo. Prav pri vpisu ima zlato priložnost, da bi jo pokazala, pa je, žal, večinoma ne,« pravi Jure Zupan, redni profesor na ljubljanski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in nekdanji minister za visoko šolstvo. »Po zakonu o visokem šolstvu imajo vse fakultete že zdaj možnost, da pripravijo svoje teste, dodatne izpite ali intervjuje, s katerimi bi kandidate ocenile, po kateremkoli parametru ali značilnosti bi želele. Vendar večina fakultet dodatnih pogojev ne razpiše.« Zakaj ne? »Zaradi lenobe, obupa, ker bi bilo za to treba nameniti preveč časa, ker nimajo ustreznega kadra, ker ni jasno, kdo bo to plačal ...« ugiba Zupan.

Splošne pogoje za vpis na visokošolski študij določa 38. člen zakona o visokem šolstvu. Ta umetniškim akademijam, kot so Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Akademija za glasbo, omogoča, da sprejmejo tudi kandidate, ki ne izpolnjujejo splošnih pogojev za vpis, kažejo pa izjemno umetniško nadarjenost. Isti člen tudi določa, da lahko vse fakultete kot pogoj za vpis določijo »posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti«. Ministrstvo za izobraževanje je ta člen še do nedavnega tolmačilo tako, da je bilo preverjanje nadarjenosti in psihofizičnih sposobnosti mogoče zgolj pri vpisih v nekatere študijske programe, predvsem s področja umetnosti in športa. Ta togi pogled naj bi zdaj vendarle spremenili.

Varovalke za lene genije

Nataša Vaupotič je prorektorica Univerze v Mariboru in članica delovne skupine za prenovo vpisa pri Rektorski konferenci. Ta skupina je ministrstvu predlagala, naj 38. člen tolmači širše. »Širše tolmačenje smo letos sprejeli in to nam bo v prihodnje omogočalo dopolnitev vpisnih pogojev.« Kaj to pomeni v praksi? »Pomeni, da se lahko na primer za študij matematike kot pogoj za vpis zahteva izkazana nadarjenost za matematiko in kandidata, ki te nadarjenosti ne bo pokazal, ne vpišemo, četudi so še na razpolago prosta mesta,« pojasnjuje Vaupotičeva. Širše tolmačenje naj bi bilo šele začetek poti. »Želimo namreč doseči takšno spremembo zakona o visokem šolstvu, da bi imele univerze pri določitvi pogojev za vpis popolno avtonomijo.«

Člani delovne skupine so pregledali tudi, kakšne pogoje za vpis v posamezne študijske programe imajo priznane tuje univerze. »Ugotovili smo, da je uspešnost pri predhodnem izobraževanju pomembna povsod, so pa seveda tudi varovalke, da se ne izgubijo t.i. leni geniji.« Ameriške univerze na primer dopuščajo oddajo prijave tudi tistim, ki ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za vpis. »To imenujejo ‘admission by review’. Očitno imajo možnost tako sprejeti nekoga, ki po predhodnem izobraževanju načeloma ne bi prišel skozi, a zanj presodijo, da bo lahko uspešen študent.«

Kakšne dodatne pogoje za vpis bi lahko uvedli pri nas? Na Univerzi v Mariboru razmišljajo o več možnostih, kot so zahteva po minimalnem številu doseženih skupnih točk na maturi, zahteva po uspešnosti pri posameznem predmetu na maturi in/ali raven opravljanja mature (osnovna, višja), dodatni sprejemni izpiti in intervjuji. »S tem seveda ne želimo negirati pomena mature, temveč preverjati znanja na področjih, ki jih na maturi ni, so pa relevantna za posamezni študij,« poudarjajo na mariborski univerzi.

Sprememb se lotevajo previdno, saj se zavedajo, da je v slovenski javnosti odpor do omejevanja vpisa. »Postajamo družba, kjer bi vsak moral imeti diplomo. Nekateri se pri tem sklicujejo na človekove pravice, češ da ima vsak pravico študirati, a zamolčijo, da je v splošni deklaraciji o človekovih pravicah pripisano, da je študij pravica vsakega, ki je dosegel ustrezno predhodno raven znanja. Na univerzah pa je glavni pomislek zmanjšanje števila študentov, ki bi ga prinesli dodatni pogoji za vpis.« Financiranje po številu študentov je v naše visoko šolstvo vneslo strah, ki se ga še vedno ni otreslo, čeprav je financiranje po novem vključeno v zakon o visokem šolstvu in torej ni več neposrednega financiranja po številu študentov.

»Vse bolj se zavedamo, da ustrezno število točk za vpis ne napoveduje vedno študijske uspešnosti kandidata,« pravi Mojca Kleva Kekuš, pomočnica rektorja Univerze na Primorskem. »Število točk denimo ne pove nič o zmožnosti empatije in socialni občutljivosti kandidatov, ki se vpišejo na študij medicine ali na študij zdravstvene nege. Število točk prav tako ne pove nič o tem, katera druga znanja in izkušnje je kandidat pridobil v času srednješolskega izobraževanja, in jih tudi ni mogoče upoštevati pri prijavi in vpisu na visokošolsko izobraževanje.«

Toda do tega, da bi vzpostavili stranska vrata za ‘lene’ genije, ima Mojca Kleva Kekuš pomisleke. »Neko predznanje je nujno potrebno za to, da so mladi lahko študijsko uspešni. Kajti dogaja se že, da na fakultete prihajajo kandidati, ki imajo težave s pisanjem in branjem oziroma nimajo dovolj predznanja, da bi lahko uspešno študijsko napredovali.« Pričakovati, da se bodo ‘leni’ geniji čudežno zbudili in da naj bi jim pri tem pomagali visokošolski učitelji, je po njenem mnenju »neetično do visokošolskih učiteljev«.

Univerze širšega tolmačenja pogojev za vpis torej še vedno ne dojemajo kot priložnosti, da bi študij omogočili tudi mladim, ki imajo sicer povprečne ocene, a so nadarjeni, radovedni in zagrizeni. Vidijo jo bolj kot možnost, da zaostrijo vstopne pogoje za vse kandidate. Ali kot razmišljajo na Univerzi v Mariboru: »Veliko lažje bi bilo kakovostno delati z manj študenti, ki imajo v povprečju višjo vstopno raven znanja in sposobnosti.«