Ne le simbolno nasilje

Z velikim veseljem sem v 32. številki Mladine prebral uvodnik »Ne le simbolno nasilje«, ki ga je podpisal odgovorni urednik Mladine. Uvodnik govori o izpadih nad ženskami in ugotavlja, da ženske še vedno niso enakovredne in enakopravne z moškimi. Pisec omenja grobe teze o ženskah, ki si jih dovoli izreči aktualni predsednik ZDA, vendar brez škode zanj, saj mu volivci to tolerirajo.

In potem nadaljuje takole: »Vprašati se je treba naravnost: Če gre belemu moškemu uspešna, izobražena in omikana ženska, ki vozi boljši avto in zasluži več, na živce na podoben način kot tujec« - in potem »... mar ni neverjetno, da smo v zadnjem času priča izpadom nad ženskami samo zato, ker se slednje ne vedejo ponižno …« Pisec uvodnika je torej zelo jasno na strani uspešnih, izobraženih, omikanih in ambicioznih žensk, za kar mu čestitam.

Ob tem pa me spomin vrne nazaj v leto 2001, ko si je isti gospod, tedanji novinar Dela, privoščil v Sobotni prilogi Dela, v Portretu tedna, nekdanjo generalno sekretarko v Drnovškovi vladi. Napadel jo je na najbolj umazan način, ki ga ne prej ne kasneje v Delu nismo več zasledili. Očital ji je, da je »blondinka«, da preveč da na svoj izgled, da je preveč »ambiciozna«, in tako naprej, zamolčal pa je, da je zelo izobražena in sposobna, da je bila med najboljšimi študentkami na Pravni fakulteti v Ljubljani, da je, ker je izhajala iz mizernega okolja, morala med študijem ves čas delati, a je kljub temu študij končala v roku (med prvimi, kar še danes ni cilj večine študentov), opravila pravosodni izpit, se takoj zaposlila in se ob tem ves čas izogibala vsakršnim povprečjem. Kot ženska si je letvico življenjskih ciljev postavila zelo visoko, kar so mnogi, med njimi žal tudi pisec omenjenega portreta, ocenili kot moteče.

So bile pa pri ljudeh tudi izjeme, med katerimi je bil tudi nekdanji premier Drnovšek, ki je mlado, strokovno podkovano pravnico osebno povabil k sodelovanju v vladi. To pa je bila, za takratne »kadrovike« stranke LDS , ki so bili pri izboru izključeni, kaplja čez rob. Ker je bil takratni premier premočna avtoriteta, je bilo za rušenje omenjene gospe potrebno angažirati medije. In potem je zadeva stekla, tako kot teče še danes! Delu se je kasneje z animiranim portretom na pol nage ženske pridružila tudi Mladina.

Čas je naredil svoje in zadeva ni več aktualna. Vsaj ne za omenjeno gospo. Je pa še kako aktualna za vse tiste ženske, ki hočejo več, zmorejo več in bi lahko dale več, pa ne morejo, ker so moteče - »so preveč uspešne, preveč izobražene in preveč omikane«. So nevarne, ker štrlijo iz povprečja in se »ne vedejo dovolj ponižno«.

Zato sem omenjenega uvodnika v Mladini zelo vesel!