Matura v dobi glavarine

Splošna matura je temelj slovenskega izobraževalnega sistema. Omogoča vpis na fakultete, ki – za zdaj – ostajajo pomembna, čeprav morda ne več ključna točka za vstop na trg dela. A težava je, da velik del visokega šolstva v želji po zapolnitvi študijskih mest vztraja pri prenizkih merilih znanja za vstop na fakulteto, to pa vodi v razvrednotenje mature. Ta je, namesto da bi bila osrednje, odločilno preverjanje znanja, prevečkrat zgolj formalnost, ki jo morajo dijaki opraviti – pa čeprav slabo. Tudi slabo je namreč za preveč slovenskih fakultet še zmeraj dovolj dobro. Toda nekritično odpiranje visokega šolstva usodno vpliva ne le na celotni izobraževalni sistem, temveč na vso družbo. »Z maturo samo po sebi ni nič narobe. Težava je v univerzah, ki se držijo preverjenih receptov in ne spremenijo kriterijev vpisa. Namesto da bi zaostrile kriterije za študij, jih še znižujejo,« pravi član Državne komisije za splošno maturo, ravnatelj II. gimnazije Maribor Ivan Lorenčič.

V letošnjem spomladanskem roku je splošno maturo uspešno opravilo 5326 dijakov in dijakinj oziroma 94,35 odstotka tistih, ki so končali četrti letnik gimnazije. Toda matura že dolgo ni le domena gimnazijcev, do nje imajo dostop tudi vsi drugi; tako je v tem šolskem letu maturiralo še 31 kandidatov, ki so se k izpitom prijavili po opravljenem maturitetnem tečaju, in 11 kandidatov, starejših od 21 let, ki po zakonu lahko opravljajo maturo, tudi če nimajo končane gimnazije. Temeljni pogoj za vpis na fakulteto je leta 2017 za zdaj (torej brez upoštevanja rezultatov jesenskega roka mature) izpolnilo 5368 bodočih študentov in študentk.

Na faks po bližnjici

Visokošolski zavodi pa so razpisali 18.167 vpisnih mest. Od tega jih je več kot polovica oziroma dobrih deset tisoč za redni univerzitetni študij, na katerega se je mogoče vpisati po opravljeni splošni maturi. To pomeni, da je tudi letos maturantov odločno premalo, da bi zapolnili vsa mesta, ki so jih razpisale fakultete. Te zato nižajo standarde za vpis in polnijo prazna mesta v predavalnicah tudi z učenci tehničnih in strokovnih šol. Ti se lahko vpišejo na fakulteto, čeprav so opravili (zgolj) poklicno maturo, poleg nje pa še izpit iz enega predmeta splošne. »Drugače povedano: po sedanji ureditvi gre lahko slovenščino na filozofsko fakulteto študirat tudi elektrotehnik, ki je izobraževanje nadgradil zgolj z enim izpitom s splošne mature,« pojasnjuje Lorenčič. In dodaja, da so srednješolci že ugotovili, da obstajajo tudi precej lažje poti do fakultet, kot je opravljanje mature na splošni gimnaziji. Delež kandidatov, ki se po poklicni maturi odločijo še za opravljanje slovitega petega predmeta splošne, narašča iz leta v leto; v letošnjem spomladanskem roku jih je bilo že 1736 oziroma 103 več kot lani. Dodatni izpit, s katerim so si utrli pot na fakulteto, jih je opravilo 1111.

Glavarina kot izvirni greh

»Famozni peti predmet odpira prostor špekulantom, kar bodo ti seveda izkoristili. S tem univerze sporočajo, da bodo vzele vsakogar, ne glede na njegovo znanje,« opozarja direktor Državnega izpitnega centra (RIC) Darko Zupanc. Gimnazija tako postaja vse manj pomembna, njena življenjska vez s terciarnim izobraževanjem pa je že krepko načeta. A tudi priliv iz drugih srednjih šol ne zadostuje za zapolnitev vseh mest na univerzitetnem študiju, ki jih tako velikodušno razpisujejo visokošolski zavodi. Četudi njihov apetit po novih študentih presega zmogljivosti srednješolskega izobraževanja in četudi razpisana mesta ne odražajo potreb na trgu dela, imajo fakultete za svoje početje dobre razloge. Do nedavnega je veljala ureditev, po kateri je bilo število študentov ključni pogoj za izračun sredstev, ki so jih prejele od države. Očitno pa je ta le spoznala, da takšna ureditev šolstvu škodi, zato je pred dobrim mesecem in pol s spremembo ustrezne uredbe določila, da število študentov, vpisanih v prvi letnik, ni med merili za izračun vsote, ki jo zavodi dobijo iz proračuna. Razpisana mesta za nove vpise tako ne morejo neposredno vplivati na financiranje fakultet. Zato pa nanj še vedno vpliva skupno število študentov rednega študija (brez brucev, ponavljavcev in še nekaterih drugih skupin) in tudi diplomantov. To pomeni, da zneski, ki jih zavodi dobijo iz proračuna, ostajajo v pomembnem delu vezani na množičnost vpisa, četudi posredno. Lorenčič pojasnjuje, da se »zavodi označbi „glavarina“ sicer radi izmikajo, pa vendar je bistvo njihovega financiranja prav v tem. Zato je z ekonomskega vidika povsem logično, da na široko odpirajo vrata in nižajo sprejemne standarde.«

Ljubljana in Maribor, potem dolgo ni nikogar

Nižanje standardov je stalnica zadnjih nekaj let. Čeprav se na letni ravni število razpisanih študijskih mest zmanjšuje, se zaradi demografsko šibkejših generacij nekoliko zmanjšuje tudi število maturantov. Želje in (ekonomske) potrebe visokošolskih zavodov tako še zmeraj krepko presegajo število srednješolcev, ki se vključujejo vanje. Skupaj so slovenske fakultete in visoke šole za študijsko leto 2017/18 razpisale 18.167 mest, zanje pa se je prijavilo 14.865 kandidatov in kandidatk – torej sta bili 3302 mesti preveč. A te številke ne razkrivajo, kako zelo razdeljen in neenakomerno razvit je naš visokošolski sistem. Čeprav je v njem na splošno preveč razpisanih študijskih mest, se morajo nekatere fakultete znotraj njega vendarle otepati dodatnih študentov in omejevati vpis z dodatnimi merili glede šolskega uspeha in uspeha, doseženega na maturi. Po številu razpisanih mest sodeč je največji naval na programe medicinskega in pedagoškega študija pa na akademijo za gledališče in film ter likovno akademijo, pri tehničnih vedah na informatiko in elektrotehniko. Pri pregledu zavodov, ki morajo najbolj omejiti vpis, se hitro pokaže značilen vzorec – velika večina jih spada pod Univerzo v Ljubljani, nekaj malega k Univerzi v Mariboru, to pa je tudi bolj ali manj vse.

Sveta trojica bi imela še več

Iz tega sledi, da imamo v Sloveniji preveč visokošolskih zavodov in preveč programov, ki napihujejo skupno število vpisnih mest krepko nad doseg splošne mature, temelja za visokošolski študij. »Tega si naša družba ne bi smela privoščiti. Morala bi krepiti intelektualno jedro, ne pa ga razbijati,« opozarja Lorenčič. Odpiranje novih fakultet in podeljevanje koncesij je vodilo v zniževanje standardov vpisa in izobraževanja na terciarni ravni. Vendar konca teh procesov še ni na vidiku. V zvezi s tem velja omeniti Fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki jo je leta 2006 ustanovila vlada Janeza Janše in je za prihodnje študijsko leto velikopotezno razpisala 56 vpisnih mest. Prejela pa je le tri prijave. Podobna je zgodba kranjske Fakultete za državne in evropske študije, po svojem ustanovitelju Petru Jambreku poljudno znane kot »Jambrekova« fakulteta – za leto 2017/18 je razpisala 70 mest, prijavilo se je 13 kandidatov. Ali pa Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, ki bi prav tako sprejela 70 študentov, a se bo morala zadovoljiti s tistimi 33, ki ji jih je uspelo privabiti. Kljub temu trojica omenjenih fakultet – mimogrede, vse so v zasebni lasti, vendar imajo državno koncesijo in s tem dostop do javnega denarja – načrtuje širitev mreže in celo ustanovitev nove, povsem zasebne univerze. To bi seveda pomenilo še več novih študijskih mest.

Zatohlost namesto elana

Na glavarini utemeljen, z ideološkimi razlogi razširjen sistem financiranja šolstva lačno sprejme tako rekoč vsakega kandidata. Ker je dostop do fakultet s tem omogočen tudi manj sposobnim, to neizogibno vodi v nižanje izobraževalnih standardov – vseh slabih študentov pač ni mogoče oceniti negativno, še posebej, ker njihovo število in tudi število diplomantov določa količino denarja, ki ga zavod dobi od države. V kombinaciji z naraščajočim vplivom, ki ga imajo študentje na učni načrt in predavatelje (ocena zadovoljstva študentov z njihovim delom je pomemben del določanja delovne uspešnosti), je prilagoditev fakultet novi stvarnosti neizogibna.

Hkrati je matura ključno sito pri krotenju inflacije ocen, ki jo Zupanc in drugi raziskovalci opažajo že v osnovni šoli in ki je po Zupančevem mnenju predvsem posledica pritiskov staršev na učitelje in delovanja sistema zvez in poznanstev. »Pri maturi pa tak sistem ne pride v poštev, saj gre za anonimen in od neodvisnih zunanjih ocenjevalcev ovrednoten preizkus. Jasni in univerzalni kriteriji ter objektivnost zunanjega ocenjevanja so v prid tistim, ki prihajajo iz revnejših okolij in nimajo posebnih vplivnih poznanstev, na katera bi se zanašali,« pojasnjuje Zupanc. Tako gimnazije fakultetam zagotavljajo kadre na ustrezni ravni izmerljivih znanj in veščin – težava pa je, da velik, prevelik del fakultet želi in potrebuje tudi vse tiste, ki niso zadostili potrebnim standardom izmerljivih znanj. Maturitetno sito tako izgublja pomen. Kajti že na naslednji, univerzitetni stopnji izobraževanja je inflacija ocen in kadrov spet v polnem razmahu.

Razvrednotenje diplome

Težko je verjeti, da bi visokošolski zavodi brez spremembe sistema financiranja privolili v omejevanje pritoka novih študentov. Takšno razmišljanje pa nima zveze s potrebami družbe, to je pokazala tudi analiza, ki sta jo leta 2013 za ministrstvo za šolstvo opravila Eva Marjetič in Dušan Lesjak; ugotovila sta, da »visokošolski zavodi premalo upoštevajo razmere na trgu dela oz. zaposljivost svojih diplomantov na eni strani pri ponudbi svojih študijskih programov in njihovih vpisnih mest na drugi strani«.

Trg dela seveda ne more biti edino merilo pri urejanju terciarnega izobraževanja. Kajti številni poklici v humanistiki imajo izredno pomembno družbeno vlogo, ki je ni mogoče izmeriti skozi preprosto prizmo prispevka k BDP. Tehnični poklici ustvarjajo družbeni proizvod, humanistika ga osmišlja in razvija načine za čim pravičnejšo porazdelitev tega proizvoda. A namesto da bi država prepoznala in razvijala ta vidik družboslovja, ga zastavlja predvsem kot socialni korektiv za del mlajših generacij, s katerimi ne ve prav, kaj početi. Takšen odnos že na srednji rok samo poglablja neskladja na trgu dela in dohodkovno neenakost ter tako krepi pritiske na proračun. »Sedaj ima preveč ljudi na trgu dela v žepu potrdilo o visoki stopnji izobrazbe. Poplava diplom pa škodi vsem, še najbolj tistim, ki so že tako socialno šibki,« opozarja Zupanc.

Visoko šolstvo na izpitu

Resnici na ljubo je treba poudariti, da niso zgolj fakultete tiste, ki nekritično razpisujejo vpisna mesta. Sistem glavarine velja tudi za gimnazije in marsikatera izmed njih sprejema nove dijake brez omejitev. »Brez reforme srednjega šolstva in ustavitve trenda povečevanja vpisa na splošne gimnazije in spodbujanja vpisa na kakovostne strokovne srednje šole je nepošteno pričakovati čudeže,« je na strokovnem posvetu o maturi že leta 2012 svaril Valentin Bucik z ljubljanske Filozofske fakultete. Da je bilo njegovo opozorilo upravičeno, se je izkazalo že večkrat. Toda pozive k reformi srednješolskega izobraževanja je mogoče utemeljiti s konkretnimi številkami in analizami, univerze pa ostajajo nad vsako kritiko.

Država gleda gimnazijam pod prste pri vpisu novih dijakov in pri deležu uspešnih maturantov, ki izidejo iz njih, za visokošolsko izobraževanje pa veljajo čisto drugačna merila. Kajti nobena nacionalna institucija se ne ukvarja s sistematičnim zbiranjem in analiziranjem podatkov o uspešnosti diplomantov, magistrov in doktorjev, ki jih vzgajajo in izobražujejo visokošolske ustanove. Toda zdi se, da se bo to že kmalu spremenilo. Nedavno sprejeta uredba o financiranju visokega šolstva je med dodatnimi merili, ki poleg števila študentov in diplomantov vplivajo na izplačila javnih sredstev za terciarno izobraževanje, predpisala tudi delež zaposljivosti diplomantov posameznega zavoda. Ministrstvo za šolstvo tako že vzpostavlja povezave z evidencami Zavoda za zaposlovanje, prek katerih bo lahko spremljalo, razvrščalo in analiziralo zaposlovanje študentov s posameznih visokošolskih zavodov. Te spremembe bi lahko naznanjale začetek konca osovražene glavarine in ponovno vzpostavitev delujoče izobraževalne vertikale, v kateri bi vse ravni poganjali družbena odgovornost in pedagoška logika. To je tudi edina pot, da bi matura spet dobila veljavo, ki bi jo morala imeti v našem izobraževalnem sistemu.